Kolektivna pogajanja na Hrvaškem

Zakon o reprezentativnosti združenj delodajalcev in sindikatov določa merila reprezentativnosti za sklepanje kolektivnih pogodb na Hrvaškem. Če samo en sindikat zastopa zaposlene v organizaciji, potem mora biti ta sindikat priznan kot reprezentativni sindikat za kolektivna pogajanja. To velja ne glede na število članov sindikata in delež zaposlenih s članstvom v sindikatu. Če več kot en sindikat zastopa zaposlene v organizaciji, se morajo vsi ti sindikati dogovoriti, kateri sindikat (ali sindikati) je (so) predstavnik(i). Zakon določa, da je kolektivna pogodba veljavna le, če jo podpišejo reprezentativni sindikati, ki zastopajo najmanj 50 % članov reprezentativnih sindikatov. Sporazum o reprezentativnosti mora vsebovati število članov vsakega reprezentativnega sindikata. Če se sindikati ne morejo dogovoriti o reprezentativnosti sindikatov, o tem odloči Komisija za ugotavljanje reprezentativnosti (Povjerenstvo za utvrđivanje reprezentativnosti). Kolektivne pogodbe so pravno zavezujoče. Kolektivna pogajanja na Hrvaškem so decentralizirana v zasebnem sektorju in večinoma v javnem sektorju. Še vedno se je mogoče kolektivno pogajati na vseh ravneh – torej o sklenitvi kolektivne pogodbe, ki bo veljala za zaposlene pri enem delodajalcu, več delodajalcih ali združenju delodajalcev.

Vzorci in značilnosti kolektivnih pogajanj v zasebnem in javnem sektorju (tj. v javnih in javnih službah ter javnih podjetjih) se zelo razlikujejo; Zato ni enotnega sistema kolektivnih pogajanj s podobno hierarhično strukturo in dinamiko.

Pokritost kolektivnih pogajanj o plačah zaposlenih na vseh ravneh

Opomba: * Odstotek zaposlenih, ki delajo v lokalnih enotah, kjer je več kot 50% zaposlenih zajetih v kolektivni plačni pogodbi, v primerjavi s skupnim številom zaposlenih, ki so sodelovali v raziskavi.

Viri: Eurofound, Evropska raziskava podjetij 2013 in 2019 (vključno s podjetji iz zasebnega sektorja s podjetji z >10 zaposlenimi (oznake B do S nomenklature gospodarskih dejavnosti (NACE), na katere je mogoče odgovoriti več odgovorov); Eurostat [earn_ses10_01], [earn_ses14_01], [earn_ses18_01], raziskava o strukturi plač za leta 2010, 2014 in 2018 (vključno z podjetji z >10 zaposlenimi (kode NACE B–S, razen O), z enim odgovorom za vsako lokalno enoto)

Pokritost kolektivnih plač je približno osem odstotnih točk nižja kot na začetku gospodarske krize na Hrvaškem leta 2009, ko je znašala 61 %. Negativne posledice gospodarske krize so še posebej negativno vplivale na splošno raven pogajalske pokritosti z zaposlovanjem v gradbeništvu ter v turizmu in gostinstvu, dveh pomembnih panogah, v katerih so bile sektorske kolektivne pogodbe s sklepom ministra za delo razširjene na vse zaposlene v teh sektorjih. V letu 2009 je bilo v gradbeništvu zaposlenih okoli 100.000 delavcev, in sicer okoli 8,3 % vseh zaposlenih, do konca leta 2013 pa se je ta delež zmanjšal na okoli 70.000 in 6,4 % zaposlenih. Gradbeni sektor si je od takrat opomogel in marca 2022 je zaposloval 105.000 delavcev, kar je približno 7,8 % vseh delovnih mest na Hrvaškem. Podoben trend je bil zabeležen v turizmu in gostinstvu.

Najpogostejša vrsta kolektivnih pogajanj v zasebnem sektorju je tradicionalni sistem sektorskih kolektivnih pogodb. Takšen sistem je bil vzpostavljen le v majhnem številu dejavnosti, z nekoliko drugačnimi oblikami kolektivnih pogajanj. Obstajajo razmeroma ozke kategorije dejavnosti, pri katerih se kolektivne pogodbe podpisujejo za določen čas v rednih ciklih, vendar tiste, ki vključujejo zasebno zdravstveno prakso, humanitarno razminiranje ter pomorski prevoz tovora in potnikov. Pri teh dejavnostih kolektivne pogodbe praviloma niso podaljšane z upravno odločbo ministra za delo, temveč jih uporabljajo le delodajalci, ki so člani zadevnega združenja, kar pomeni, da se določbe kolektivne pogodbe verjetno široko uporabljajo. Drugo vrsto sektorskih kolektivnih pogodb sestavljajo pogodbe za gradbeništvo, hotelirstvo in gostinstvo, potovalne agencije ter lesno in papirno industrijo, ki so bile sklenjene razmeroma dolgo nazaj za nedoločen čas in veljajo za vse zaposlene in delodajalce v teh sektorjih zaradi administrativne razširitve. Ti sporazumi so odgovorni za večino pokritosti kolektivnih pogajanj, čeprav je število zaposlenih, za katere dejansko veljajo v praksi, nejasno. Precejšnje število delodajalcev nima instrumentov za nadzor nad njihovo uporabo. Nekateri od teh sporazumov so zelo dinamični in posodobljeni, čeprav so bili sklenjeni za nedoločen čas, zaradi redno podpisanih prilog in dodatkov, s katerimi se nekatere določbe prilagajajo razmeram v zadevnem sektorju, vključno z ureditvijo osnovne plače. Druge urejajo le splošna vprašanja in pravice, ne pa tudi osnovne plače, zato se posebna vprašanja obravnavajo z dodatnimi internimi pogodbami (na primer kolektivno pogodbo za gostinstvo). Praviloma ti sporazumi ne vsebujejo nedvoumnih mehanizmov za uskladitev plač z makroekonomskimi in/ali mikroekonomskimi kazalniki.

Drug vzorec kolektivnih pogajanj v zasebnem sektorju sestavljajo notranje kolektivne pogodbe. V tem vzorcu obstaja tudi določena heterogenost, tako glede trajanja pogajalskega cikla (od enoletnih sporazumov do sporazumov, sklenjenih za nedoločen čas) kot tudi glede vsebine. Ti sporazumi so prisotni predvsem v velikih podjetjih (z več kot 250 zaposlenimi) in v manjši meri v srednje velikih podjetjih (50–250 zaposlenih). Obstajajo tudi velike razlike med sektorji – veliko večji vpliv imajo v rudarstvu in pridobivanju, financah in zavarovalništvu ter proizvodnih sektorjih. Vendar pa za razliko od sporazumov za javni sektor ti sporazumi praviloma natančno urejajo višino osnovnih plač, vendar le redko vsebujejo posebej zasnovane mehanizme za uskladitev osnovne plače z makroekonomskimi in mikroekonomskimi kazalniki. Na splošno kolektivne pogodbe v zasebnem sektorju, kar zadeva druge materialne pravice, po strukturi posnemajo materialne pravice v javnem sektorju (vključno z javnimi podjetji ter državno in javno upravo), vendar se pogosto razlikujejo po številu individualnih pravic. Število teh sporazumov je pogosto nizko, vendar je v uspešnih sektorjih in podjetjih lahko bistveno višje. Opozoriti je treba, da je v več primerih v zasebnem sektorju prišlo do zmanjšanja nekaterih materialnih pravic delavcev kot del prilagajanja podjetja in sektorja učinkom gospodarske krize.

Nazadnje je treba opozoriti, da obstaja pomemben segment zasebnega sektorja, predvsem v malih in nekaterih srednje velikih podjetjih storitvene industrije, v katerih pravice zaposlenih sploh niso urejene s kolektivnimi pogodbami. Žal ni analiz, ki bi pokazale, v kolikšni meri to negativno vpliva na višino plač ali drugih materialnih pravic teh zaposlenih. Drugih nedavnih podatkov ni.

Delodajalci izražajo večji interes za sklepanje kolektivnih pogodb na ravni podjetij kot za kolektivna pogajanja na industrijski, sektorski ali regionalni ravni. To potrjuje dejstvo, da je število kolektivnih pogodb na industrijski, sektorski ali regionalni ravni na Hrvaškem zelo majhno.

Ravni kolektivnih pogajanj, 2022

Artikulacija

Za Hrvaško so značilne zelo šibke povezave med različnimi pogajalskimi ravnmi. Večina pogajanj poteka na ravni podjetij, čeprav v nekaterih sektorjih, kot so gradbeništvo in gostinstvo ter javni sektor, obstajajo sektorske kolektivne pogodbe, včasih poleg poslov na ravni podjetij.

Pogajalski krogi potekajo skozi vse leto in ni posebnega obdobja v letu, ko potekajo, ali vzorca čez leto.

Koordinacija

Horizontalno in vertikalno usklajevanje je šibko predvsem zaradi na splošno šibke tradicije socialnega dialoga, nizke stopnje vključenosti zaposlenih v zasebnem sektorju v kolektivne pogodbe, nepripravljenosti zasebnega sektorja, da sprejme sindikate kot partnerje, ter nezadostnih zmogljivosti sindikatov in združenj delodajalcev. Zaradi resnih gospodarskih in socialnih razmer ter zaskrbljujočih stopenj brezposelnosti so se sindikati v zadnjih nekaj letih začeli učinkoviteje usklajevati, vendar je usklajevanje med njimi še vedno razmeroma šibko, med sektorji in na različnih ravneh.

Mehanizmi razširitve

Razširitev uporabe kolektivne pogodbe je določena v 203. členu Zakona o delovnih razmerjih. Minister za delo lahko na zahtevo vseh strank kolektivne pogodbe razširi uporabo kolektivne pogodbe, sklenjene z združenjem delodajalcev ali združenjem delodajalcev na višji ravni, na delodajalca, ki ni član zadevnega združenja delodajalcev ali združenja delodajalcev na višji ravni. Minister bo odločil, ali je podaljšanje kolektivne pogodbe v javnem interesu, in ugotovil, ali so kolektivno pogodbo sklenili sindikati z največjim številom članov in združenje delodajalcev z največjim številom delavcev na ravni, za katero se bo podaljšala.

Mehanizmi odstopanj

Odstopanje od minimalnih standardov, določenih z zakonom, je določeno v nekaterih kolektivnih pogodbah, od teh kolektivnih pogodb pa je mogoče odstopati po dogovoru med reprezentativnim sindikatom (ali nacionalnim sindikatom) in delodajalcem, predvsem zaradi ohranitve delovnih mest. S pogodbo o zaposlitvi za določen čas (zakon o delovnih razmerjih, člen 46) je mogoče odstopiti od splošne pravne ureditve o plačilu in drugih delovnih pogojih, ki veljajo za začasne delavce, dodeljene podjetju, in sicer, da ti pogoji ne morejo biti nižji ali manj ugodni od tistih, ki veljajo za delavce, zaposlene v zadevnem podjetju za opravljanje enakih nalog. Manj ugodne delovne pogoje za začasne delavce kot za delavce, zaposlene v podjetju, je mogoče določiti s kolektivno pogodbo, sklenjeno med agencijo za zagotavljanje začasnega dela ali združenjem agencij in sindikati.

Prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb

Člen 199 delovnega zakona določa možnost razširjene uporabe pravnih pravil iz kolektivne pogodbe. Po izteku kolektivne pogodbe se do treh mesecev po prvotnem datumu izteka veljavnosti kolektivne pogodbe še naprej uporabljajo pravna pravila, ki jih vsebuje za vsebino in prenehanje pogodb o zaposlitvi. Kolektivna pogodba lahko določa daljše obdobje podaljšane uporabe njenih pravnih predpisov.

Mirovne klavzule

Načeloma v kolektivnih pogodbah ni mirovnih klavzul in se ne uporabljajo. Vendar člen 205 zakona o delovnih razmerjih določa:

(1) Sindikati imajo pravico sklicati in izvesti stavko, da bi zaščitili in pospešili gospodarske in socialne interese svojih članov ali zaradi neizplačila osebnih prejemkov ali nadomestil ali njihovega dela, če do zapadlosti niso bili plačani.

(4) Stavka se ne sme začeti pred zaključkom postopka mediacije, če je tak postopek predviden s tem zakonom, ali pred zaključkom drugih postopkov mirnega reševanja sporov, o katerih se dogovorita stranki.

(5) Solidarnostna stavka se lahko začne tudi, če postopek mediacije ni bil izveden, vendar ne pred iztekom dveh dni od dneva začetka stavke, v podporo katere je organizirana.

Člen 206 opredeljuje spore, v katerih je mediacija obvezna:

(1) V primeru spora, ki bi lahko privedel do stavke ali druge oblike sindikalnega ukrepa, je treba postopek mediacije izvesti v skladu s tem zakonom, razen če sta se stranki dogovorili o alternativni sporazumni metodi za njegovo rešitev.

(2) Mediacijo iz odstavka 1 tega člena vodi mediator, ki ga stranke v sporu izberejo s seznama, ki ga sestavi Ekonomsko-socialni svet ali določi sporazumno.

Posledice organizacije stavke ali sodelovanja v stavki so določene v členu 215:

(1) Organizacija stavke ali udeležba v stavki, ki je organizirana v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in sindikalnimi pravili, ne pomeni kršitve pogodbe o zaposlitvi.

Drugi vidiki poklicnega življenja, ki jih obravnavajo kolektivne pogodbe

Ker je gospodarska kriza še posebej močno prizadela gradbeni sektor, spremembe kolektivne pogodbe za ta sektor kažejo, kako je mogoče zmanjšati škodljive posledice. Nekatere kolektivne pogodbe obravnavajo tudi druge delovne pogoje, kot je delovni čas.