Akterji in institucije na Portugalskem

Na Portugalskem ministrstvo za delo, solidarnost in socialno varnost (Ministério do Trabalho, Solidariedade e Segurança Social, MTSSS) prek Generalnega direktorata za zaposlovanje in delovna razmerja (Direção-Geral do Emprego e das Relações de Trabalho, DGERT) in Organa za delovne razmere (Autoridade para as Condições do Trabalho) odobri in izvaja politike v zvezi z zaposlovanjem, poklicnim usposabljanjem in usposabljanjem za kvalifikacije, trgom dela in odnosi med delodajalci in delojemalskimi zadevami, ACT). DGERT je odgovoren za podpiranje razvoja politik, zakonodaje in predpisov o zaposlovanju in poklicnem usposabljanju ter odnosih med delodajalci in delojemalci, vključno z delovnimi pogoji ter zdravjem, varnostjo in dobrim počutjem pri delu.

ACT je odgovoren za spodbujanje boljših delovnih pogojev z zagotavljanjem skladnosti z delovnimi predpisi in za spodbujanje politik preprečevanja poklicnih tveganj v službah in organih javne uprave ter v vseh sektorjih dejavnosti.

Dva druga organa lahko izvajata preiskave v primerih poklicne bolezni ali druge škode za zdravje, ki je nastala med delom ali je povezana z delom. Inštitut za socialno varnost (Instituto da Segurança Social) je prek oddelka za zaščito pred poklicnimi tveganji (Departamento de Proteção Contra os Riscos Profissionais) odgovoren za zdravljenje in okrevanje po bolezni ali invalidnosti, ki je posledica poklicnih tveganj. Generalni direktorat za zdravje (Direção-Geral da Saúde, DGS) je eden glavnih deležnikov pri opredelitvi, spodbujanju in izvrševanju politike zdravja pri delu prek svojega oddelka za okolje in zdravje pri delu (Divisão de Saúde Ambiental e Ocupacional). Sistem jamstva za vloge je odgovoren za spodbujanje ocenjevanja razmerja med delom in zdravjem/slabim zdravjem ter ocenjevanje vpliva dela na zdravje (invalidnost in smrt). Odgovoren je tudi za podporo razvoju politik, zakonodaje, predpisov, smernic in tako naprej o zdravstvenem nadzoru.

Portugalska zakonodaja ne določa pravil o merilih in mehanizmih za ocenjevanje reprezentativnosti sindikatov in združenj delodajalcev ali v zvezi s posledicami reprezentativnosti v institucijah socialnega dialoga in kolektivnih pogajanjih. Vsi uradno registrirani sindikati ali združenja delodajalcev so upravičeni do kolektivnih pogajanj. Ključni vidik kolektivnih pogajanj na Portugalskem je vzajemno priznavanje.

Memorandum o soglasju (ki se je izvajal med majem 2011 in majem 2014) je zahteval, da razširitev kolektivnih pogodb temelji na reprezentativnosti sindikatov in združenj delodajalcev. Pravne spremembe, ki jih je v letih 2012 in 2014 uvedla desnosredinska koalicija PSD/CDS, so se nanašale le na reprezentativnost/zastopanost delodajalcev. V različici iz leta 2012 so morali delodajalci predstavljati 50 % zaposlenosti v tem sektorju, kar je v mnogih sektorjih nemogoč cilj. V različici iz leta 2014 so morala 30 % njihovega članstva sestavljati mikro, mala in srednja podjetja, da bi lahko podaljšali kolektivne pogodbe.

Ta pravila so bila leta 2017 umaknjena iz več razlogov: negativnega učinka na kolektivna pogajanja zaradi zmanjšanja števila podaljšanj in števila posodobljenih kolektivnih pogodb ter njihovega obsega; šibkost združenj delodajalcev, kot je poudarjeno v zeleni knjigi o delovnih razmerjih iz leta 2016 (Dray, 2017), saj je leta 2014 le 19 % podjetij na Portugalskem trdilo, da so povezana z združenji delodajalcev; in dejstvo, da so tako konfederacije delodajalcev kot konfederacije sindikatov nasprotovale ali zadržane glede meril za razširitev na podlagi reprezentativnosti/zastopanosti. Resolucija 82/2017 je maja 2017 merila reprezentativnosti/zastopanosti združenj delodajalcev nadomestila z novimi merili za razširitev kolektivnih pogodb: učinek na plačno maso in gospodarske učinke, raven zvišanja plač, vpliv na plačno lestvico in zmanjšanje neenakosti, odstotek delavcev, ki jih je treba zajeti (skupaj in po spolu), in delež žensk, ki bodo imele koristi.

O zastopanju sindikatov

Pravica do organiziranja v sindikatu (liberdade sindical) je zagotovljena z ustavo Portugalske republike in delovnim zakonikom. Zelo malo skupin je izključenih iz te pravice, izključeni so le pripadniki oboroženih sil in militariziranih varnostnih sil.

Merjenje članstva v sindikatih na Portugalskem je še posebej težka naloga, saj večina sindikatov ne zagotavlja posodobljenih in točnih informacij. Od leta 2010 se izvaja letna obvezna raziskava za vsa podjetja v tržnem sektorju (Relatório Único; Odlok 55/2010) je vključil vprašanje za delodajalce o številu zaposlenih, povezanih s sindikati. Kot je poudarjeno v zeleni knjigi o delovnih razmerjih iz leta 2016, manj kot 4 % podjetij navaja, da so sindikalno združene delavce, podatki o sindikalnih delavcih pa kažejo na gostoto sindikatov med 11 % in 9 % v obdobju 2010–2014. Poleg tega ti podatki ne vključujejo javnega sektorja, kjer je gostota sindikatov vedno veliko večja.

Objavljeni podatki (OECD, 2021) kažejo, da je bila gostota sindikatov na Portugalskem do leta 2011 izjemno stabilna. Po tej bazi podatkov je leta 2011 CGTP-IN obsegal okoli 460.000 članov, UGT je imel okoli 193.000 članov, neodvisni sindikati pa okoli 19.000 članov, leta 2016 (najnovejši podatki) pa je CGTP-IN obsegal 400.000 članov, UGT je imel okoli 160.000 članov, neodvisni sindikati pa 19.000 članov. Obstaja nekaj neskladja med temi podatki in lastnimi ocenami sindikalnih konfederacij, zlasti s strani UGT. CGTP-IN je poročal, da je med letoma 2012 in 2016 izgubil skoraj 64.000 članov (CGTP-IN, 2016), vendar se je njegovo članstvo v naslednjih štirih letih znatno povečalo, in sicer za 132.541 (CGTP-IN, 2020; Porfírio, 2020; glej tudi odgovor CGTP-IN na vprašalnik v zadevi Eurofound, 2014). UGT je poročal, da je med letoma 2012 in 2016 izgubil 20 000 članov, med letoma 2016 in 2010 pa 8 000 članov (UGT, 2013, 2017; glej tudi odgovor UGT na vprašalnik v Eurofoundu, 2014).

Članstvo in gostota sindikata, 2011–2020

Opombe: * Delež zaposlenih, ki so člani sindikata. ** Na podlagi letne obvezne ankete, poslane vsem podjetjem v tržnem sektorju (Relatório Único), ki vključuje vprašanje za delodajalce o številu delavcev, vključenih v sindikate na ravni podjetja, ki omogoča izračun gostote sindikatov (GEP/MTSSS, 2023, str. 17). Skupno število članov sindikatov (vključno s samozaposlenimi in neaktivnimi člani sindikata, in sicer študenti, upokojenci ali brezposelnimi) na nacionalni ravni. ni na voljo; OECD/AIAS ICTWSS, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj/Amsterdamski inštitut za napredne študije dela, institucionalne značilnosti sindikatov, določanje plač, državna intervencija in socialni pakti.

Glavne sindikalne konfederacije in zveze

Obstajata dve sindikalni konfederaciji (CGTP-IN in UGT), ki imata dostop do telesa tristranskega družbenega usklajevanja na makro ravni (CPCS).

Glavne sindikalne konfederacije in zveze

V zadnjih 20 letih je najobsežnejše in najgloblje prestrukturiranje med portugalskimi sindikati izvedla Zveza sindikatov kovinske, kemične, električne, farmacevtske, papirne, tiskarske, energetske in rudarske industrije (Federação Intersindical das Indústrias Metalúrgicas, Químicas, Eléctricas, Farmacêutica, Celulose, Papel, Gráfica, Imprensa, Energia e Minas, FIEQUIMETAL). Proces se je začel leta 1999 z združitvijo kovinskih in kemičnih delavskih zvez CGTP-IN, leta 2007 pa se je nadaljeval z integracijo zveze delavcev v elektrotehniki. Leta 2010 se je osem sindikatov članic FIEQUIMETALA združilo v štiri novoustanovljene regionalne sindikate, ki pokrivajo več vej proizvodnje. Istega leta se je nacionalna zveza papirnih in tiskarskih delavcev (Sindicato dos Trabalhadores das Indústrias de Celulose, Papel, Gráfica e Imprensa) vključila v te štiri nove organizacije. FIEQUIMETAL zdaj pokriva naslednje sektorje: kovinski, kemični, elektrotehnični, farmacevtski, papirni in celulozni, grafični, tiskarski, energetski in rudarski.

Drug pomemben proces strukturiranja se je zgodil leta 2007, ko so trije bančni in dve zavarovalni sindikati UGT ustanovili Nacionalno zvezo sindikatov finančnega sektorja (Federação Nacional do Sector Financeiro, FEBASE). Istega leta so prometni in komunikacijski sindikati CGTP-IN ustanovili Zvezo za promet in komunikacije (Federação dos Sindicatos de Transportes e Comunicações**, FECTRANS). V nasprotju s FIEQUIMETAL ustanovitev FEBASE in FECTRANS ni povzročila prestrukturiranja organizacij članic.

O zastopanju delodajalcev

Ustava zagotavlja pravico do prostovoljnega organiziranja in ščiti pred prisilo k članstvu v združenju, delovni zakonik pa določa to pravico za organizacije delodajalcev.

Kar zadeva pravni status interesnih združenj, obstaja pomembna razlika med organizacijami delodajalcev, ki so priznane kot socialni partnerji, na eni strani in čistimi trgovinskimi združenji na drugi strani.

Glavne organizacije delodajalcev, ki so zastopane v najpomembnejši medsektorski nacionalni instituciji za socialni dialog, CPCS, so Podjetniška konfederacija Portugalske (Confederação Empresarial de Portugal, CIP), Portugalska trgovinska in storitvena konfederacija (Confederação do Comércio e Serviços de Portugal, CCP), Konfederacija kmetov Portugalske (Confederação dos Agricultores de Portugal) in Konfederacija portugalskega turizma (Confederação do Turismo Português).

CIP je bil ustanovljen leta 1974 kot rezultat združitve Konfederacije portugalske industrije (tudi CIP) z dvema velikima nacionalnima podjetniškima združenjema: Združenjem portugalske industrije (Associação Industrial Portuguesa) in Portugalskim poslovnim združenjem, Gospodarsko zbornico (Associação Empresarial de Portugal, Câmara de Comércio e Indústria, AEP). S to združitvijo je CIP utrdil svojo vodilno vlogo na strani delodajalcev.

18. maja 2021 je bil ustanovljen Nacionalni svet konfederacij delodajalcev (Conselho Nacional das Confederações Patronais). Ta platforma ne združuje le štirih konfederacij delodajalcev, ki so zastopane v tristranski CPCS, temveč tudi portugalsko konfederacijo gradbeništva in nepremičnin (Confederação Portuguesa da Construção e do Imobiliário). Ta platforma je omogočila večje usklajevanje med konfederacijami delodajalcev.

V zvezi z organizacijami delodajalcev ni objavljenih podatkov o članstvu. Vendar pa letna obvezna raziskava, poslana vsem podjetjem v tržnem sektorju (Relatório Único), vključuje vprašanje za delodajalce o njihovi pripadnosti združenjem delodajalcev in številu zaposlenih, kar omogoča oceno celotne gostote organizacij delodajalcev glede na odstotek povezanih podjetij (19,3 % v letu 2012 in 13,3 % v letu 2020 v zasebnem sektorju) in glede na aktivno zaposlene (38,2 % v letu 2012 in 34,5 % v letu 2020) (GEP/MTSSS, 2023, str. 17).

Članstvo v organizacijah delodajalcev in gostota organizacij, 2012–2020

Opomba: * Odstotek zaposlenih, ki delajo v podjetju, ki je član katere koli organizacije delodajalcev, ki je vključena v kolektivna pogajanja. ni na voljo.

Glavne organizacije delodajalcev

Obstajata dve glavni konfederaciji delodajalcev (CIP in KPK), ki pokrivata več kot en sektor in imata dostop do telesa tristranskega družbenega usklajevanja na makro ravni (CPCS).

Glavne organizacije delodajalcev in konfederacije

Tristranski organ za socialno usklajevanje na makro ravni je CPCS. Ustanovljen je bil leta 1984 in je vzpostavil več sporazumov o dohodkovnih politikah, ki določajo referenčne vrednosti za povišanje plač v kolektivnih pogajanjih. V letih 1990 in 1996 so bili podpisani obsežni pakti, ki so zajemali širok razpon področij. Te sporazume je podpisala samo ena sindikalna konfederacija, UGT; CGTP-IN ni podpisal nobenega od njih.

Leta 1991 so bili v CPCS podpisani prvi posebni sporazumi: eden o zdravju in varnosti na delovnem mestu, drugi pa o poklicnem izobraževanju in usposabljanju. Končni široki sporazum je bil podpisan leta 1996 (ki je bil tudi končni sporazum, ki je vseboval smernice za pogajanja o plačah), nato pa je ta nova vrsta posebnega sporazuma postala prevladujoče sredstvo socialnega usklajevanja do leta 2008 (Almeida et al, 2016; Campos Lima in Abrantes, 2016).

V zadnjem četrtletju leta 2014 je s podpisom tristranskega sporazuma o zvišanju minimalne plače tristransko usklajevanje ponovno dobilo na pomenu. V novem političnem ciklu, ki je sledil koncu leta 2015, je vlada PS v letih 2016, 2017 in 2018 podpisala tri tristranske sporazume, ki zajemajo različna vprašanja.

Junija 2018 so bili s tristranskim sporazumom o boju proti prekarnemu delu in segmentaciji trga dela ter spodbujanju večje dinamike kolektivnih pogajanj predstavljeni predlogi za okrepitev arbitraže pred iztekom pogodb, za zaščito pridobljenih pravic delavcev na nekaterih področjih po izteku kolektivnih pogodb (glej "Prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb") in za razširitev obsega vprašanj, na katera je naklonjen laboratorij načelo. Hkrati je tristranski sporazum prinesel nove izzive v zvezi s kolektivnimi pogodbami in odločanjem o prožnosti delovnega časa na delovnem mestu. Tristranskih sporazumov iz let 2017 in 2018 CGTP-IN ni podpisal. Med razlogi za nepodpis je bila zahteva CGTP-IN po poglobljeni reviziji pravnega okvira kolektivnih pogajanj, da bi v celoti ponovno vzpostavili načelo favor laboratoris in omogočili potek kolektivnih pogodb šele po skupni odločitvi podpisnic.

Julija 2021 je bil podpisan tristranski sporazum o poklicnem usposabljanju in kvalifikacijah, ki je bil v skladu s cilji portugalskega načrta za okrevanje in odpornost do leta 2030. Vključila je ukrepe za dosego evropskega cilja, da se do leta 2030 60 % odraslih v starosti od 25 do 64 let vsako leto loti dejavnosti vseživljenjskega učenja.

Oktobra 2022 tristranski srednjeročni sporazum za izboljšanje dohodkov, plač in konkurenčnosti, ki določa ukrepe in smernice za razvoj plačne politike za obdobje 2023–2026. Eden glavnih ciljev tega sporazuma je povečati delež plač v BDP za vsaj tri odstotne točke, ki bo do leta 2026 dosegel 48,3 %, da bi se približal povprečju EU. Določa cilj povečanja povprečne nominalne plače za 20 % med letoma 2022 in 2026, to je povprečno nominalno plačo za 4,8 % na leto do konca leta 2026. Sporazum vključuje spodbude za delodajalce, kot je 50-odstotno povečanje davčnih olajšav delodajalcev v zameno za povišanje plač za podjetja, ki izpolnjujejo vsaj enega od naslednjih pogojev: podpis ali podaljšanje kolektivnih pogodb, letno zvišanje plač v skladu s cilji iz tristranskega sporazuma ali zmanjšanje razlike med 10 % najvišjih (tj. najvišje plačanih) in spodnjih 10 % (tj. najnižje plačanih) delovnih mest. Ta sporazum so podpisali vlada in vsi socialni partnerji, ki jih zastopa CPCS, razen CGTP-IN. Ta sindikalna konfederacija je trdila, da nominalna povišanja plač, določena v sporazumu, niso nadomestila inflacije (pretekle in prihodnje) in nasprotuje davčnemu bonusu, ki je bil ponujen delodajalcem (Eurofound, 2023).

Glavni tristranski in dvostranski organi

Pravice svetov delavcev (comissões de trabalhadores) in sindikalnih organizacij na ravni podjetij so zagotovljene z ustavo in urejene z delovnim zakonikom.

Pristojnosti svetov delavcev so v veliki meri omejene na obveščanje in posvetovanje. Leta 2009 je bilo sindikatom zakonsko omogočeno, da svojo sposobnost podpisovanja kolektivnih pogodb prenesejo na svete delavcev, kar je bilo leta 2012 podaljšano, vendar se v praksi ni uporabljalo.

Sindikati imajo izključno pravico do podpisovanja pravno zavezujočih kolektivnih pogodb in pozivanja k stavkam. Sindikalne strukture na ravni podjetja (delegati ali odbori) so vključene v kolektivna pogajanja, če to želi sindikalni odbor. Odbor je tisti, ki sprejema odločitve v zvezi s pogajanji.

Podatki iz evropske raziskave podjetij potrjujejo ugotovitve raziskave iz 1990-ih: sindikalni delegati so najštevilčnejši organi (glede na zajeta podjetja in zaposlene).

Sprememba delovnega zakonika v zvezi z delom na daljavo (člen 169 zakona št. 83/2021) vključuje pravico delavcev na daljavo do dostopa do informacij, ki jih zagotavljajo predstavniške strukture delavcev. Določa naslednje pravice: pravico do osebne udeležbe na sestankih, ki potekajo v podjetju, ki jih skličejo sindikati ali sveti delavcev, pravica do vključitve v število zaposlenih v podjetju za vse namene v zvezi s strukturami kolektivnega zastopanja in do kandidature za te strukture ter pravica do uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij pri svojem delu za udeležbo na sestankih, ki jih spodbujajo predstavniki delavcev. Po drugi strani pa lahko predstavniške strukture delavcev uporabljajo navedene tehnologije za komunikacijo z delavci na daljavo in imajo pravico objavljati obvestila, sporočila, informacije ali druga besedila v zvezi z življenjem v sindikatu in socialno-poklicnimi interesi delavcev ter te informacije po elektronski pošti posredovati vsem delavcem na daljavo na podlagi seznama, ki ga zagotovi delodajalec (člen 465(2)).

Ureditev, sestava in pristojnosti organov