Profil države poklicnega življenja za Estonijo
Ta profil opisuje ključne značilnosti poklicnega življenja v Estoniji. Njegov namen je zagotoviti ustrezne osnovne informacije o strukturah, institucijah in ustreznih predpisih v zvezi z delovnim življenjem.
To vključuje kazalnike, podatke in regulativne sisteme o naslednjih vidikih: akterji in institucije, kolektivna in individualna delovna razmerja, zdravje in dobro počutje, plača, delovni čas, spretnosti in usposabljanje ter enakost in nediskriminacija pri delu. Profili se sistematično posodabljajo vsaki dve leti.
Med letoma 2012 in 2022 se je BDP Estonije znatno povečal, in sicer za 31,9 %, kar je precej nad povprečjem EU v istem obdobju (15,29 %). V tem času se je skupna brezposelnost zmanjšala z 9,9 % na 5,6 % (padec za 4,3 odstotne točke). Najbolj se je zmanjšala brezposelnost moških (4,8 odstotne točke). Podatki o zaposlenosti za vse kategorije so se med letoma 2012 in 2022 povečali in so pokazali znatno izboljšanje v primerjavi s povprečjem EU: stopnja zaposlenosti mladih se je v EU-27 povečala le za 0,6 odstotne točke, v Estoniji pa za 3,8 odstotne točke. Medtem ko so se vsi podatki o zaposlenosti do leta 2018 vztrajno povečevali, so se v letu 2019 te številke rahlo zmanjšale (razen za ženske). BDP se je v letu 2020 glede na leto 2019 zmanjšal za 3,2 %, kar je manj od 6,2-odstotnega zmanjšanja v EU-27.
Zakon o pogodbah o zaposlitvi (Töölepinguseadus) ureja delovna razmerja v zasebnem sektorju, javni sektor pa ureja zakon o javnih uslužbencih (Avaliku teenistuse seadus). Leta 2009 je bil uveden novi zakon o pogodbah o zaposlitvi, leta 2013 pa je začel veljati novi zakon o javnih uslužbencih. Od leta 2014 je treba vse oblike zaposlitve (plačane ali prostovoljne) vpisati v register zaposlitve.
Odnose med delodajalci in delojemalci urejajo zakon o sindikatih (Ametiühingute seadus), zakon o skrbništvu delavcev (Töötajate usaldusisiku seadus), zakon o kolektivnem reševanju delovnih sporov (Kollektiivse töötüli lahendamise seadus) in zakon o kolektivnih pogodbah (Kollektiivlepingu seadus).
Sedanji sistem odnosov med delodajalci in delojemalci v Estoniji je bil razvit v začetku 1990-ih. Čeprav se je v zadnjih desetletjih veliko spremenilo, je bilo v zakonodajo o kolektivnih pogajanjih in reševanju kolektivnih sporov vnesenih le nekaj sprememb. Na primer, od leta 2007 ima Estonija dvojni kanal zastopanja zaposlenih: zaposlene lahko zastopa sindikat in/ali skrbnik zaposlenih.
V Estoniji so bila kolektivna pogajanja vedno decentralizirana, saj večinoma potekajo na ravni podjetij. Na sektorski ravni kolektivne pogodbe obstajajo le v dveh sektorjih: prometu in zdravstvu. Na nacionalni ravni se o minimalnih plačah običajno vsako leto pogajata Estonska konfederacija sindikatov (Eesti Ametiühingute Keskliit, EAKL) in Estonska konfederacija delodajalcev (Eesti Tööandjate Keskliit, ETKL). Leta 2017 je bilo dogovorjeno, da se bo za obdobje 2019–2022 zvišanje nacionalne minimalne plače izračunalo letno na podlagi produktivnosti dela in gospodarske rasti. O minimalni plači kulturnih delavcev se vsako leto pogajata Estonska konfederacija sindikatov delavcev (Teenistutate Ametiliitude Keskorganisatsioon, TALO) in Ministrstvo za kulturo (Kultuuriministeerium). Zajema vse kulturne delavce z visokošolsko izobrazbo, ki delajo v javnih organih, zasebnih fundacijah v državni lasti in javnopravnih agencijah na položaju svoje specializacije, ki zahteva visokošolsko izobrazbo, priporoča pa se tudi za kulturno področje zasebnega sektorja.
Danes je raven članstva v sindikatih v Estoniji ena najnižjih v EU.
V Estoniji na splošno deluje socialni dialog (socialni partnerji so npr. vključeni v oblikovanje politik in so člani nadzornih organov glavnih organizacij, povezanih s poklicnim življenjem). Čeprav socialni partnerji v nekaterih primerih niso popolnoma zadovoljni s svojo stopnjo sodelovanja z vlado ali s tem, v kolikšni meri se upoštevajo njihovi predlogi, je njihova vključenost na splošno dobra in njihov glas je slišan.
Leta 2018 so socialni partnerji na nacionalni ravni in vlada na povabilo predsednika vlade ponovno vzpostavili tristranski socialni dialog, tako da so razpravljali o temah, povezanih z delovno, davčno in socialno politiko. Podoben sestanek je potekal leta 2020. Ta srečanja so dobro služila svojemu namenu, vendar so bila vzpostavljena tudi redna srečanja z ministrom za socialne zadeve.
COVID-19 ni bistveno vplival na odnose med delodajalci in delojemalci. Sestanki so se nadaljevali in potekala so načrtovana pogajanja. Socialni dialog je bil med pandemijo močan: v sodelovanju s socialnimi partnerji so bili razviti nekateri najpomembnejši ukrepi za ublažitev krize (tj. začasne subvencije plač, znižanje lastnih prispevkov zaposlenih za nadomestilo za bolezen), ki so se izkazali za uspešne in so pokazali voljo socialnih partnerjev za sodelovanje in kompromise ter pomen socialnega dialoga.
