Akterji in institucije na Hrvaškem

Služba za socialno partnerstvo Ministrstva za delo, pokojninski sistem, družino in socialno politiko (Ministarstvo rada, mirovinskoga sustava, obitelji i socijalne politike) je naslednica nekdanjega Urada Vlade za socialno partnerstvo u Republici Hrvatskoj, ki je bil kasneje vključen v Ministrstvo za delo, pokojninski sistem, družino in socialno politiko.

Organ, pristojen za socialni dialog in delovne pogoje, je Ministrstvo za delo, pokojninski sistem, družino in socialno politiko, za dvostranski socialni dialog pa so na svojem področju delovanja pristojni vsi organi državne uprave.

Služba za socialno partnerstvo podpira širok nabor aktivnosti za izboljšanje komunikacije med odgovornimi centralnimi in lokalnimi vladnimi institucijami, socialnimi partnerji in mednarodnimi organizacijami, da bi jim pomagali skupaj in učinkovito doseči cilje na področju dela, socialne in ekonomske politike. Socialno partnerstvo se je izkazalo za stabilizator družbenih odnosov, model za posvetovanje, ključno platformo za izmenjavo informacij in mnenj ter ključnega pomena za doseganje širšega družbenega soglasja o vseh pomembnih vprašanjih.

V skladu z zakonom o inšpektoratu za delo (Zakon o Inspektoratu rada – NN 19/14), ki je veljal do 31. marca 2019, je inšpektorat za delo (Inspektorat rada) deloval v okviru ministrstva za delo in pokojninski sistem. Od 1. aprila 2019 velja nov zakon o inšpektoratu za delo (NN 115/18 in 117/21). Ministrstvo za delo, pokojninski sistem, družino in socialno politiko je pristojno za pripravo in spremljanje predpisov o varnosti pri delu ter za predlaganje ukrepov in spodbujanje dejavnosti za spodbujanje varnosti in zdravja pri delu. Inšpektorat za delo Ministrstva za delo, pokojninsko zavarovanje, družino in socialno politiko opravlja inšpekcijske preglede in druge strokovne naloge s področja varnosti in zdravja pri delu, razen če s posebnim zakonom ni drugače določeno, torej nadzira izvajanje zakonov in drugih predpisov, ki urejajo delovna razmerja ter varnost in zdravje pri delu. Inšpektorat za delo je pooblaščen za začetek upravnih postopkov, odpravljanje ugotovljenih pomanjkljivosti in prepoved ravnanj delodajalcev, ki ogrožajo življenje in zdravje delavcev.

Zakon o kriterijima za sodelovanje v tripartitnim tijelima i reprezentativnosti za kolektivno pregovaranje (NN 82/12 in 88/12) je uvedel nova merila za reprezentativnost organizacij socialnih partnerjev za tristranska posvetovanja. Za zaposlene je zakonodaja o reprezentativnosti sindikatov uvedla podrobne določbe, o katerih so sindikati upravičeni do sklepanja kolektivnih pogodb. Novi zakon o reprezentativnosti združenj delodajalcev in sindikatov, ki je bil sprejet leta 2014 (NN 93/14) in spremenjen leta 2015 (NN 26/15), ureja merila in postopke za ugotavljanje reprezentativnosti združenj delodajalcev in sindikatov na višji ravni za njihovo sodelovanje v tristranskih organih na nacionalni ravni. Določa tudi merila in postopke za reprezentativnost sindikatov za kolektivna pogajanja ter pravice predstavniških združenj/sindikatov.

O zastopanju sindikatov

Svobodo združevanja in pravico do sindigiranja določajo ustava (43. in 60. člen), delovni zakon, konvenciji Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 98 in 87 ter druge mednarodne pogodbe, katerih pogodbenica je Republika Hrvaška. Vsi zaposleni, razen aktivnega vojaškega osebja, imajo pravico do ustanavljanja sindikatov in vključevanja v njih. V skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (NN 93/14, 127/17, 98/19 in 151/22) 165. člena, imajo delavci po lastni izbiri pravico, da ustanovijo sindikat in se vanj vključijo, pri čemer veljajo le tiste zahteve, ki jih lahko določa statut ali notranji predpisi tega sindikata.

Na Hrvaškem ni podatkovnih zbirk in/ali zanesljivih virov o članstvu v sindikatih. Po podatkih Milićevića Pezelja (2013) je bilo leta 2012 na Hrvaškem 320.000 članov sindikatov, kar je enako sindikalni pokritosti okoli 17%. Bagić (2014) je ocenil delovno silo, ki jo zajemajo kolektivne pogodbe, po sektorjih s seznamom veljavnih kolektivnih pogodb, registriranih pri Ministrstvu za delo, pokojninski sistem, družino in socialno politiko (kolektivne pogodbe, ki se izvajajo v dveh ali več okrožjih) in kolektivnih pogodb, registriranih pri državnih upravnih uradih v okrožjih (kolektivne pogodbe, ki se izvajajo v eni županiji). Študija je pokazala, da se je od 570 veljavnih kolektivnih pogodb večina (približno 64 %) nanašala na zasebni sektor, preostale pa so bile povezane z nacionalno in lokalno vlado ter storitvami (13 %) ali javnimi podjetji (23 %). Delež kritja je bil neposredno sorazmeren s številom kolektivnih pogodb. Največja pogajalska pokritost so zabeležili zaposleni v upravi in javnih službah, sledila so javna podjetja, v zasebnih podjetjih pa precej nižja. Približno 88% zaposlenih v organih, ki uporabljajo državni proračun (tako centralna kot lokalna uprava), ima svoje pravice urejene s kolektivnimi pogodbami. Pravice približno treh četrtin zaposlenih v javnih podjetjih urejajo kolektivne pogodbe, v zasebnih podjetjih pa le 35 %. Tako je po Bagićevi oceni skupna stopnja obsega kolektivnih pogodb na Hrvaškem v letu 2013 znašala 52,8 %. Ta stopnja kritja je bila približno osem odstotnih točk nižja od tiste na začetku gospodarske krize na Hrvaškem leta 2009, ko je znašala 61 %. Po podatkih iz leta 2018 (SSSH, 2018) je bila gostota sindikatov v smislu aktivnih zaposlenih okoli 21%, medtem ko so imeli sindikati, povezani s predstavniškimi sindikalnimi zvezami, 263.000 članov. Schirmbeck in Šeperić (2022) sta ocenila, da je bila leta 2021 gostota sindikatov v smislu aktivnih zaposlenih okoli 20 %, medtem ko je Glas radnika (2023) ugotovil, da je na Hrvaškem približno 580 kolektivnih pogodb, ki zajemajo približno 670.000 delavcev, kar je približno 47 % vseh zaposlenih. Praviloma je za podjetja, ustanovljena po letu 1990, bistveno manj verjetno, da bodo sindikalna (Schirmbeck in Šeperić, 2022).

Članstvo in gostota sindikatov, 2011–2021

Opombe: * Delež zaposlenih, ki so člani sindikata. ** Manjše spremembe metodologije. *** Samo člani sindikatov, vključenih v reprezentativne sindikalne zveze, razen članov Hrvaške zveze sindikatov (Hrvatska udruga radnickih sindikata, HUS). **** Članstvo zaposlenih v sindikatu je izpeljano za celotno članstvo v sindikatu in prilagojeno, po potrebi za člane sindikatov zunaj aktivne, odvisne in zaposlene delovne sile (tj. upokojence, samozaposlene delavce, študente in brezposelne). Vključuje tudi člane HUS, ki se je združila z Zvezo avtonomnih sindikatov Hrvaške (Savez samostalnih sindikata Hrvatske). ni podatkov, se ne uporablja. Podatki za leto 2020 niso na voljo.

Glavne sindikalne konfederacije in zveze

Viri: SSSH (2018, str. 28) ter Schirmbeck in Šeperić (2022)

Z novim zakonom o reprezentativnosti združenj delodajalcev in sindikatov, ki je bil uveden leta 2014 (NN 93/14 in 26/15), je vlada želela, da proces reprezentativnosti temelji na natančnih in objektivnih merilih, da bi se izognili vsakršni možnosti pristranskosti ali zlorabe. Glede na trende članstva in reprezentativnosti se delež zaposlenih v javnem sektorju med celotnim članstvom povečuje (ali je vsaj stabilen), medtem ko se članstvo v sindikatih v zasebnem sektorju vztrajno zmanjšuje. Zakon o reprezentativnosti združenj delodajalcev in sindikatov določa, da mora višja reprezentativna sindikalna organizacija, ki sodeluje v tristranskih organih na nacionalni ravni, kumulativno izpolnjevati naslednje pogoje. Prvič, najmanj šest mesecev mora biti v registru sindikalnih organizacij na višji ravni, preden vloži prošnjo za priznanje statusa zastopnika. Drugič, njeni člani sindikati morajo zastopati vsaj 50.000 sindikalnih zaposlenih. Tretjič, člani morajo biti vsaj pet sindikatov in dejavni na različnih področjih dejavnosti, kot je določeno v Nacionalni klasifikaciji dejavnosti (Nacionalna klasifikacija dejavnosti). Četrtič, predstavniška sindikalna organizacija na višji ravni ali njeni člani morajo imeti regionalne pisarne v najmanj štirih županijah (od 21 županij na Hrvaškem). Petič, imeti mora prostore in druge materialne pogoje, potrebne za opravljanje svoje dejavnosti, in zaposlovati mora najmanj pet delavcev s pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom, sklenjeno za nedoločen čas.

Do leta 2018 so bile združene štiri reprezentativne sindikalne konfederacije s 367.000 člani. Za člane se potegujejo vse konfederacije, saj nobena od njih ni specializirana za posamezne sektorje gospodarstva ali poklicev (Samardžija et al., 2017). Odbor za določanje reprezentativnosti je poleti 2018 sprejel sklep o reprezentativnosti višje ravni sindikatov (NN 59/18). V skladu s tem sklepom so predstavniški sindikati Nezavisni sindikati Hrvaške (Nezavisni hrvatski sindikati, NHS), Zveza avtonomnih sindikatov Hrvaške (Savez samostalnih sindikata Hrvatske, SSSH) in Zveza hrvaških sindikatov (Matica hrvatskih sindikata, Matica), medtem ko je Hrvaško združenje sindikatov (Hrvatske udruge radničkih sindikata, HUS) izgubilo ta status, ker ni izpolnjevalo zakonskih zahtev. HUS se je februarja 2020 združil s SSSH (SSSH, 2022). Preporod (sindikat zaposlenih v hrvaškem izobraževalnem sistemu) je 15. julija 2022 postal član SSSH. Preporod leta 2022 ima skoraj 10.000 članov iz 419 osnovnih in srednjih šol po vsej Hrvaški. Poleg tega so bili ustanovljeni novi sindikati v dveh prej popolnoma neorganiziranih sektorjih. Prvič, Sindikat radnika digitalnih platform (SRDP) je bil ustanovljen kot sindikat voznikov Uberja, vendar si prizadeva organizirati vse, ki delajo za digitalne platforme, ne glede na njihov formalni zaposlitveni status. Drugič, sindikat SKUPA je osredotočen na neprofitni sektor, vendar si dolgoročno prizadeva zastopati tudi različne netipične in prekarne delavce.

O zastopanju delodajalcev

Svoboda združevanja in pravica do sindikalnega sindikata sta določeni z ustavo (člena 43 in 60), zakonom o delu, konvencijama MOD št. 98 in 87 ter drugimi mednarodnimi pogodbami, katerih pogodbenica je Republika Hrvaška. Delodajalci imajo pravico, da brez kakršnega koli razlikovanja in po lastni svobodni izbiri ustanavljajo združenja delodajalcev in se jim pridružijo. Delodajalci se lahko svobodno odločajo o članstvu v združenju in o izstopu iz njega. Združenja lahko ustanavljajo zveze ali druge oblike združenj, da bi skupaj zasledovala svoje interese na višji ravni. Združenja na višji ravni uživajo vse pravice in svoboščine, ki jih imajo združenja. Vsi imajo pravico, da se svobodno pridružijo federacijam. 2. člen zakona o reprezentativnosti združenj delodajalcev in sindikatov določa, da mora organizacija delodajalcev, da bi bila priznana kot zastopnik za sodelovanje v tristranskih organih na nacionalni ravni, (1) najmanj šest mesecev vpisana v register združenj delodajalcev na višji ravni, (2) zastopati najmanj 3.000 delodajalcev ali imeti pridružene delodajalce, ki zaposlujejo najmanj 100.000 delavcev, (3) zastopajo najmanj pet združenj delodajalcev, ki delujejo na različnih področjih; (4) imajo regionalne pisarne v najmanj štirih okrožjih, (5) imajo prostore in druge potrebne materialne delovne pogoje ter (6) zaposlujejo vsaj pet delavcev s pogodbami o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Od leta 1993 dejansko obstaja samo eno združenje delodajalcev, HUP, ki zastopa interese sektorjev in organizacij delodajalcev. HUP ima nekaj manj kot 6.000 članov, ki zaposlujejo okoli 400.000 delavcev, kar je približno 46% zaposlenih v podjetjih na Hrvaškem. Število članov in gostota članstva sta bila v zadnjih 10 letih stabilna. HUP kot konfederacija delodajalcev združuje 30 sektorskih združenj. Članstvo ni obvezno.

Članstvo in gostota organizacij delodajalcev, 2012–2019

Opomba: * Odstotek zaposlenih, ki delajo v podjetju, ki je član katere koli organizacije delodajalcev, ki je vključena v kolektivna pogajanja.

Glavne organizacije delodajalcev

V skladu z odločbo o reprezentativnosti združenj delodajalcev na Hrvaškem je od julija 2007 merila reprezentativnosti izpolnjevala le HUP, Konfederacija hrvaške industrije in podjetnikov pa ne. Zakon o reprezentativnosti iz leta 2014 v členu 2 določa zahteve glede reprezentativnosti združenja delodajalcev. Tako je HUP trenutno edini predstavnik delodajalcev v nacionalnem Ekonomsko-socialnem svetu (GSV), najvišjem tristranskem socialnem organu za socialni dialog na Hrvaškem. HUP ima štiri regionalne pisarne, medtem ko se 30 sektorskih združenj HUP zavzema za posebne gospodarske interese različnih sektorjev. HUP je prostovoljno, neodvisno in zakonito združenje z legitimno pravico do pogajanj v postopku kolektivnih pogajanj in podpisovanja kolektivnih pogodb. Člani HUP lahko tudi aktivno sodelujejo v vseh lokalnih in/ali regionalnih ekonomsko-socialnih svetih (ESC), da bi izboljšali pogoje svojega poslovanja.

Glavne organizacije delodajalcev in konfederacije

Vir: HUP, 2016

Glavni tristranski in dvostranski organi

Hrvaška je vzpostavila institucionalni okvir za spodbujanje socialnega dialoga, ki ga sestavljajo tristranski GSV in njegovi delovni organi, ki skupaj delujejo kot svetovalni organ hrvaške vlade. GSV je začel delovati januarja 1994 in ga sestavlja enako število predstavnikov vlade, sindikalnih konfederacij in združenj delodajalcev. Odbori GSV obravnavajo vprašanja plačne politike, davčnega sistema, socialne politike, zaposlovanja, izobraževanja in zakonodaje, ki se nanaša na vprašanja dela, zaposlovanja in industrije. Tristranski socialni dialog, ki se je začel na nacionalni ravni, je od takrat napredoval in se razvijal na regionalni ravni z ustanovitvijo regionalnih ekonomskih in socialnih skupnosti na ravni vsake države. Merila za sodelovanje v regionalnem ESS so enaka kot za GSV.

Predlagano socialno partnerstvo na regionalni ravni je bilo zasnovano za vključevanje in podporo regionalnemu poslovnemu okolju z izboljšanjem komunikacije in sodelovanja med vlado, regionalno in lokalno upravo, podjetji in delavci. Vendar pa obstajajo precejšnje razlike v stopnji njihove dejavnosti in učinkovitosti. Na ravni podjetij, institucij ter posameznih sektorjev in industrij se dvostranski socialni dialog razvija z dejavnostmi sindikatov in združenj delodajalcev, ki sklepajo kolektivne pogodbe in omogočajo delovanje sindikatov v gospodarskih družbah, svetih delavcev in nadzornih svetih. Poleg tega so socialni partnerji zastopani v delovnih telesih hrvaškega parlamenta, Nacionalnega sveta za zaščito pri delu, Nacionalnega odbora za spremljanje pregovora o pristopanju RH Europskoj uniji osiguranje) in drugih javnih institucij.

GSV je bil dolgo neaktiven, in sicer od 221. seje 26. junija 2018 do 222. seje 27. marca 2020. Razlog za to so bili resni spori med sindikati in vlado glede delovanja GSV ter druga vprašanja, povezana z njegovo vlogo v pokojninski reformi, zaradi česar so sindikati odpovedali svoje sodelovanje v GSV. Vlada in socialni partnerji so z namenom oživitve GSV 11. marca 2020 podpisali sporazum o ustanovitvi GSV. Ta organ predstavlja najvišjo (institucionalno) obliko tristranskega socialnega dialoga na nacionalni ravni in socialnim partnerjem ponuja priložnost, da prevzamejo pomembno in aktivno vlogo pri oblikovanju in izvajanju javnih politik. Od takrat se GSV redno sestaja in razpravlja o različnih temah, od reform sistema terciarnega izobraževanja do vladnih ukrepov za zmanjšanje cen energije in inflacijskega pritiska.

Glavni tristranski in dvostranski organi

V skladu z zakonom o delovnih razmerjih so sindikati edini subjekti, ki imajo pravico sklepati kolektivne pogodbe v Republiki Hrvaški v imenu delavcev, medtem ko je na strani delodajalca lahko stranka kolektivne pogodbe posamezni delodajalec ali združenje delodajalcev. Tudi sveti delavcev imajo pravico, da z delodajalcem sklenejo določene dogovore, vendar ti sporazumi ne smejo urejati zadev v zvezi s plačami, trajanjem delovnega časa ali drugimi vprašanji, ki jih zakon o delu določa, da jih lahko ureja kolektivna pogodba. Na ta način je sindikatom poleg svobode združevanja in delovanja zagotovljen monopol za kolektivna pogajanja. Sveti delavcev na Hrvaškem so razmeroma redki in nanje večinoma močno vplivajo sindikati.

Ureditev, sestava in pristojnosti predstavniških organov