Akterji in institucije na Danskem

Na Danskem vlada in njena ministrstva praviloma niso vključena v urejanje odnosov med delodajalci in delojemalci in delovnih pogojev. Kar zadeva odločanje o poklicnem življenju, se vključenost vlade nanaša predvsem na oblikovanje politike zaposlovanja. Izjema je urejanje in spremljanje delovnega okolja (zdravje in varnost pri delu), ki je pokrajina ministrstva za zaposlovanje (Beskæftigelsesministeriet, BM) in njegove agencije, danskega organa za delovno okolje (Arbejdstilsynet). Agencija prispeva k ustvarjanju varnih in zdravih delovnih pogojev na danskih delovnih mestih z izvajanjem inšpekcijskih pregledov podjetij, pripravo pravil o varnosti in zdravju pri delu ter zagotavljanjem informacij o varnosti in zdravju pri delu.

Glavne institucije in mehanizme, ki zagotavljajo uveljavljanje pravic delavcev (delovna sodišča), urejajo socialni partnerji. Poudarek je na izvensodnih mehanizmih, ki jih dopolnjuje dansko delovno sodišče (Arbejdsretten) – s predstavniki socialnih partnerjev in državnimi sodniki vrhovnega sodišča – in delovna arbitražna sodišča pod nadzorom socialnih partnerjev. V primeru prekinitve prizadevanj za obnovitev obstoječe kolektivne pogodbe ima javni spravni posredovalec (Forligsmanden) pravico posredovati v imenu države.

V javnem sektorju obstajajo tri organizacije delodajalcev, ki pokrivajo kolektivna pogajanja na ravni države, lokalne in regionalne uprave. Agencija za modernizacijo javne uprave (Moderniseringsstyrelsen), ki se je v imenu ministrstva za finance pogajala v osrednjem državnem sektorju, je bila leta 2019 ukinjena, ker je s tem imelo dvojno vlogo pogajalca in zakonodajalca. Namesto tega je bila odgovornost za kolektivna pogajanja v imenu države kot delodajalca prenesena na Ministrstvo za davke, Agencijo za posodobitev javne uprave pa je nadomestila Agencija za delo in kompetence (Medarbejder- og Kompetencestyrelsen), ki od leta 2021 izvaja kolektivna pogajanja v imenu ministrstva. Lokalna uprava Danska (Kommunernes Landsforening, KL) je združenje delodajalcev za 98 občin, danske regije (Danske Regioner) pa predstavljajo 5 regij na Danskem kot delodajalec.

Najpomembnejši koncept reprezentativnosti na Danskem je vzajemno priznavanje med organizacijami socialnih partnerjev. Sistem socialnega dialoga temelji na prostovoljstvu in ga zajema zelo malo zakonodaje. Priznavanje se načeloma vzpostavi v trenutku, ko dve organizaciji skleneta kolektivno pogodbo. V organizacijah vodje izberejo člani. Ne obstaja nobena zakonodaja, povezana s pojmom reprezentativnosti.

O zastopanju sindikatov

Svoboda članstva v združenju – svoboda vstopa v sindikat in svoboda nevstopanja v sindikatu – je obravnavana v zakonu o svobodi združevanja na trgu dela (Lov om foreningsfrihed på arbejdsmarkedet) iz leta 1982. Zakon je bil spremenjen leta 2006 in odpravil pravico do zaprtih trgovin. Zato je vstop v sindikat prostovoljen in noben delavec v javnem ali zasebnem sektorju ni izključen iz članstva v sindikatu. Duhovniki in visoki častniki v oboroženih silah imajo svoje sindikate.

Stopnja gostote sindikatov na Danskem je v primerjavi z drugimi evropskimi državami razmeroma visoka. Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je leta 2019 znašala 67 % (OECD, 2021).

Vendar pa se gostota sindikatov od leta 1996, ko je znašala okoli 75 %, vztrajno zmanjšuje. Upad se je večinoma zgodil med sindikati kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev ter pisarniških in komercialnih delavcev. To so sindikati pod okriljem Danske konfederacije sindikatov (Fagbevægelsens Hovedorganisation, FH (prej LO)).

Obstajajo trije trendi, ki pojasnjujejo upad članstva v sindikatih FH / LO. Prvič, člani, vključno s potencialnimi člani, se "izobražujejo" v sindikat, ki pripada različnim konfederacijam in so namenjeni članom z višjo stopnjo izobrazbe. Drugič, mladi in tuji delavci se vedno niso pridružili sindikatu, in te kategorije delavcev rastejo. In nenazadnje obstaja konkurenca nizkoplačnih "rumenih sindikatov" (sindikatov, ki so politično alternativa tradicionalnemu sindikalnemu gibanju in jih niti sindikati niti organizacije delodajalcev ne priznavajo kot del sistema kolektivnih pogajanj). Niso reprezentativni glede kolektivnih pogajanj in sledijo modelu, ki temelji na zaračunavanju nizkih članarin in nudenju individualne pravne podpore. Vendar pa so nekateri alternativni sindikati – kot je krščanski sindikat Krifa – v zadnjih 10 letih stalno povečevali svoje članstvo.

Leta 2018 sta dve največji konfederaciji, Danska konfederacija sindikatov (Landsorganisationen i Danmark, LO) in Konfederacija strokovnjakov na Danskem (Funktionærernes og Tjenestemændenes Fællesråd, FTF), 1. januarja 2019 glasovali za združitev. Ime novega subjekta je Danska konfederacija sindikatov (Fagbevægelsens Hovedorganisation, FH). Združitev je bila rezultat približno petih let priprav s strani vodstvenih delavcev obeh konfederacij. Izid glasovanja ni bil vnaprej gotov. Največji sindikat član LO – Združena zveza danskih delavcev (Fagligt Fælles Forbund, 3F), za kvalificirane in nekvalificirane delavce – je združitev sprejel šele v zadnjem trenutku.

Članstvo in gostota sindikatov, 2010–2019

Opombe: * Delež zaposlenih, ki so člani sindikata. ** Članstvo zaposlenih v sindikatu izhaja iz celotnega članstva v sindikatu in se po potrebi prilagodi za člane sindikatov zunaj aktivne, odvisne in zaposlene delovne sile (tj. upokojence, samozaposlene delavce, študente, brezposelne).

Vir: OECD in AIAS, 2021

Glavne sindikalne konfederacije in zveze

Glavne sindikalne konfederacije in zveze

Opomba: Tabela vključuje tri danske konfederacije, FH, Akademikerne in manjšo LH, ter največje organizacije, ki določajo hitrost v FH in Akademikerne. * LO in FTF sta se združili z učinkom od 1. januarja 2019 in ustanovili FH.
: ** StatBank Danska, LONMED2; *** StatBank Danska, LONMED3: ** StatBank Denmark, LONMED2; *** StatBank Denmark, LONMED3

O zastopanju delodajalcev

Pridružitev združenju delodajalcev je prostovoljna. Članstvo pomeni, da se organizacija delodajalcev strinja s sklepanjem zavezujočih kolektivnih pogodb v imenu svojih članov. Uradnih podatkov o gostoti organizacij delodajalcev ni, zato je mogoče na podlagi malo razpoložljivih informacij zagotoviti le grobo oceno. Zaradi tega je nemogoče določiti kakršne koli trende. Vendar pa podatki o gostoti kažejo, da se odstotki članstva zelo razlikujejo glede na to, ali temeljijo na aktivnih zaposlenih ali ustanovah članicah. Samo 1 % danskih podjetij je velikih; ostali so majhni in srednje veliki. Vendar pa velika in srednje velika podjetja zaposlujejo večino zaposlenih.

Članstvo v organizacijah delodajalcev in gostota organizacij, 2012–2021 (%)

Opombe: DA, Konfederacija danskih delodajalcev (Dansk Arbejdsgiverforening); ECS, Evropska raziskava podjetij; FA, dansko združenje delodajalcev za finančni sektor (Finanssektorens Arbejdsgiverforening); ni na voljo, informacije niso na voljo. * Podatki o gostoti, izračunani na podlagi števila delavcev v ekvivalentu polnega delovnega časa na danskem trgu dela, deljenega s številom delavcev v ekvivalentu polnega delovnega časa, ki jih pokrivajo organizacije delodajalcev (DA in FA). Podatki so na voljo samo za leti 2012 in 2015. ** Številka gostote, izračunana na podlagi skupnega števila podjetij, ki so bila leta 2018 članica DA (25 000) in FA (170), deljenih s skupnim številom podjetij v danskem zasebnem sektorju (262 186) v letu 2018, pridobljeno iz Statističnega urada Danske. Ustrezne informacije so se pojavile na spletiščih teh organizacij v določenih letih (in bi bile pozneje posodobljene za naslednja leta).

Glavne organizacije delodajalcev in konfederacije

V zasebnem sektorju obstajata dve konfederaciji organizacij delodajalcev, v javnem pa tri. Največja organizacija delodajalcev je DI, ki zajema milijon zaposlenih, vključno z zaposlenimi v tujini.

Glavne organizacije delodajalcev in konfederacije, 2022

Na Danskem tristransko posvetovanje običajno poteka ad hoc. Splošni postopek je, da vlada povabi glavne organizacije socialnih partnerjev, da razpravljajo o vprašanjih trga dela ali vprašanjih, ki vplivajo na zaposlovanje, kot je politika zaposlovanja. Stopnja vključenosti socialnih partnerjev je na splošno visoka, ne glede na vlado, ki je na položaju.

Leta 2012 so bila tristranska pogajanja odpovedana, ker je prišlo do precejšnjih nesoglasij med novoizvoljeno vlado pod vodstvom socialnih demokratov in socialnimi partnerji, zlasti predstavniki sindikatov. Politiki in socialni partnerji že zelo dolgo ocenjujejo, da so tristranska pogajanja stvar preteklosti. Vendar je leta 2016 takratni predsednik vlade Lars Løkke Rasmussen začel nova tristranska pogajanja z novo strategijo. Namesto da bi vse teme, o katerih se je treba pogajati, predstavili v enem svežnju, kot so to storili socialni demokrati s slabimi rezultati, so bila pogajanja razdeljena na tri dele. Če je en sklop pogajanj propadel, sta bili še dve drugi izvedeni ločeno. Strategija "montažne linije" – razdelitev pogajanj na različne faze – se je izkazala za uspešno in tristranska pogajanja so bila oživljena.

Kriza zaradi COVID-19 je leta 2020 dramatično spremenila danski trg dela, kar je privedlo do sprejetja povečanega števila tristranskih sporazumov med dansko vlado in socialnimi partnerji, namenjenih zaščiti zaposlenih. Sporazumi so zajemali začasno shemo nadomestil plač za zaposlene v zasebnem sektorju in podobno celovito shemo za podporo samozaposlenim, izboljšano shemo delitve dela, finančno pomoč pripravnikom, vajencem in podjetjem, začasno shemo skrajšanega delovnega časa v zasebnem sektorju in začasno pomoč družinam z otroki, ki so zaradi COVID-19 poslani domov iz šole.

Organi, vključeni v spodnjo tabelo, so stalni tristranski ali dvostranski organi, ki so ustanovljeni z zakonodajo ali kolektivno pogodbo in se večinoma nanašajo na zaposlovanje, usposabljanje in delovno okolje.

Glavni tristranski in dvostranski organi

Glavni kanali za zastopanje zaposlenih na ravni delovnega mesta so skrbniki trgovin in odbori za sodelovanje; oblika slednjih, ki delujejo v javnem sektorju, se imenuje odbor za soodločanje (MED-udvalg). Te odbore sestavlja enako število predstavnikov zaposlenih in vodstva. Predstavniki zaposlenih so izvoljeni med člani sindikata na delovnem mestu. Odbori za delovno okolje in člani upravnega odbora zaposlenih so drugi pomembni kanali za zastopanje zaposlenih na delovnem mestu.

V javnem sektorju se odbori za soodločanje ukvarjajo tudi z delovnim okoljem, zato deluje enotirni sistem, v nasprotju z dvotirnim sistemom odborov za sodelovanje ter odborov za zdravje in varnost (ki se od leta 2012 imenujejo odbori za delovno okolje v zasebnem sektorju). Sistem sovplivanja in soodločanja temelji na okvirnem sporazumu, sporazumu MED (odbor za soodločanje). Predsednik odbora za soodločanje v javnem sektorju je običajno direktor občine ali regije, medtem ko je podpredsednik običajno skupni upravitelj trgovine.

Zastopanje na delovnem mestu je kodificirano s kolektivno pogodbo.

Ureditev, sestava in pristojnosti organov