Evropa – izvrsten kraj za življenje in delo?

'Europe – a world-class place to live and work'. That is how President Juncker described Europe at the summit to formally proclaim the EU Pillar of Social Rights in Gothenburg last month. And he added: ‘Europe is more than just a single market, more than money … It is about our values and the way we want to live’. So how do we live?  Do the 510 million Europeans across the current 28 Member States really feel that their living conditions are ‘world-class’? 

Evropa – izvrsten kraj za življenje in delo?

„Izvrsten kraj za življenje in delo.“  Tako je predsednik Juncker opisal Evropo, ko je prejšnji mesec v Göteborgu razglasil formalni podpis stebra socialnih pravic držav članic EU.

Ko so se predsedniki in vlade držav članic EU združili in se zavezali k 20 družbenim načelom in pravicam, je predsednik Komisije poudaril dejstvo, da je „Evropa več kot le enotni trg, več kot denar … Pomembne so naše vrednote in način, kako želimo živeti.“

Torej, kako pravzaprav živimo?  Ali se 510 milijonom Evropejcem v (še vedno) 28 državah članicah resnično zdi, da so njihove življenjske razmere „izvrstne“?

Zagotovo bi mnogi temu pritrdili. Mnogi drugi pa se še vedno soočajo z neenakostmi in se čutijo izključene ali negotove, so zaskrbljeni glede primernih stanovanj in služb ter se sprašujejo o svoji prihodnosti in prihodnosti svojih otrok.  To se ponekod odraža v populističnem pričakovanju, za katerega se zdi, da zavrača institucijo in jo opisuje precej negativno.

Realnost je, kot vedno, bistveno bolj kompleksna.

Zadnjih nekaj let je bilo v splošnem dobrih in „veter je (resnično) spet uprt v jadra Evrope“. Rezultati najnovejše evropske raziskave o kakovosti življenja kažejo splošni napredek na področjih kakovosti življenja, kakovosti družbe in kakovosti javnih storitev. Na mnogih smo opazili izboljšanje, čeprav iz nizkega izhodišča po gospodarski krizi. V nekaterih primerih kažejo kazalniki vrnitev na ravni pred krizo in delno odražajo splošno gospodarsko izboljšanje in ponovno rast v državah članicah.

Stopnja optimizma se je povečala, stopnji življenjskega zadovoljstva in sreče sta ostali razmeroma visoki v večini držav članic EU.  Zadovoljstvo z življenjskim standardom se je povečalo v večini držav članic in več ljudi zdaj lažje shaja kot leta 2011.

Zaupanje v državne institucije se je dejansko na splošno povečalo in zlasti pri mladih je opaziti povečanje zaupanja v druge ljudi.  Dobrodošla rast pri vključevanju in sodelovanju v družbenih organizacijah in organizacijah posameznih skupnosti v državah članicah in zmanjšanje občutka družbene izključenosti, ki je bil izrazitejši v recesiji, sta tudi znaka pozitivnejšega okolja po krizi. Občutki napetosti v družbi med revnimi in bogatimi, upravo in delavci, starimi in mladimi ter moškimi in ženskami so se v zadnjih petih letih zmanjšali.

 

V nasprotju s splošnim prepričanjem so ljudje v nekaterih državah danes dejansko bolj zadovoljni s kritičnimi javnimi storitvami, kot sta zdravstvo in transport, in tudi s storitvami otroškega varstva.

Zdi se, da je vse lepo in prav.

Hkrati pa je jasno, da nas čaka še kar nekaj dela.

Medtem ko si številne države, predvsem v srednji in vzhodni Evropi, uspešno prizadevajo nadoknaditi zaostanek, so druge v postopku približevanja na poti do izboljšanja zastale in vrzel se je na nekaterih področjih le še poglobila. Zadovoljstvo z življenjskim standardom na primer se je povečalo zlasti v Bolgariji, Estoniji, na Madžarskem, Irskem in Poljskem, medtem ko se je življenjsko zadovoljstvo zmanjšalo na Hrvaškem, Cipru, v Grčiji, Italiji in Španiji.  Med državami članicami so še vedno velike razlike pri dostopu do in kakovosti zdravstvenih storitev in oskrbe.

Razlike med spoloma ter neskladja med starostnimi in dohodkovnimi skupinami so še vedno veliki.

Ženske na primer poročajo o nekoliko višjih ravneh življenjskega zadovoljstva kot moški, vendar še vedno opravljajo več neplačanega dela v gospodinjstvu in oskrbi.  Nadalje je z vidika razhajanja med spoloma na tem področju vedno večja potreba po dolgotrajni oskrbi starejših, kjer ženske še vedno prispevajo več, mogoče eden od glavnih vzrokov za težave pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja.

Starejšim ljudem gre slabše v primerjavi z mladimi, zlasti v nekaterih državah srednje in vzhodne Evrope, starost pa jasno prispeva k zmanjšanem življenjskem zadovoljstvu v Bolgariji, na Hrvaškem, Malti, Poljskem, Portugalskem, v Romuniji in Sloveniji. V dveh tretjinah držav članic EU ima več kot polovica vprašanih pomisleke tudi glede svojih ravni dohodka v starostni dobi.

Dejansko kljub rasti, po zaslugi katere je manj ljudi poročalo o materialnih težavah kot pred petimi leti, več kot polovica prebivalstva v 11 državah članicah trdi, da težko shaja.  Kot vedno najbolj trpijo revnejši prebivalci in rezultati kažejo, da se je kakovost življenja manj izboljšala za osebe v nižjih dohodkovnih skupinah.

Mnogi Evropejci so manj optimistični glede prihodnosti svojih otrok kot glede svoje prihodnosti. Vendar so tudi tukaj opazna razhajanja, kjer se manj optimizma glede prihodnjih generacij kaže v Avstriji, Belgiji, na Češkem, v Franciji, Nemčiji, Grčiji, Italiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Sloveniji, Španiji in Združenem kraljestvu, medtem ko v Bolgariji, na Finskem, v Latviji, Litvi in na Poljskem ljudje bolj verjamejo v prihodnost svojih otrok kot v lastno prihodnost.

V okviru širših in bolj spornih razprav o migraciji in mobilnosti v EU je vredno opozoriti, da so se zaznane napetosti med različnimi verskimi in različnimi etničnimi skupinami v nekaterih državah opazno povečale, zlasti v Bolgariji, Estoniji, na Danskem, v Nemčiji, na Malti, v Avstriji, Franciji, Belgiji in Italiji. To se dogaja kljub splošnemu zmanjšanju zaznanih napetosti med različnimi skupinami v družbi.

Takšen je diferenciran prikaz življenja za državljana EU, ko so vlade, lokalne in regionalne oblasti, socialni partnerji in civilna družba začeli izvajati steber socialnih pravic.

Ti rezultati evropske študije o kakovosti življenja poudarjajo potrebo po dajanju poudarka skupinam, ki so najbolj potrebne pomoči: dolgotrajno nezaposleni, ki so izpostavljeni večjemu tveganju revščine, socialne izključenosti ter težav z duševnim zdravjem, v okviru aktivne podpore zaposlovanja; ženske, ki še vedno nosijo največji delež dela v gospodinjstvu in oskrbi, v okviru načel enakosti spolov in otroškega varstva; o podpori oskrbe in storitvah za utrditev pravice do boljšega usklajevanja poklicnega in družinskega življenja v delovnem življenju; revnejši starejši državljani, v okviru pravice do ustreznega dohodka v starostni dobi in pokojnin; ter razlike v raznolikosti razpoložljivosti kakovostnih storitev, v okviru pravice do pravočasnega dostopa do cenovno dostopnega zdravstvenega in socialnega varstva.

To je le nekaj kritičnih pobud, s katerimi bi se lahko vsakodnevna realnost državljanov Evrope uskladila z ambicioznimi težnjami stebra. Če je to res prelomni trenutek za Evropo, moramo te dokaze in podatke pretvoriti v konkretna dejanja, da resnično podpremo „svoje vrednote in način, kako želimo živeti.“.

Useful? Interesting? Tell us what you think. Hide comments

Eurofound welcomes feedback and updates on this regulation

Dodaj nov komentar