Akterji in institucije v Avstriji

Kar zadeva odnose med delodajalci in delojemalci ter delovne pogoje, sta najpomembnejša javna organa zvezno ministrstvo za socialne zadeve, zdravje, oskrbo in varstvo potrošnikov (Bundesministerium für Soziales, Gesundheit, Pflege und Konsumentenschutz, BMSGPK) in zlasti zvezno ministrstvo za delo in gospodarstvo (Bundesministerium für Arbeit und Wirtschaft_,_BMAW). Združitev dnevnih redov za delo in gospodarstvo v slednjem je potekala maja 2022, sprožila pa jo je odstop ministra in reorganizacija razdelitve pristojnosti ministrstev. Združitev so močno kritizirali organizirani delavci, saj so se bali, da bodo interesi zaposlenih zanemarjeni (agende za delo in gospodarstvo so bile že prej združene v eno samo ministrstvo, s strani konservativno-populistične vlade med letoma 2000 in 2006). Obseg dejavnosti BMAW med drugim vključuje izvajanje ekonomske politike in delov politike zaposlovanja. Odgovoren je tudi za nadzor javnega zavoda za zaposlovanje (Arbeitsmarktservice , AMS) in s tem zavarovanja za primer brezposelnosti ter za organizacijo inšpektorata za delo (Arbeitsinspektorat); pristojen je tudi za delovno pravo. Zvezni arbitražni svet (Bundeseinigungsamt , BEA), skupni organ, ustanovljen v okviru BMAW, ima odločilno vlogo v avstrijskem sistemu odnosov med delodajalci in delojemalci, saj ima pravico, da prostovoljne organizacije kolektivnega interesa prizna kot stranke kolektivnih pogajanj (ali prekliče to priznanje). Ta organ tako olajšuje socialni dialog. BMSGPK je odgovoren za splošno socialno politiko in politiko v zvezi z invalidi, zagotavljanjem oskrbe in socialnimi prejemki. AMS, ki je javna agencija z ločeno pravno osebnostjo, je odgovorna za posredovanje zaposlitve in svetovanje iskalcem zaposlitve in delodajalcem glede ponudbe in povpraševanja na trgu dela. Inšpektorat za delo je del BMAW in spremlja pogoje zaposlovanja, vključno z varnostjo in zdravjem pri delu. AMS, BEA in inšpektorat za delo so v pristojnosti BMAW in se prav tako lahko štejejo za javne organe, ki so pomembni za avstrijski sistem odnosov med delodajalci in delojemalci. V zvezi s posameznimi delovnimi spori so sodišča za delo in socialno varnost (na treh stopnjah) pristojna za odločanje o vseh sporih, ki izhajajo iz delovnega prava, in o vseh zahtevkih za dajatve, ki izhajajo iz prava socialne varnosti, medtem ko se spori v zvezi s socialnim zavarovanjem predložijo upravnim organom pod okriljem BMSGPK.

Za kolektivne interesne organizacije, ki zastopajo delavce in podjetja v Avstriji, ni izrecnega koncepta reprezentativnosti. Vendar pa v zvezi s sposobnostjo prostovoljnih organizacij za sklepanje kolektivnih pogodb ArbVG opredeljuje nekatere splošne pogoje, ki jih mora izpolnjevati prostovoljna organizacija kolektivnega interesa: (finančna) neodvisnost (zlasti mora biti neodvisna od druge strani družbe); obsežna poklicna in teritorialna pokritost v smislu področja članstva, kar pomeni, da mora delovati vsaj nad ravnjo podjetja; in velik gospodarski pomen v smislu absolutnega števila članov in poslovnih dejavnosti, da bi lahko imeli učinkovito pogajalsko moč. Zastopanost je povezana s sposobnostjo kolektivnih interesnih organizacij za sklepanje kolektivnih pogodb (pravico do sklepanja kolektivnih pogodb podeljuje BEA) in s tem z njihovim priznavanjem kot ustreznih organizacij socialnih partnerjev.

O zastopanju sindikatov

Avstrijsko ustavno pravo varuje pravico do organiziranja v okviru splošne svobode združevanja (Vereinsfreiheitdržavljanom zagotovljena s členom 12 temeljnega zakona iz leta 1867 (Staatsgrundgesetz). Ustavno pravo zagotavlja tudi pravico do ustanavljanja združenj za zaščito interesov, povezanih z zaposlitvijo, v skladu z zakonom o združenjih (Vereinsgesetz), ki daje praktični učinek načelu svobode združevanja. Poleg tega je pravica do organiziranja zagotovljena kot samostojna temeljna pravica v členu 11(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah iz leta 1950, ki je del ustavnega prava Avstrije. Zato imajo posamezniki v Avstriji pravico, da se včlanijo v sindikate in sodelujejo pri njihovih dejavnostih. Nobena kategorija delavcev ali sektorjev ni izključena iz te pravice.

Gostota sindikatov se v Avstriji zmanjšuje od leta 1960. Ta trend je predvsem posledica dolgoročne strukturne preobrazbe gospodarstva in zaposlovanja. V trdnjavah sindikalizacije – in sicer v proizvodnji in javnem sektorju – se je zaposlenost zmanjšala, v korist zasebnega sektorja, ki beleži nizke stopnje gostote sindikatov, zlasti med ženskami, belimi ovratniki in netipičnimi delavci. V letu 2000 se je ta trend pospešil, zlasti po razkritju vpletenosti avstrijske zveze sindikatov (Österreichischer Gewerkschaftsbund, ÖGB) v finančni polom v zvezi z njeno nekdanjo banko BAWAG PSK. Med letoma 2016 in 2019 pa je bilo zabeleženo povečanje števila članov, kar je mogoče pripisati razmeroma velikemu povečanju članstva v Sindikatu javnih služb (Gewerkschaft Öffentlicher Dienst, GÖD). Ta trend se je z začetkom pandemije COVID-19 spet obrnil, saj je sindikat med letoma 2019 in 2021 izgubil približno 20,000 članov. Vključenost sindikatov v oblikovanje javnih politik je v Avstriji zelo institucionalizirana, saj ÖGB in njenih sedem podružnic sodelujejo v več organih in odborih, čeprav na neformalni in ne formalni (pravni) podlagi. Tako ne opravljajo državnih nalog, kot so upravljanje pokojnin ali sistemi za brezposelnost. "Rumeni sindikati" (sindikati, ki jih je ustanovila vlada ali delodajalec ali na katere delodajalec prevladuje ali močno vpliva) v Avstriji sploh niso problem zaradi strogega postopka priznavanja interesnih organizacij kot socialnih partnerjev, ki so sposobni sklepati kolektivne pogodbe.

Članstvo v sindikatih in gostota sindikatov, 2011–2019

Opombe Delež zaposlenih, ki so člani sindikata. ** Članstvo zaposlenih v sindikatu izhaja iz celotnega članstva v sindikatu in se po potrebi prilagodi za člane sindikata zunaj aktivne, odvisne in zaposlene delovne sile (tj. upokojence, samozaposlene delavce, študente, brezposelne).

Izvir : Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj/Amsterdamski inštitut za napredne študije dela Institucionalne značilnosti sindikatov, določanja plač, državne intervencije in socialnih paktov, podatkovna zbirka 2021 (podatkovna zbirka OECD/AIAS ICTWSS)

Glavne sindikalne konfederacije in zveze

V Avstriji obstaja samo ena zveza sindikatov: ÖGB.

Glavna zveza sindikatov

V letu 2000 so se avstrijski sindikati vse bolj soočali s potrebo po združitvi zaradi kombinacije dejavnikov – zlasti upada članstva in finančne šibkosti, zlasti po razkritju vpletenosti ÖGB v finančni polom v zvezi z BAWAG PSK. Zaradi krize BAWAG je bila ÖGB leta 2006 prisiljena prodati vse svoje delnice banke. Od takrat so edini vir prihodkov za ÖGB in njegove članske sindikate članarine, ki so jih plačevali člani sindikata. Z najnovejšimi postopki prestrukturiranja in združevanja je bila avstrijska sindikalna struktura pod okriljem ÖGB v primerjavi s poznimi 1990-imi znatno racionalizirana. V 10-letnem obdobju se je število sindikatov, vključenih v ÖGB, zmanjšalo s 14 na 7. Od leta 2009 ni bilo opaznejših sprememb.

O zastopanju delodajalcev

V Avstriji obstajata dve glavni medpanožni organizaciji delodajalcev: Avstrijska zvezna gospodarska zbornica (Wirtschaftskammer Österreich, WKÖ), katere članstvo je obvezno, in Zveza avstrijske industrije (Industriellenvereinigung, IV), katere članstvo je prostovoljno. IV organizira velika podjetja, predvsem v predelovalni industriji. Vsa podjetja in podjetniki, ki imajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti, se morajo registrirati pri WKÖ (in njenih ustreznih podenotah), ki je organizirana v geografske pododdelke (province, znane kot zvezne dežele) in sektorske oddelke, ki so nadalje razdeljeni na sektorske podenote. Podjetja, ki imajo več kot eno poslovno dovoljenje, se morajo registrirati pri vseh ustreznih sektorskih skupinah WKÖ. Ker ima veliko delodajalcev več kot eno poslovno dovoljenje, je več članov kot podjetij, povezanih z WKÖ.

Za IV in vse druge (sektorske) organizacije delodajalcev, za katere je članstvo prostovoljno, se uporablja načelo splošne svobode združevanja, kot je opisano v oddelku "O sindikalnem zastopanju" v okviru sindikatov.

Ker je članstvo v WKÖ in njenih podenotah obvezno za vsa avstrijska podjetja (razen tistih v kmetijstvu, svobodnih poklicih in netrgovskem javnem sektorju), je gostota WKÖ v smislu podjetij in zaposlenih 100-odstotna. O gostoti članstva IV ni na voljo nobenih informacij.

Organizacije delodajalcev – članstvo in gostota, 2012–2019

Opombe_: *__Values so 100 %, ker __must vsa podjetja v zasebnem sektorju (except__in kmetijstvo in svobodni poklici) člani WK__Ö. ** __Percentage zaposlenih, ki delajo v establishment__that je član katere koli organizacije delodajalcev, ki je vključena v kolektivno bargaining._n.a., ni na voljo.

Glavne organizacije delodajalcev

Poleg WKÖ je IV najpomembnejša organizacija delodajalcev v Avstriji. Njeno člansko področje zajema proizvodnjo, vodstveno osebje v predelovalni industriji in podjetja, povezana s predelovalno industrijo.

Glavne organizacije in zveze delodajalcev

Kar zadeva splošne gospodarske in socialne zadeve, je usklajevanje nacionalnih tristranskih politik najmočneje formalno institucionalizirano v Komisiji za pariteto (Paritätische Kommission). To komisijo so prvotno sestavljali visoki predstavniki vlade in štirih glavnih organizacij socialnih partnerjev. Komisija je vodila štiri pododbore: Svetovalni svet za ekonomske in socialne zadeve (Beirat für Wirtschafts- und Sozialfragen), Pododbor za mednarodna vprašanja (Unterausschuss für Internationale Fragen), Pododbor za plače (Lohnunterausschuss) in Pododbor za konkurenco in cene (Wettbewerbs- und Preisunterausschuss). Odkar so socialni partnerji leta 2006 podpisali deklaracijo iz Bad Ischl, ima Komisija za pariteto samo en pododbor: Svetovalni svet za ekonomske in socialne zadeve. Komisija za paritetno pravo je bila osrednja točka tristranskega socialnega dialoga, kjer so razpravljali o zadevah posebnega pomena, skupnih strategijah in usklajenem ukrepanju ter nastajajočih konfliktih ter upoštevali priporočila svetovalnega sveta. Vendar pa se je vloga Komisije zmanjšala od pristopa Avstrije k Evropski uniji leta 1995 in se je nazadnje sestala leta 1998.

Posvetovanje s socialnimi partnerji v Avstriji temelji na praksi stalnega, vendar neformalnega sodelovanja, ne pa na pravnih predpisih. Tristranski dialog je obsežen in obravnava različna vprašanja v vseh gospodarskih sektorjih. Socialni dialog je močno razvit in ima velik vpliv na oblikovanje politik.

Poleg Komisije za pariteto politiko so (regionalne) vlade v tesnem sodelovanju z nacionalnimi in regionalnimi socialnimi partnerji vzpostavile vrsto nacionalnih in regionalnih paktov za zaposlovanje (v nadaljnjem besedilu: teritorialni pakti za zaposlovanje) za izvajanje prilagojenih politik zaposlovanja na nacionalni in regionalni ravni. Sodelovanje socialnih partnerjev v vladnih politikah zaposlovanja je najmočnejše institucionalizirano v AMS (katerega nadzorni svet sestavljajo predstavniki vlade in socialnih partnerjev); AMS je osrednji instrument za uresničevanje ciljev trga dela na nacionalni in regionalni ravni. Poleg tega so socialni partnerji zastopani v zavodih socialnega zavarovanja, BEA in številnih drugih organih.

Kar zadeva dvostransko usklajevanje, obstaja dolga tradicija prostovoljnega, neformalnega sodelovanja in pogajanj med socialnimi partnerji na nacionalni in sektorski ravni, namesto formaliziranih dvostranskih organov.

Glavni tristranski in dvostranski organi

Sveti delavcev (Betriebsräte) so edini organi v zasebnem sektorju, ki zastopajo zaposlene na ravni delovnega mesta. V pravnem smislu je svet delavcev organ, ki se lahko ustanovi v podjetjih, ki dosledno zaposlujejo pet ali več delavcev. Izvaja pravice do posvetovanja in soodločanja na ravni delovnega mesta, ki jih zakon podeljuje delovni sili kot celoti. Delavski sveti se lahko ustanovijo ločeno za modre in pisarniške delavce ali pa predstavljajo obe kategoriji. Svet delavcev izvoli delovna sila - v bistvu vsi zaposleni v podjetju, stari 16 let ali več (najnižja starost se je leta 2021 znižala z 18 na 16 let) - za obdobje petih let. To velja za vse svete delavcev, ustanovljene od leta 2017 naprej; Prejšnji štiriletni mandat velja za svete delavcev, ki so obstajali pred tem datumom. Svet delavcev je izvoljen na podlagi proporcionalne zastopanosti, pri čemer je število članov sveta določeno glede na velikost delovne sile. V zvezi s pravicami sveta delavcev do obveščanja, posvetovanja in soodločanja mora delodajalec redno razpravljati s svetom in ga obveščati o zadevah, ki so pomembne za delovno silo. Najpomembnejši instrument za izražanje pravic sveta delavcev do soodločanja o določenih socialnih zadevah je sklenitev pogodbe o delu (Betriebsvereinbarung) med vodstvom in svetom delavcev.

V javnem sektorju obstaja vrsta posebnih pravil v zvezi z organi za zastopanje delavcev (Personalvertretung) za vsakega od večjih delodajalcev – to je zvezno vlado, deželne vlade, lokalne oblasti in javna podjetja. Pravila so določena s posebnimi pravnimi določbami. Ti organi na splošno ustrezajo svetom delavcev v zasebnem sektorju.

Ureditev, sestava in pristojnosti predstavniškega telesa