Ozadje za Ciper

Leta 2021 se je ciprsko gospodarstvo ponovno začelo soočati s stopnjami rasti: bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca se je povečal za 10,5 %, kar je bilo precej nad povprečjem EU-27 za to leto. Podobno kot v preostali EU se je brezposelnost zmanjšala za 0,1 %, čeprav se je stopnja brezposelnosti žensk (ki se je med pandemijo znižala) povečala za 0,3 %. Povečala se je tudi skupna stopnja zaposlenosti, vendar je bila na Cipru nekoliko nižja od povprečja EU-27. V letu 2022 so se ta pozitivna gibanja nadaljevala. BDP na prebivalca se je povečal za 4 %, kar je bilo ponovno višje od povprečja EU-27 za to leto. Brezposelnost se je nadalje zmanjšala za 0,7 %, kar je bilo znatno zmanjšanje, vendar ni bilo tako veliko zmanjšanje kot povprečje EU-27. Medtem ko se je brezposelnost med moškimi in mladimi zmanjšala (1,1 % oziroma 0,9 %), je bilo zmanjšanje med ženskami minimalno. Čeprav se je brezposelnost žensk prvič zmanjšala od leta 2020, je bila stopnja brezposelnosti višja kot leta 2020. Poleg tega je bilo zmanjšanje brezposelnosti med mladimi bistveno manjše od povprečja EU-27. Po drugi strani pa se je skupna zaposlenost na Cipru leta 2022 povečala za več kot povprečje EU-27; vendar se je stopnja zaposlenosti mladih še naprej zniževala, kar je bilo v nasprotju s povečanjem povprečja EU-27.

V sedanjem ciprskem sistemu odnosov med delodajalci in delojemalci je delovna zakonodaja drugotno regulativno orodje. Glede na to, da delovno pravo sestavljata običajno in statutarno pravo, delovno razmerje urejajo splošna načela pogodbenega prava (pogodbeno pravo (poglavje 149), kakor je bilo spremenjeno), po potrebi pa jih dopolnjujejo zakonske pravice in obveznosti. V tem okviru so bila delovnoindustrijska razmerja na Cipru do nedavnega urejena z zelo omejenim številom zakonov, zlasti z zakonom o prenehanju delovnega razmerja iz leta 1967, kakor je bil spremenjen leta 2002 (zakon 159(I)/2002), in zakonom o plačanih letnih počitnicah iz leta 1967, kakor je bil spremenjen leta 2002 (zakon 169(I)/2002). Vendar pa je bila z izvajanjem pravnega reda na področju delovnega prava od leta 2002 uvedena vrsta zakonov, ki zdaj urejajo veliko število pogojev zaposlitve. V nekaterih primerih je pravni red določal ugodnejše pogoje od tistih, ki so bili dogovorjeni v kolektivnih pogodbah (na primer letni dopust).

Sedanji sistem odnosov med delodajalci in delojemalci se je po letu 1960 – letu, ko je Ciper pridobil neodvisnost – bistveno utrdil na podlagi dveh temeljnih načel: prostovoljstva in tristranskega sodelovanja. Na podlagi teh načel imajo kolektivna pogajanja tradicionalno vodilno vlogo pri urejanju odnosov med delodajalci in delojemalci, zakonodaja pa je sekundarno orodje (glej zgoraj). V skladu s tem je državno posredovanje na splošno v odnosih med delodajalci in delojemalci in zlasti pri oblikovanju pogojev za zaposlitev čim manjše. V tem kontekstu je vloga države predvsem posredniška. Posreduje, kot je določeno tudi v zakoniku o odnosih med delodajalci in delojemalci (Κώδικας Βιομηχανικών Σχέσεων, IRC), prek službe za posredovanje ministrstva za delo in socialno zavarovanje (Υπουργείο Εργασίας και Κοινωνικών Ασφαλίσεων, MLSI), v primerih, v katerih ni mogoče doseči dogovora z neposrednimi dvostranskimi pogajanji med organizacijami delodajalcev in sindikati. V sektorjih gospodarske dejavnosti, kjer sindikalno zastopstvo ni prisotno ali je šibko, država z zakonodajo določi minimalne standarde osnovnih pogojev za zaposlitev, kot sta minimalna plača in delovni čas za posebne poklice ali sektorje gospodarske dejavnosti, na primer v sektorju trgovine na drobno. Zaradi vse manjše gostote sindikatov in zlasti zaradi nedavne gospodarske krize so sindikati od leta 2013 bolj naklonjeni poseganju države pri urejanju minimalnih pogojev za zaposlitev. Na primer, aprila 2016 je po podaljšanju kolektivne pogodbe v hotelski industriji predstavniški dom (Βουλή των Αντιπροσώπων) spremenil pogoje uredbe o zaposlovanju zaposlenih v hotelih (Οι περί εργοδοτουμένων σε ξενοδοχεία (όροι υπηρεσίας) κανονισμοί), tako da je vse delodajalce v sektorju zavezal, da razširijo minimalne pravice in ugodnosti na vse zaposlene v hotelih, neodvisno od obsega kolektivne pogodbe. To je bila glavna zahteva sindikatov v sektorju. V podobnem postopku v zvezi z gradbeništvom so sektorski socialni partnerji leta 2019 dosegli dogovor o podaljšanju kolektivne pogodbe v panogi, vključno z uvedbo zakonodaje, ki določa minimalne pogoje za zaposlitev za vse delavce v sektorju. Za razliko od katerega koli drugega pravnega instrumenta, ki določa minimalne pogoje za zaposlitev, ta zakonodaja, ki je bila sprejeta maja 2020, določa samodejni razvoj teh minimalnih pogojev v skladu z ustreznimi določbami kolektivne pogodbe panoge. Na podlagi tega razvoja dogodkov izhaja iz predpostavke, da bodo regulativni in zakonodajni organi v prihodnosti pogosteje morali sprejemati ukrepe, ki bodo urejali minimalne pogoje za zaposlitev.

V letu 2021 in zlasti v letu 2022 je prišlo do znatnega razvoja delovne zakonodaje. V tem kratkem obdobju je prišlo do sprememb zakona o nosečnosti in porodniškem dopustu ter zakona o varstvu plač. Poleg tega je bil uveden nov zakon o očetovskem dopustu, starševski odgovornosti, višji sili in prožni ureditvi dela, ki je posledica uskladitve z direktivo EU o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja. Ta zakon je bil sprejet v začetku decembra 2022 in je razveljavil prejšnje zakone o starševskem dopustu, višji sili in očetovskem dopustu. Poleg tega se je leta 2022 na Cipru prvič zaključil socialni dialog o uvedbi nacionalne minimalne plače. Zadevna ministrska uredba je začela veljati leta 2023, vendar je bila zelo razdiralna, saj so jo sindikati v mnogih pogledih šteli za problematično. Dejansko so imeli sindikati v zadnjih mesecih številne razloge za nezadovoljstvo. Poleg problematičnega odloka o minimalni plači je prišlo do številnih sporov različnega pomena. Ti spori vključujejo naslednje: veliko število lastnikov hotelov ni spoštovalo kolektivne pogodbe niti po tem, ko je postala zakon, saj je po mnenju sindikatov odlok trenutne vlade, ki je lastnikom hotelov in delodajalcem v drugih sektorjih omogočil, da zaposlujejo vse večje število delavcev iz tretjih držav, škodo še žalil; predlog zakona o delu na daljavo, ki je bil oblikovan po produktivnem procesu socialnega dialoga, ni nikoli prišel v predstavniški dom zaradi vmešavanja organizacij delodajalcev, ki so upale na ugodnejšo direktivo EU o tej zadevi; in organizacije delodajalcev so zavrnile, vlada pa se ni želela držati dogovora o ponovni vzpostavitvi dodatka za življenjske stroške (COLA), kar je privedlo do prve splošne stavke v zgodovini Republike Ciper. Vsi ti spori so še vedno v teku in nerešena vprašanja.