Akterji in institucije v Italiji

V tem razdelku so opisani javni organi, ki sodelujejo v socialnem dialogu, odnosih med delodajalci in delojemalci ter urejanju delovnih pogojev.

CNEL je bil ustanovljen s členom 99 italijanske ustave. Za podrobnosti glej poglavje "Tridelni in dvostranski organi ter usklajevanje".

Tudi če ministrstvo za delo in socialno politiko, ministrstvo za podjetja in Made in Italy, ministrstvo za gospodarski razvoj in lokalni organi niso vključeni predvsem v socialni dialog na nacionalni ravni, morajo v primeru kriz v podjetjih olajšati socialni dialog na ravni podjetij (tj. podpisovanje kolektivnih pogodb v primeru kolektivnega odpuščanja ali v zvezi z ukrepi dohodkovne podpore delavcev). V nekaterih redkih primerih (tj. ko se vodilna podjetja ali delno podjetja v državni lasti soočajo s težavami) vlada sama poskuša spodbujati, posredovati in podpirati socialni dialog.

INPS je negospodarski javni organ, ki upravlja skoraj celoten italijanski sistem socialne varnosti in zavaruje večino samozaposlenih ter zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju. Inštitut je steber nacionalnega sistema socialnega varstva.

INAIL je negospodarski javni organ, ki upravlja obvezno zavarovanje za primer nesreče pri delu in poklicne bolezni.

Po uveljavitvi zakona št. 149/2015 je bil ustanovljen državni inšpektorat za delo. Inšpektorat izvaja inšpekcijske preglede, ki so jih prej izvajali Ministrstvo za delo in socialno politiko, INPS in INAIL. Nadzoruje ga minister za delo in socialno politiko, nadzoruje pa ga Računsko sodišče.

Delovni sodnik v italijanskem pravosodnem sistemu določi specializirani oddelek (delovna sodišča) vsakega rednega sodišča za prvo stopnjo, vsakega pritožbenega sodišča za drugo stopnjo in vrhovnega kasacijskega sodišča za presojo zakonitosti, ki je pristojen za odločanje o posebnih zadevah v zvezi z delovnim pravom in socialno varnostjo. Spore v zvezi z individualnimi delovnimi razmerji je poleg sodnih odločb mogoče rešiti tudi z zunajsodno poravnavo v enem od "varovanih sodišč", ki jih je ustanovil zakonodajalec. Postopek, določen z zakonom, določa, da lahko odločitev sprejme sprava komisija, ki ji predseduje direktor teritorialno pristojnega deželnega direktorata za delo in ki jo sestavljajo predstavniki delavcev in delodajalcev.

Nacionalna agencija za aktivne politike trga dela (ANPAL) spodbuja pravice ljudi do dela, usposabljanja in poklicnega razvoja; usklajuje nacionalno mrežo služb za zaposlovanje; in je odgovoren za informacijski sistem trga dela.

Merila za določanje reprezentativnosti socialnih partnerjev so bila v preteklih letih večkrat spremenjena. Prva in edina določba do leta 1970 je bila v členu 39 italijanske ustave, ki določa enotno merilo, ki temelji na številu pridruženih članov. Memorandum o soglasju, ki so ga 3. julija 1993 podpisaliProtocollo d'Intesa), je uvedel ključne spremembe v zastopanosti delavcev v Italiji. Enotne predstavnike sindikatov (RSU) lahko imenujejo delavci z volitvami in namesto predstavnikov sindikatov podjetij (RSA).

Confindustria, CGIL, CISL in UIL so 14. januarja 2014 podpisali TU 2014, s katerim so bila določena nova pravila o reprezentativnosti. Natančneje, v skladu s TU 2014 morajo sindikati, da bi sodelovali v nacionalnih kolektivnih pogajanjih, doseči prag reprezentativnosti 5 %, merjen kot povprečje odstotka članov sindikata in odstotka glasov, ki so jih isti sindikati pridobili na volitvah RSU. Nacionalne nacionalne kontrole so zavezujoče, če jih podpišejo sindikati, ki dosežejo raven zastopanosti 50 % + 1 in če jih večina delavcev odobri na referendumu. Poleg tega TU 2014 navaja, da so sporazumi na ravni podjetja zavezujoči, če jih podpiše večina članov RSU ali RSA, ki prejme večino pooblaščencev od zaposlenih.

O zastopanju sindikatov

Zaposleni uživajo ustavno določeno pravico do organiziranja in vključevanja v sindikate (člen 39) in stavke (člen 40). Te pravice zagotavljajo svobodo vključevanja v sindikate in nesodelovanja v stavkah.

Zakon o delovnih razmerjih (člen 17) določa prepoved "sindikatov ugodnosti" (sindacati di comodo) ali "rumenih sindikatov" – to je sindikatov, ki jih ustanavljajo in podpirajo delodajalci in njihove organizacije.

Kar zadeva kategorije delavcev in sektorje, ki so izključeni iz pravice do včlanitve v sindikate, se edine omejitve, ki veljajo v Italiji, nanašajo na pripadnike vojaških in policijskih enot. Obe kategoriji imata pravico združevati se v sindikate, vendar po sistemu ločevanja – to je v sindikatih, ki jih oblikujejo, vodijo in zastopajo izključno policisti/vojaški častniki (kot določata zakon št. 121/1981 za pripadnike policije in zakon št. 46/2022 za vojaške pripadnike po razsodbi ustavnega sodišča št. 120/2018). Tako vojski kot policiji je prepovedano stavkati.

Kar zadeva gostoto sindikatov in članstvo v Italiji v obdobju 2010–2022, je trend negativen. Vendar za obdobje 2020–2022 ni mogoče sporočiti natančnih podatkov. Italija nima preglednega sistema za merjenje članstva delavcev v sindikatih, sindikati pa običajno ne objavljajo uradnih in natančnih podatkov ali uradno potrjenih podatkov (tj. potrjenih s strani neodvisnih organov).

Negativni trend sindikalizacije kaže na splošno nenaklonjenost italijanskih državljanov do združevanja in sodelovanja v posredniških organih, kar uteleša splošno krizo zastopanosti na politični in sindikalni ravni.

Članstvo in gostota sindikatov, 2010–2022

Opombe: * Delež zaposlenih, ki so člani sindikata. ** Članstvo zaposlenih v sindikatu izhaja iz celotnega članstva v sindikatu in se po potrebi prilagodi za člane sindikata zunaj aktivne, odvisne in zaposlene delovne sile (tj. upokojeni delavci, samozaposleni delavci, študenti, brezposelni). ni na voljo.

Vir: OECD in AIAS (2021).

Glavne sindikalne konfederacije in zveze

Največje sindikalne konfederacije v smislu članstva v Italiji so CGIL, CISL in UIL. Glede na to, da italijanski sindikati običajno ne objavljajo uradnih in natančnih podatkov niti uradno potrjenih in potrjenih podatkov, se lahko sporočijo naslednje lastne izjave.

• CGIL navaja, da ima več kot 5 milijonov članov.

• CISL navaja, da ima več kot 4 milijone članov.

• UIL navaja, da ima več kot 2 milijona članov.

Uradnih podatkov ni mogoče sporočiti, ker niso na voljo. Pričakujemo sporočila Ministrstva za delo in socialno politiko v zvezi s samoprijavljenimi podatki.

Glavne sindikalne konfederacije in zveze*

Opombe: * Upoštevajte, da podatki o članstvu v sindikatih niso uradno ali uradno potrjeni, saj jih niso potrdili neodvisni organi. Podatke neposredno objavijo sindikati ali njihovi raziskovalni centri. ** Sindikati upokojencev se pogosto pogajajo o lokalnih javnih politikah z občinami. ni na voljo.

O zastopanju delodajalcev

Ob vstopu v organizacijo delodajalcev ne nastanejo nobene obveznosti, razen obveznosti uporabe NCBA, ki jo je izpogajala in podpisala organizacija delodajalcev. V zadnjih letih so organizacije delodajalcev dopolnile svojo tradicionalno vlogo zastopanja interesov v odnosih s sindikati z dvema drugima funkcijama:

• zagotavljanje storitev v podporo poslovnim dejavnostim in razvoju svojih članov

• v okviru politične ekonomije in upravljanja spodbujanje oblik dialoga s političnimi institucijami o davčnih vprašanjih, strateških naložbah, evropskih reformah itd.

Medorganizacijske inovacije, zlasti na področju organizacij malih in srednje velikih podjetij (skupnih organov, ki svojim članom zagotavljajo blaginjo in storitve), so uspešne.

Kar zadeva gostoto organizacij delodajalcev in članstvo v Italiji v obdobju 2012–2022, trenda ni mogoče določiti zaradi pomanjkanja uradnih podatkov.

Članstvo v organizacijah delodajalcev in gostota organizacij, 2012–2022 (%)

Opomba: * Odstotek zaposlenih, ki delajo v podjetju, ki je član katere koli organizacije delodajalcev, ki je vključena v kolektivna pogajanja. ni na voljo.

Glavne organizacije delodajalcev in konfederacije

Organizacije delodajalcev, ki sodelujejo v CNEL

Uradnih podatkov ni mogoče sporočiti, ker niso na voljo. Pričakujemo sporočila Ministrstva za delo in socialno politiko v zvezi s samoprijavljenimi podatki.

Glavne organizacije delodajalcev in konfederacije*

Opomba: * Upoštevajte, da podatki o članstvu v organizacijah delodajalcev niso uradno ali uradno potrjeni, saj jih ne potrjujejo neodvisni organi. Podatke neposredno objavijo organizacije delodajalcev ali njihovi raziskovalni centri. ni na voljo.

Na institucionalni ravni je CNEL posvetovalni organ, ustanovljen z italijansko ustavo (člen 99), ki vključuje predstavnike socialnih partnerjev in civilne družbe.

CNEL upravlja 64 članov upravnega odbora, ki so imenovani vsakih pet let. Natančneje, 10 članov imenujejo neposredno predsedniki republike: dva predlaga predsednik Sveta ministrov; druge imenuje predsednik Italije po postopku posvetovanja, v katerem socialni partnerji in nevladne organizacije predlagajo člane upravnih odborov v okviru svojih kvot.

CNEL ima pravico oblikovati zakonodajo in opravlja številne pomembne naloge, kot je priprava poročil, mnenj in anket na zahtevo parlamenta, vlade ali regij o osnutkih zakonov ali o pomembnih vprašanjih, povezanih z ekonomsko in socialno politiko. Poleg tega CNEL upravlja, izvaja in posodablja nacionalne arhive pogajalskih sporazumov.

Paritarne institucije (enti bilaterali) skupaj ustanavljajo delodajalci in sindikati, da bi svojim članom zagotovili blaginjo in storitve. Te institucije so v zadnjih letih postale vse pomembnejše. Obstaja več vrst, ki jih lahko ustanovijo organizacije delodajalcev in sindikati na medsektorski ali sektorski ravni. Partitarne institucije skupaj upravljajo socialni partnerji, imajo pa notranjo organizacijsko strukturo, ki jo sestavljajo skupščina, izvršni odbor, predsednik, izvršni direktor in odbor za spremljanje. Te upravne organe običajno imenujejo socialni partnerji vsaka tri ali štiri leta. Skupni organi obravnavajo več vprašanj, kot so plače, spretnosti, usposabljanje, delovni čas in nadomestila za brezposelnost. Lahko se razvrstijo kot institucionalni skladi ali neinstitucionalni skladi.

Organi se lahko štejejo za institucionalne sklade, če zakon določa posebne cilje za kolektivna pogajanja, ki se izvajajo s skladi, ali posebne sheme, ki se izvajajo prek njih; Skladi vključujejo pokojninske sklade, zasebne zdravstvene sklade, sklade za brezposelnost in sklade za poklicno usposabljanje. Neinstitucionalni skladi so tisti, ki zasledujejo cilje ali izvajajo sheme, ki se samourejajo s kolektivnimi pogajanji.

Glavni tristranski in dvostranski organi

V Italiji obstajata dve vrsti zastopanosti na delovnem mestu: RSA in RSU.

RSA se ustanovijo na ravni podjetja na pobudo delavcev v okviru sindikatov, ki podpišejo NCBA, ki se uporablja v zadevnem podjetju, kot je določeno v zakonu o delovnih razmerjih (člen 19). V skladu s sodbo Ustavnega sodišča 231/2013 lahko RSA ustanovijo tudi sindikati, ki niso podpisniki veljavnih kolektivnih pogodb, vendar so aktivno sodelovali v povezanem postopku kolektivnih pogajanj.

V začetku 1990-ih so kolektivna pogajanja v večini proizvodnih sektorjev nadomestila RSA z RSU, ki jih urejajo medsektorski sporazumi in ne zakoni. RSU ustanovijo sindikati, ki so podpisali ali uradno priznali TU 2014. V javni upravi pa RSU ureja člen 42 zakona št. 165 z dne 30. marca 2001.

Med RSA in RSU ni bistvenih razlik v smislu dejavnosti ali pooblastil. Njihova vloga je enaka: pogajanja o kolektivnih pogodbah na ravni podjetja z delodajalcem ter sodelovanje v postopkih obveščanja in posvetovanja. RSU nadomeščajo RSA na ravni kolektivnih pogajanj in jih izvolijo vsi delavci. RSA/RSU se lahko postavijo v proizvodnih enotah z več kot 15 zaposlenimi.

Ureditev, sestava in pristojnost predstavniških organov