Kolektivna pogajanja na Danskem

Na Danskem vsa pomembna vprašanja v zvezi z delovnim razmerjem, kot so plače, delovni pogoji, usposabljanje in pokojnine, urejajo socialni partnerji s ponavljajočimi se kolektivnimi pogajanji. Najpomembnejši ravni sta sektorski ravni in ravni podjetij, ki medsebojno delujeta v obliki usklajevanja, imenovanega "centralizirana decentralizacija". Kolektivne pogodbe so zavezujoče.

Pokritost kolektivnih pogajanj o plačah zaposlenih na vseh ravneh

Opombe: ECS, podjetja zasebnega sektorja s podjetji > 10 zaposlenimi (NACE B–S) – možnih je več odgovorov. SES, podjetja > 10 zaposlenimi (NACE B–SxO) – en sam odgovor za vsako lokalno enoto: več kot 50 % zaposlenih, ki jih zajema tak sporazum [earn_ses10_01], [earn_ses14_01], [earn_ses18_01]; odstotek, izračunan tako, da se število zaposlenih, ki delajo v lokalnih enotah, kjer je več kot 50 % zaposlenih zajetih v kolektivni plačni pogodbi, deli s skupnim številom zaposlenih v okviru raziskave. * Nacionalni podatki: številka vključuje pokritost v zasebnem in javnem sektorju - 74% oziroma 100%; Navedeno poročilo o trgu dela temelji na podatkih Danske statistike, Eurostata, različnih državnih agencij in združenj članov DA. Stopnja pokritosti s kolektivnimi pogajanji temelji tudi na podatkih edine druge konfederacije delodajalcev v zasebnem sektorju na Danskem, FA.

Edine pomembne ravni za kolektivna pogajanja glede plač in delovnega časa so sektorske ravni in ravni podjetij, ki so povezane s centralizirano decentralizacijo.

Ravni kolektivnih pogajanj, 2022

Artikulacija

Medsebojna povezava med centralno (tj. sektorsko) ravnjo in lokalno ravnjo/ravnjo podjetij je določena s plačnim sistemom v sektorju. V sistemu minimalne plače (ki zajema 80 % zasebnega sektorja) se na centralni ravni ureja le povišanje minimalne plače, o dejanskem povečanju plač pa se pogaja na ravni podjetij. Tako minimalna plača, določena v sektorskih sporazumih, skoraj nikoli ne odraža realne ravni plač v podjetjih. Plače pa se lahko spreminjajo tudi glede na sektor ali tržne razmere podjetja. Preostalih 20 % zasebnega sektorja pokriva običajni plačni sistem, v katerem se vsa pomembna vprašanja, kot so plače, urejajo na centralni ravni. Običajni plačni sistem je močno povezan s prometnim sektorjem. V javnem sektorju pogajanja večinoma potekajo na centralni ravni med javnimi organi in velikimi pogajalskimi koalicijami sindikatov javnega sektorja, na organizacijski ravni pa je treba urediti le majhno število sporazumov med organi in sindikati. Tako so pogajanja o plačah v javnem sektorju bližje običajnemu plačnemu sistemu kot sistemu minimalne plače.

Kolektivna pogajanja v zasebnem in javnem sektorju potekajo v prvem četrtletju, ki se začne januarja. Po sklenitvi sporazuma v zasebnem sektorju se začnejo pogajanja v podjetjih. Kolektivna pogodba je vedno veljala od dveh do štirih let, odvisno od gospodarskih obetov. Bolj kot so obeti negotovi, krajše je obdobje veljavnosti. V zadnjih dveh desetletjih so triletni sporazumi postali norma. Zasebni in javni sektor vodita pogajalske kroge v postopnih časovnih presledkih, tako da njuna pogajanja ne potekajo v istem letu.

Glavni mehanizem je vertikalno usklajevanje, ki se na Danskem imenuje centralizirana decentralizacija, osrednja točka pa je sektorska raven. Industrijski sporazum (Industriens Overenskomst) v predelovalnih dejavnostih določa tempo glede pričakovane stopnje povišanja plač (če obstaja), preostali del trga dela pa sledi sklenjenemu sporazumu o tem vprašanju. Poleg tega obstaja določena stopnja usklajevanja med sindikati/organizacijami delodajalcev na višji ravni in organizacijami delodajalcev na nižji ravni glede tega, kakšna so realna pričakovanja glede plač, ki jih je treba predstaviti med pogajanji.

Na Danskem ni mehanizmov za podaljšanje kolektivnih pogodb.

V sektorski kolektivni pogodbi na Danskem, ki določa hitrost in industrijskem sporazumu, ki zajema predelovalno industrijo, je določba o odstopanju od sektorskega sporazuma v zvezi z delovnim časom in nadaljnjim usposabljanjem na ravni podjetja. Odstopanje zahteva soglasje obeh strani. Pogosto se uporablja možnost lokalnega dogovora o delovnem času. V nasprotnem primeru v danskih kolektivnih pogodbah ni mehanizmov odstopanj.

Na Danskem je glavni namen odpovedi sporazuma, ki se izteče, pogajanja o novem. V praksi je treba prekiniti sporazum v skladu z določbami temeljnega sporazuma med socialnimi partnerji, tudi če je namen ponovna pogajanja o prejšnjem sporazumu. V nasprotnem primeru strani ne bi bile oproščene mirovne obveznosti po prejšnjem sporazumu in ne bi mogle podpreti novih zahtev po spremembah z grožnjami z industrijskimi akcijami.

S sklenitvijo kolektivne pogodbe socialni partnerji soglašajo tudi s mirovno klavzulo, ki obstaja v dogovorjenem obdobju veljavnosti pogodbe. Zaposlene zavezuje mirovna obveznost in v času trajanja kolektivne pogodbe ne smejo stavkati. Če se kljub temu sproži sindikalna akcija in zadeva pride pred delovno sodišče zaradi kršitve veljavne kolektivne pogodbe, bodo morali plačati globe.

Na Danskem so vsi vidiki poklicnega življenja predmet kolektivnih pogajanj. Poleg plač in delovnega časa so na dnevnem redu usposabljanje, vseživljenjsko učenje, nadaljnje usposabljanje, očetovski dopust, dopust za izobraževanje, odmori, bolniški dopust, otrokov prvi bolniški dan, starejši dnevi (prosti dnevi za starejše zaposlene), stres in nadlegovanje. V zadnjih dveh desetletjih so bile teme, ki so bile nekoč urejene z zakonodajo – kot so dopust, stres in nadlegovanje – obravnavane tudi z določbami v kolektivnih pogodbah.