Akterji in institucije v Franciji

Profil države poklicnega življenja za Francijo

Ta profil opisuje ključne značilnosti poklicnega življenja v Franciji. Njen cilj je zagotoviti ustrezne osnovne informacije o strukturah, institucijah, akterjih in ustreznih predpisih v zvezi z delovnim življenjem.

To vključuje kazalnike, podatke in regulativne sisteme o naslednjih vidikih: akterji in institucije, kolektivna in individualna delovna razmerja, zdravje in dobro počutje, plača, delovni čas, spretnosti in usposabljanje ter enakost in nediskriminacija pri delu. Profili se sistematično posodabljajo vsaki dve leti.

Ta razdelek vsebuje podrobnosti o glavnih sindikatih, organizacijah delodajalcev in javnih institucijah, ki sodelujejo pri oblikovanju in upravljanju odnosov med delodajalci in delojemalci. Obravnava reprezentativnost na strani zaposlenih in delodajalcev ter obravnava glavne dvostranske in tristranske organe, ki so vključeni v delovna razmerja.

Published: November 2024

Trade unions, employer organisations and public institutions play a key role in the governance of the employment relationship, working conditions and industrial relations structures. They are interlocking parts in a multilevel system of governance that includes European, national, sectoral, regional (provincial or local) and company levels. This section looks at the main actors and institutions and their role in France.

Public authorities involved in regulating working life

The state continues to play a crucial role in French industrial relations. The system is highly regulated: the government sets the minimum wage, the Ministry of Labour extends virtually all collective agreements, and an increasing number of issues are subject to compulsory negotiations at sectoral or company level.

In recent years, however, a series of laws has been approved delegating the regulation of certain issues to social partners, typically at company level. For instance, there are obligations, sometimes on an annual or a multiannual basis, to negotiate on wages; the organisation of working time; gender equality; the professional integration of workers with disabilities; financial participation; and the employment of older workers.

Furthermore, the labour law reform of August 2016 was wide-ranging and aimed to give company-level agreements precedence over those at sectoral level or the law itself if the latter so provides. This reversal is already provided for in the bill on an experimental basis in connection with the legislation on working time. It thereby decentralises collective bargaining.

Finally, decentralisation has been strengthened as a result of the labour law reform of 2017. Therefore, for a large number of issues, company-level agreements prevail and the role of social partners in the management of the unemployment scheme and the vocational training system has been reduced, as the role of the state has expanded.

Individual employment rights are enforced by the French Labour Inspectorate (Inspection du travail) and the employment tribunal system (conseils de prud’hommes). Cases are presented in front of a panel of four lay judges composed of two representatives of both unions and employers.

Representativeness

Since 1966, five trade union confederations have been deemed representative at national level. Prior to 2008, each trade union at local or sectoral level that was affiliated to one of these confederations was also considered to be representative (through the presumption of representativeness). These principles were modified in 2008 by the law on ‘social democracy and working time reform’. Regardless of affiliation, representativeness now depends primarily on the ‘electoral audience’; to be representative and able to participate in negotiations, a trade union must therefore win at least 10% of the votes at workplace level, and 8% at sectoral level.

In terms of national cross-sectoral representativeness in the private sector, the second round of workplace elections in 2017 resulted in representative status being granted to all five unions that had been considered representative previously: the General Confederation of Labour (Confédération générale du travail, CGT); the French Democratic Confederation of Labour (Confédération française démocratique du travail, CFDT); the General Confederation of Labour – Force Ouvrière (Confédération générale du travail – Force Ouvrière, CGT-FO); the French Christian Workers’ Confederation (Confédération française des travailleurs chrétiens, CFTC); and the French Confederation of Professional and Managerial Staff – General Confederation of Professional and Managerial Staff (Confédération française de l’encadrement – confédération générale des cadres, CFE-CGC) (Eurofound, 2017a).

In July 2017, the representativeness of employer organisations was analysed for the first time (see Eurofound, 2017b). The representativeness of the three main employer organisations (see the section ‘Main employer organisations and confederations’) was recognised.

Trade unions

About trade union representation

The term ‘paradox of French unionism’ (Dares, 2008) describes the combination of very low union density with strong union presence at workplace level (see the table below). Trade union density in France is among the lowest in Europe. According to the most recent assessment of union density provided by the Directorate of Research, Economic Studies and Statistics (Direction de l’Animation de la Recherche, des Études et des Statistiques, Dares), it decreased from 11.2% in 2013 to 10.3% in 2019 for the whole territory, in both the private and the public sector (Dares, 2023a). This proportion has been relatively stable over the past 10 years. Statistics show a significant disparity between the public sector, with a rate of 18.1%, and the private sector, with a rate of 7.7%, and unions are particularly strong among permanent full-time employees.

Observers put forward a range of explanations, two of which are particularly salient. First, French unions are weak in terms of membership but are prominent in the workplace, and union membership is often closely linked to union engagement. In addition, almost one French union member in five is an active employee representative. Second, virtually all collective agreements are extended to the entire sector, leading to a remarkably high coverage rate of above 90%. This gives employees a ‘free ride’ – that is, they enjoy the benefits negotiated by unions without having to commit to union membership.

Trade union membership and density, 2010–2019

	2010	2011	2012	2013	2014	2015	2016	2017	2018	2019	Source(s)
Trade union density in terms of active employees (%)*	10.8	n.a.	n.a.	11.0	n.a.	n.a.	10.8	n.a.	n.a.	n.a.	OECD and AIAS, 2021 Administrative data from the main French union confederations
Trade union density in terms of active employees (%)*	10.8	n.a.	n.a.	11.0	n.a.	n.a.	10.8	n.a.	n.a.	10.1	Dares, 2021a
Trade union membership (thousands)**	2,046	2,075	2,086	2,070	2,062	2,067	2,075	2,074	2,071	n.a.	OECD and AIAS, 2021

Notes: * Proportion of employees who are members of a trade union. ** Trade union membership of employees based on (household) labour force surveys or any other surveys (such as working conditions surveys and social attitudes surveys) asking respondents about their union membership in their main job. Trade union membership of employees is derived from the total union membership and adjusted, if necessary, for trade union members outside the active, dependent and employed labour force (i.e. retired workers, self-employed workers, students, unemployed people). n.a., not available.

Glavne sindikalne konfederacije in zveze

Sindikati so nacionalne organizacije. Francija ima pet sindikatov, ki so priznani kot reprezentativni na nacionalni ravni. Omenjeni so v spodnji tabeli. Vsi podatki o članstvu so poročali sami in so za nekatere organizacije verjetno precenjeni, vendar manj kot v prejšnjih letih.

Drugi sindikati imajo pomemben vpliv, vendar še nimajo reprezentativnega statusa na nacionalni medsektorski ravni. Vendar pa lahko izvajajo kolektivna pogajanja na ravni podjetij ali, če dosežejo sektorski prag za zadnje volitve, na sektorski ravni.

Glavne sindikalne konfederacije in zveze

Name	Abbreviation	Number of members	Involved in collective bargaining?
General Confederation of Labour (Confédération générale du travail)	CGT	605,606 (2022)	Yes
French Democratic Confederation of Labour (Confédération française démocratique du travail)	CFDT	610,544 (2022)	Yes
General Confederation of Labour – Force Ouvrière (Confédération générale du travail –Force Ouvrière)	CGT-FO	350,000 (2022)	Yes
French Christian Workers’ Confederation (Confédération des travailleurs Chrétiens)	CFTC	140,000 (2022)*	Yes
French Confederation of Professional and Managerial Staff – General Confederation of Professional and Managerial Staff (Confédération française de l’encadrement – Confédération générale des cadres)	CFE-CGC	160,000 (2022)	Yes

Opomba: * Po mnenju strokovnjakov je ta številka precenjena; 100.000 bi bilo bolj realistično.

Že tretjič po reformi sindikalne reprezentativnosti leta 2008 (glej poglavje "Reprezentativnost") je bila priljubljenost sindikatov zasebnega sektorja na nacionalni, medpanožni in sektorski ravni ocenjena glede na njihov delež glasov delavcev. Ministrstvo za delo je 26. maja 2021 objavilo podatke na podlagi rezultatov volitev na delovnem mestu. Vendar je bila stopnja udeležbe le 38,24% (v primerjavi z 42,76% v letu 2017).

Pet glavnih sindikalnih konfederacij s članstvom v celotnem gospodarstvu je ohranilo svojo reprezentativnost. CFDT je imel 26,77% glasov, nekoliko pred CGT z 22,96%. CGT-FO je bil tretji s 15, 24% glasov, sledita CFE-CGC z 11, 92% in CFTC z 9, 50%. Nedavno ustanovljeni sindikati, Nacionalna zveza neodvisnih sindikatov (Union Nationale des Syndicats Autonomes) in Solidarnost, enotnost, demokracija (Union syndicale Solidaires), ki zavzema precej radikalno stališče, oba nista dosegla 8-odstotnega praga na nacionalni ravni, in sicer 5,99% oziroma 3,68%.

Po tretji oceni reprezentativnosti sindikatov v javnem sektorju, ki temelji na rezultatih volitev na delovnem mestu, ki so potekale od 1. do 8. decembra 2022, CGT ostaja vodilna sindikalna organizacija za državno upravo kot celoto (država, lokalne samouprave in bolnišnice) z 20,9 % glasov, sledita ji CGT-FO (z 18,7 %) in CFDT (z 18,7 %)). Toda ob upoštevanju rezultatov volitev na delovnem mestu v zasebnem sektorju je CFDT od leta 2018 vodilni francoski sindikat v javnem in zasebnem sektorju.

Reforma sindikalne reprezentativnosti z zakonom z dne 20. avgusta 2008 je privedla do korenite spremembe francoskega sindikalnega okolja na sektorski ravni in ravni podjetij. Nekatere organizacije, kot sta CFTC in CFE-CGC, so izgubile svojo reprezentativnost v številnih sektorjih. Druge organizacije, kot je Nacionalna zveza neodvisnih sindikatov, so prejele priznanje za svojo reprezentativnost na sektorski ravni.

O zastopanju delodajalcev

Članstvo v organizacijah delodajalcev je v Franciji prostovoljno, organizacije pa tekmujejo, da bi pritegnile člane. Večina delodajalcev v državi je članica vsaj ene organizacije delodajalcev. V nasprotju s sindikati je bila gostota organizacij delodajalcev precej visoka (Traxler, 2004). Glede na študijo, ki jo je objavil Dares (2019), je bilo leta 2017 v povprečju vsako četrto podjetje v Franciji član organizacije delodajalcev, v teh podjetjih pa sta delala dva od treh zaposlenih. Stopnje pokritosti zaposlenih so visoke v sektorjih, kjer je zaposlovanje močno koncentrirano okoli nekaj velikih podjetij (kemična in farmacevtska industrija, steklarstvo, gradbeništvo, javna dela in bančništvo). To kaže, da so prejšnje ocene, ki so vključevale skupno število članov vseh konfederacij, močno precenile reprezentativnost organizacij delodajalcev v Franciji. Razlog za to je, da so številna podjetja člani več organizacij.

Članstvo v organizacijah delodajalcev in gostota organizacij, 2011–2019 (%)

	2011	2012	2013	2014	2015	2016	2017	2018	2019	Source(s)
Employer organisation density in terms of active employees	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	79.2	n.a.	n.a.	OECD and AIAS, 2021
Employer organisation density in terms of active employees	n.a.	75	75	75	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	Visser, 2015
Employer organisation density in terms of private sector establishments*	n.a.	n.a.	34	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	40	European Company Survey 2013/2019
Employer organisation membership in private sector establishments	44	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	Dares, 2015a
	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	n.a.	25.0	n.a.	n.a.	Dares, 2019

Opombe: * Odstotek zaposlenih, ki delajo v podjetju, ki je član katere koli organizacije delodajalcev, ki je vključena v kolektivna pogajanja. ni na voljo.

Glavne organizacije delodajalcev in konfederacije

Gibanje francoskih podjetij (Mouvement des Entreprises de France, MEDEF) je bilo ustanovljeno leta 1998, da bi nasledilo nekdanji Nacionalni svet francoskih delodajalcev (Conseil national du patronat français, CNPF). MEDEF je večplastna konfederacija sektorskih in teritorialnih organizacij, ki združuje podjetja z več kot 10 zaposlenimi. Organizira 76 zvez, ki pokrivajo približno 600 združenj, katerih člani so podjetja, ki delujejo v istem sektorju, 13 regionalnih organizacij in več kot 100 departmajskih ali lokalnih organizacij. MEDEF si prizadeva zajeti vsa podjetja, ne glede na njihovo velikost, v vseh geografskih in poklicnih sektorjih. Njeni člani so leta 2021 pokrivali približno 66% celotne delovne sile v zasebnem sektorju.

Splošna konfederacija malih in srednjih podjetij (Confédération Générale des Petites et Moyennes Entreprises, CGPME) se je 6. januarja 2017 preimenovala v Konfederacijo malih in srednjih podjetij (Confédération des petites et moyennes entreprises, CPME). Konfederacija je organizirana v štiri nacionalne sekcije: trgovina, storitve, industrija in obrt. Organizira 117 teritorialnih sindikatov in okoli 200 zvez ali obrtnih združenj. Njeni člani so leta 2021 pokrivali približno 28% celotne delovne sile v zasebnem sektorju.

Združenje delodajalcev obrtnikov (Union professionnelle artisanale, UPA) se je 17. novembra 2016 združilo z Nacionalno zvezo svobodnih poklicev (Union nationale des professions liberales, UNAPL) in ustanovilo nov organ, Zvezo lokalnih podjetij (Union des entreprises de proximité, U2P). Zveza organizira 119 zvez ali poklicnih združenj in 110 regionalnih ali lokalnih organizacij. Njeni člani so leta 2021 pokrivali približno 31% celotne delovne sile v zasebnem sektorju.

Obstaja tudi organizacija delodajalcev, ki zastopa neprofitni sektor, Zveza delodajalcev socialnega gospodarstva (UDES), nekdanja Zveza sindikatov in reprezentativnih skupin delodajalcev v socialni ekonomiji (Union de syndicat et groupements d'employeurs représentatifs dans l'économie sociale). Organizacija predstavlja 80 % delodajalcev v tem sektorju.

Glavne organizacije delodajalcev in konfederacije

Name	Abbreviation	Numbers of members	Year	Involved in collective bargaining?
Movement of French Enterprises (Mouvement des Entreprises de France)	MEDEF	125,929	2021	Yes
Confederation of Small and Medium-sized Enterprises (Confédération des Petites et Moyennes Entreprises)	CPME	243,397	2021	Yes
Union of Local Businesses (Union des entreprises de proximité)	U2P	203,715	2021	Yes

Reforma reprezentativnosti organizacij delodajalcev je bila sprejeta v okviru reforme poklicnega usposabljanja, ki je bila izvedena marca 2014 (z zakonom št. 2014-288 z dne 5. marca 2014 o poklicnem usposabljanju, zaposlovanju in socialni demokraciji). V skladu z uredbo št. 2015-654 z dne 10. junija 2015 morajo organizacije delodajalcev, da bi bile reprezentativne na sektorski ravni, vključevati več podjetij članic, ki predstavljajo vsaj 8 % vseh podjetij, povezanih z organizacijami delodajalcev v ustreznem sektorju (občinstvo podjetij članic) ali 8 % zaposlenih, zaposlenih v isti organizaciji na nacionalni, medpanožni ali poklicni ravni (občinstvo zaposlenih zaposlenih). Uredba vsebuje praktične podrobnosti o tem, kako izračunati prag 8 %. Pojasnjuje tudi, kako lahko organizacije delodajalcev nasprotujejo kolektivni pogodbi, če zastopajo povezana podjetja, ki zaposlujejo več kot 50 % delovne sile podjetij, povezanih z organizacijami delodajalcev v sektorju.

Socialni partnerji so še naprej močno vključeni v upravljanje nekaterih določb socialne varnosti, kot so javno zdravstveno zavarovanje, nadomestila za brezposelnost in odbori za socialno varstvo (paritarisme). Socialni partnerji imajo tudi osrednjo vlogo v sistemu dodatnega zasebnega zdravstvenega zavarovanja (mutuelles, institutions de prévoyance) in pokojninskih načrtih. Poleg tega so vključeni v sistem poklicnega usposabljanja. Nacionalni sistem usklajevanja politik dopolnjuje tristranski socialni dialog na regionalni ali lokalni ravni. Zakon št. 2007-130 z dne 31. januarja 2007 o posodobitvi socialnega dialoga določa obvezno posvetovanje s predstavniki sindikatov in organizacij delodajalcev na nacionalni ravni, preden se predlagajo reforme na področju odnosov med delodajalci in delojemalci, zaposlovanja in poklicnega usposabljanja. Vlada bi morala tem organizacijam zagotoviti politični dokument, ki predstavlja "diagnoze, cilje in glavne možnosti" predlagane reforme. Socialni partnerji lahko nato navedejo, ali nameravajo začeti pogajanja in koliko časa potrebujejo za dosego dogovora. Ta postopek se ne uporablja v "izrednih razmerah"; V takih primerih mora vlada utemeljiti svojo odločitev, ki jo je mogoče pravno izpodbijati.

Vlada pri pripravi osnutka zakona po postopku posvetovanja ni dolžna sprejeti vsebine kolektivne pogodbe, kakršna je. Vendar mora glede na obravnavano vprašanje Nacionalni komisiji za kolektivna pogajanja (Commission nationale de la négociation collective, de l'emploi et de la formation professionnelle, CNNCEFP) predložiti predlog zakona za reforme v zvezi z odnosi med delodajalci in delojemalci, zaposlovanjem in poklicnim usposabljanjem.

Socialni partnerji, ki jih zastopa ta organ, lahko ocenijo, ali so predlogi vlade v skladu z ustrezno kolektivno pogodbo, in po potrebi podajo svoje mnenje.

Glavni tristranski in dvostranski organi

Name	Type	Level	Issues covered
Economic, Social and Environmental Council (Conseil économique, social et environnemental, CESE)	Tripartite plus*	National	Economic policy, public health, finance
National Collective Bargaining Commission (Commission nationale de la négociation collective, de l’emploi et de la formation professionnelle, CNNCEFP)	Tripartite	National	Collective bargaining, employment, vocational training

Opomba: * Socialni dialog, ki vključuje organizacije delodajalcev in sindikatov ter skupine civilne družbe, kot so nevladne organizacije ali akademiki.

V Franciji so zaposleni zastopani prek sindikatov in struktur, ki jih sestavljajo zaposleni, ki jih neposredno izvolijo vsi delavci. Zastopanje delavcev je obvezno od leta 1945 na vseh delovnih mestih z najmanj 11 ali 50 zaposlenimi, odvisno od strukture. Ti organi so v veliki meri urejeni z zakonom. Kljub temu obstaja prostor za ureditev s kolektivnimi pogajanji, saj lahko socialni partnerji s kolektivno pogodbo ustanovijo organe za informiranje in posvetovanje za izboljšanje obveščanja in posvetovanja v podjetjih. Socialni partnerji se lahko pogajajo o izboljšavah zmogljivosti za predstavnike delavcev, kot so več plačanega prostega časa ali več sredstev. Od delovne reforme leta 2017 se je pokrajina zastopanosti zaposlenih na delovnem mestu spremenila. Razlog za to je združitev treh glavnih organov za obveščanje in posvetovanje z zaposlenimi v vseh družbah – predstavnikov zaposlenih (délégués du personnel), sveta delavcev (comité d'entreprise) in odbora za zdravje, varnost in delovne pogoje – v socialno-gospodarski odbor (comité social et économique, CSE). CSE je bilo treba ustanoviti v vseh zadevnih družbah najpozneje do 1. januarja 2020.

Sindikati

Od leta 1968 so pravice sindikatov priznane in sindikati imajo pravico imenovati upravitelje trgovin (délégués syndicaux) v podjetjih z najmanj 50 zaposlenimi (delovni zakonik, členi od L2143-1 do L2143-23). Ti predstavniki imajo pooblastila za pogajanja in podpisovanje kolektivnih pogodb na ravni podjetij. Drugi organi za zastopanje delavcev nimajo te pristojnosti, če obstaja vsaj en upravitelj trgovine. Od reforme reprezentativnosti leta 2008 lahko sindikati, ki se ne štejejo za reprezentativne v podjetju, imenujejo "predstavnika sindikata" (delovni zakonik, členi od L2142-1-1 do L2142-1-4), ki ima podobne pravice kot imenovani upravitelj trgovine, razen pravice do pogajanj o kolektivnih pogodbah. V skladu z večinsko kolektivno pogodbo lahko upravljavci trgovin prenesejo svojo kolektivno pogajalsko moč na CSE, ki se lahko nato pogaja in oblikuje kolektivne pogodbe.

Socialni in ekonomski odbori

CSE so pravne osebe in jih kot kolegialne organe sestavljajo člani, ki jih izvolijo zaposleni, predstavniki vodstva družbe in predstavniki, ki jih imenujejo sindikati (delovni zakonik, členi L2311-1 do L.2315-22). Člane izvolijo vsi delavci v vsaki ustanovi zasebnega sektorja z več kot 10 zaposlenimi. CSE so postopoma nadomestili sedanje izvoljene organe (predstavnike osebja, svete delavcev ter zdravje, varnost in delovne pogoje committees_; glej tabelo v naslednji section_), postopek pa je bil zaključen do 1. januarja 2020.

CSE se lahko oblikujejo na ravni podjetja ali na ravni podjetja, ko je ustanovljena tudi centralna CSE. CSE od delodajalcev prejmejo informacije o vprašanjih, kot so gospodarski in socialni vidiki podjetja ter nova tehnologija. Z njimi se posvetujejo tudi o strateški usmeritvi podjetja. Poleg tega sodelujejo v formalnih posvetovanjih z delodajalci o temah, kot so odpuščanje delavcev in poklicno usposabljanje (brez formalne pogajalske moči) ter so odgovorni za upravljanje družbenih in kulturnih dejavnosti, za katere imajo proračun, ki je določen s kolektivno pogodbo. V nasprotnem primeru imajo CSE delujoč proračun, ki je enak 0,2% letne plače njihovih podjetij ali 0,22% v podjetjih z več kot 2.000 zaposlenimi. CSE prevzamejo tudi naloge nekdanjih delegatov osebja (predstavitev individualnih in kolektivnih pritožb vodstvu ter zagotavljanje izvajanja zakonodaje in kolektivnih pogodb) ter vlogo odbora za varnost in delovne pogoje.

V skupini družb se lahko ustanovi svet delavcev na ravni skupine (comité de groupe) (delovni zakonik, členi od L2331-1 do L2335-1), ki uživa podobne pravice kot običajni sveti delavcev. Podjetje z vseevropsko dejavnostjo lahko ustanovi evropski svet delavcev (comité d'entreprise européen) (delovni zakonik, členi L2341-1), ki se lahko v skladu z delovnim zakonikom združi s svetom delavcev na ravni skupine, če se s tem strinjajo predstavniki delavcev.

Od začetka izvajanja zakona št. 2015-994 z dne 17. avgusta 2015komisije sindikalnih paritaires interprofessionnelles), ki 4,6 milijona zaposlenih, ki delajo v malih in srednje velikih podjetjih z manj kot 11 zaposlenimi, zagotavljajo podporo informacijskemu in posvetovalnemu organu (delovni zakonik, člen L.2234-1). Vloga odbora je zagotavljanje pravnih informacij ali nasvetov zaposlenim in delodajalcem; razpravljati in sprejeti nasvete ali izjave o vprašanjih, povezanih z malimi in srednje velikimi podjetji (strokovno usposabljanje, zaposlovanje, zdravje in varnost ter napovedovanje in upravljanje znanj

Po podatkih družbe Dares (2022a) je bilo v letu 2020 vsaj en organ za zastopanje zaposlenih v nekmetijskem zasebnem sektorju zajemalo 41,4 % podjetij z 10 ali več zaposlenimi v zasebnem nekmetijskem sektorju (za 0,5 odstotne točke manj kot v letu 2019), kar predstavlja 78,4 % zaposlenih na tem področju. Opazimo lahko, da so sveti delavcev prisotni v 35% podjetij. Ta podjetja zaposlujejo 74% zaposlenih. CSE so prisotni v 35,5% podjetij; Ta podjetja zaposlujejo 74,9 % zaposlenih. V času raziskave je 5,6 % podjetij še vedno imelo enega ali več organov, ki so obstajali pred reformo leta 2017, nove volitve pa bi lahko potekale pozneje v letu. Upad prisotnosti sindikalnih delegatov, ki se je začel leta 2019, se je nadaljeval leta 2020. Odbori za zdravje, varnost in delovne pogoje, ki so obvezni v podjetjih s 300 ali več zaposlenimi, ki so ustanovila nove organe za zastopanje zaposlenih, so prisotni v 79,4 % teh podjetij. Prisotni so tudi v 21,0 % podjetij s 50 do 299 zaposlenimi.

Tehnični odbori

Organi za informiranje in posvetovanje obstajajo tudi v javnem sektorju, vendar je njihova organizacija drugačna od organizacije v zasebnem sektorju. Glavni posvetovalni organi v javnem sektorju so tehnični odbori.

Reforma kolektivnih pogajanj v javnem sektorju, ki jo je uvedel zakon št. 2010-751 z dne 5. julija 2010, spreminja način ocenjevanja reprezentativnosti sindikatov v javnem sektorju v skladu s predpisi, ki veljajo v zasebnem sektorju od leta 2008. Odkar je bila ta zakonodaja uveljavljena, so volitve na delovnem mestu določile, v kolikšni meri so sindikati vključeni v pogajanja, lahko podpisujejo sporazume in imajo sedeže v tristranskih svetovalnih organih.

Tehnični odbor ima različne pristojnosti glede na oddelke javne uprave, ki jim pripada, na primer nacionalna javna uprava, javne bolnišnice ali lokalna uprava.

Ureditev, sestava in pristojnosti predstavniškega telesa

Body	Regulation	Composition	Competences/involvement in company-level collective bargaining	Thresholds for/rules on when the body needs to be/can be set up
Trade union representative(s) (délégué syndical, DS)	Regulation codified by law in the Labour Code	Trade union delegate(s)	Involved in company-level collective bargaining and are mandated to defend workers’ interests	In establishments or companies with 50 employees or more.
Social and economic committee (comité social et économique, CSE) (since September 2017)	Regulation codified by law in the Labour Code	Elected employees, representatives, management and, in companies with 50 employees or more, trade union representatives.	Involved in company-level collective bargaining under certain conditions – that is, if trade union representation is not present or if a majority collective agreement transfers the power of negotiation from trade union representative(s) to the committee.	In establishments or companies with 11 employees or more.