Ozadje za Grčijo

Gospodarske razmere in razmere na trgu dela

Od začetka gospodarske krize je grško gospodarstvo v recesiji in ima visoko stopnjo brezposelnosti.

Grški bruto domači proizvod (BDP) se je med letoma 2012 in 2022 povečal za 10,45 %, kar je manj od povprečne rasti EU, ki je znašala 15,29 % v istem obdobju. Število brezposelnih se je zmanjšalo s 24,8 % v letu 2012 na 12,5 % v letu 2022.

Po močnem padcu BDP za 9% v letu 2020 (v primerjavi s prejšnjim letom) zaradi pandemije se je BDP države v letu 2021 povečal za 8,4%. Ta rast se je nadaljevala tudi v letu 2022: po podatkih centralne banke Grčije (Τράπεζα της Ελλάδος, ΤΤΕ) (2023) se je BDP v letu 2022 povečal za 5,9%.

Poleg tega se je stopnja inflacije v letu 2022 še naprej dvigovala: povprečni letni indeks cen življenjskih potrebščin (CPI) se je v letu 2022 glede na leto 2021 zvišal za 9,6 % (v letu 2021 je bilo zvišanje za 1,2 % v primerjavi z letom 2020); Elstat, 2023).

CPI decembra 2022 se je v primerjavi z ustreznim CPI decembra 2021 povečal za 7,2%, medtem ko je povečanje med letoma 2021 in 2020 znašalo 5,1%.

Stopnja brezposelnosti je v drugem četrtletju 2022 dosegla 12,4 %, kar je manj kot v ustreznem četrtletju prejšnjega leta (drugo četrtletje 2021), ko je znašala 15,8 % (Elstat, 2022).

Pravni okvir

V Grčiji ni enotnega splošnega delovnega prava ali zakonika, ki bi urejal posamezna delovna razmerja. Namesto tega obstaja veliko različnih zakonov in delovnih predpisov. Med letoma 2010 in 2013 je bilo zaradi programa reševanja in izvajanja memoranduma, ki sta ga podpisali grška vlada in trojka (Mednarodni denarni sklad, EU in Evropska centralna banka (ECB)), uvedenih več kot 28 novih zakonov na področju delovnih razmerij. Namen nove zakonodaje je bil uvesti "strukturne reforme" na trgu dela, predvsem z drastičnim zmanjšanjem stroškov dela in izvajanjem prožnosti dela v širokem obsegu. Poleg tega so bile po sprejetju zakona št. 1876/90 uvedene večje reforme v sistemu kolektivnih pogajanj. Od leta 2010 je bila izvedena vrsta zakonodajnih ukrepov, usmerjenih v "decentralizacijo" kolektivnih pogajanj (zakoni št. 3899/2010, 4024/2011, 4046/2012, 4093/2012 in 4172/2013).

20. avgusta 2018, potem ko je bila sprejeta končna zakonodaja (zakoni št. 4512/2018 in št. 4549/2018) in so bili doseženi cilji, institucije (EU, ECB in Evropski mehanizem za stabilnost) uradno končale program finančne podpore, država pa je ponovno pridobila fiskalno avtonomijo. Vlada je uvedla dve pomembni reformi dela, ki sta bistveno spremenili sistem kolektivnih pogajanj in določitev minimalne plače.

Z odlokom št. 32921/2175/13-6-2018 Ministrstva za delo in socialno varnost (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo za delo) je bil ponovno vzpostavljen mehanizem razširitve sektorskih kolektivnih pogodb in načelo ugodnosti.

Zakon št. 4564/2018 je uvedel uporabo novega mehanizma za določanje minimalne plače, kot je bil prvotno uveden z zakonom št. 4172/2013 (člen 103). Delovanje in temeljne pravice sindikatov (njihovo priznavanje, reprezentativnost in pravica do stavke) so določene v zakonu št. 1264/1982, ki je še vedno v veljavi, z nekaj manjšimi spremembami v preteklih letih.

Ni posebne zakonodaje glede zastopanja delodajalcev. Zakon o kolektivnih pogajanjih (Zakon št. 1876/1990) se nanaša na organizacije delodajalcev s širšo zastopanostjo, ki lahko podpisujejo sporazume na svojem področju.

Nova zakonodaja o mehanizmu razširitve sektorskih kolektivnih pogodb in načelu ugodnosti zahteva, da delodajalci-podpisniki za podaljšanje kolektivnih pogodb predstavljajo vsaj 51 % zaposlenih v industriji.

Oktobra 2019 je bil z zakonom št. 4635/2019 uvedenih nekaj sprememb v zvezi z razširitvijo sektorskih kolektivnih pogodb, mehanizmom arbitraže in vzpostavitvijo registra sindikatov in organizacij delodajalcev.

V letu 2020 je bila uvedena delovna zakonodaja v zvezi z obvladovanjem pandemije COVID-19.

Leta 2021 je zakon št. 4808/2021 uvedel številne pomembne spremembe posameznih delovnih razmerij. To so bili:

• uvedba digitalne zaposlitvene izkaznice

• ustanovitev grškega inšpektorata za delo (Επιθεωρηση Εργασίας, SEPE) kot neodvisnega organa za inšpekcijo dela

• izvajanje ukrepov za zagotovitev ravnovesja med poklicnim in družinskim življenjem (uvedba novih oblik dopusta ali sprememba predhodno določenih oblik dopusta)

• sprejetje Konvencije št. 190 Mednarodne organizacije dela (MOD) o odpravi nasilja in nadlegovanja na delovnem mestu ter zakona št. 4808/2021 o ukrepih za preprečevanje takšnega nasilja in nadlegovanja

• izvajanje ukrepov za delo na daljavo in pravica do odklopa za tiste, ki delajo na daljavo

• vzpostavitev elektronskega registra za registracijo sindikatov in organizacij delodajalcev

• sprejetje novih predpisov o urnikih dela

• izvajanje sprememb predpisov in pravil v zvezi s pravico do stavke

Leta 2022 je bila grška organizacija za zaposlovanje delovne sile (Ελληνικός Οργανισμός Απασχόλησης Εργατικού Δυναμικού, OAED) preimenovana v javni zavod za zaposlovanje (Δημόσια Υπηρεσία Απασχόλησης, DYPA). Novi zakon določa več sprememb v upravljanju, organizaciji in delovanju nove službe.

Decembra 2022 je predsedniški odlok št. 80 (Uradni list 222/4.12.2022) kodificiral določbe posameznega delovnega prava, ki so veljale do takrat, v enem samem besedilu: zakoniku o individualnem delovnem pravu (skupaj 357 členov, 132 strani). Ta kodifikacija ni nadomestila obstoječe zakonodaje in sodne prakse; Namesto tega je združila pravice in obveznosti delodajalcev in delavcev v smislu posameznega delovnega prava v eno samo besedilo.

Kontekst odnosov med delodajalci in delojemalci

Do leta 1990 sta bila za kolektivna pogajanja značilna zelo močan državni intervencionizem in centralizacija pri določanju plač ter oblikovanju delovnih pogojev in pravic na nacionalni in sektorski ravni (Zakon št. 3239/1955).

Od leta 1990 do leta 2010 je bil okvir za pogajanja določen z zakonom št. 1876/90, s katerim je bil uveden sistem brezplačnih kolektivnih pogajanj, v katerem so imeli pomembno vlogo postopki mediacije in arbitraže (ki jih je zagotovil neodvisni organ, in sicer Organizacija za mediacijo in arbitražo (Οργανισμός Μεσολάβησης και Διαιτησίας, OMED).

Glavne ravni kolektivnih pogajanj v Grčiji so nacionalne ravni in zajemajo celotno gospodarstvo; sektorski/poklicni ravni, ki zajema večino sektorjev in poklicev; in na ravni podjetja. V okviru te strukture je bila s pogajanji na nacionalni ravni oblikovana nacionalna splošna kolektivna pogodba (Εθνική Γενική Συλλογική Σύμβαση Εργασίας, EGSSE), ki določa nacionalno minimalno plačo in obravnava druga širša vprašanja, kot sta dopust in usposabljanje. Hkrati so pogajanja na sektorski/poklicni ravni in nato na ravni podjetij temeljila na tej podlagi, da bi zagotovili boljše plače in pogoje.

Ta struktura se je bistveno spremenila z ukrepi, uvedenimi v začetku leta 2010. Z vrsto zaporednih zakonodajnih posegov (zakoni št. 3899/2010, 4024/2011, 4046/2012, 4093/2012 in 4172/2013) so bile v sistem uvedene naslednje spremembe: EGSEE in sektorske kolektivne pogodbe so se začele uporabljati samo za člane; mehanizem podaljšanja kolektivnih pogodb je bil odpravljen; sporazume na podlagi podjetij je bilo treba izvajati prednostno; arbitražni mehanizem (OMED) se lahko uporablja le, če se delodajalci in zaposleni strinjajo. Ta končna določba je bila razveljavljena leta 2014, potem ko je državni svet izdal sklep, s katerim je bila ponovno vzpostavljena pravica do enostranske pritožbe v arbitražnih postopkih, vendar je nova uredba (zakon št. 4303/2014) določila vrsto predpogojev glede uporabe arbitražnega sistema, ki dejansko otežujejo izvedbo arbitraže.

Poleg tega v skladu z zakonom št. 4046/12 vse kolektivne pogodbe ne morejo veljati več kot tri leta (največ). Ko sporazum poteče, so na voljo le trije meseci za pogajanja o njegovem podaljšanju.

Poleg tega nacionalni socialni partnerji prek EGSSE ne morejo več določiti splošno veljavne nacionalne minimalne plače. Nova zakonodaja (zakon št. 4093/2012 in št. 4172/2012) je grški vladi dala izključno pooblastilo za to; Posvetovati se mora le s socialnimi partnerji. Ta temeljna sprememba v grškem sistemu odnosov med delodajalci in delojemalci je vplivala na pokritost kolektivnih pogajanj v državi, pri čemer se zdi, da se pokritost močno zmanjšuje.

Leta 2018 sta dva nova ukrepa spremenila okvir odnosov med delodajalci in delojemalci. Prvič, avgusta 2018 je bila sprejeta zakonodaja, s katero so bili ponovno vzpostavljeni mehanizmi razširitve sektorskih kolektivnih pogodb in ponovno uvedeno načelo ugodnosti. Ti dve načeli sta bili odpravljeni v letih 2010 in 2011 (zakon št. 3845/2010 in št. 4024/2011 o načelu ugodnosti ter zakon št. 4024/2011 o mehanizmu podaljšanja). Poleg tega je bilo od avgusta 2018 do konca leta 10 obstoječih nacionalnih sektorskih kolektivnih pogodb razglašenih za obvezne za vse delodajalce. Po podatkih ministrstva za delo ti sporazumi zajemajo približno 191.000 zaposlenih.

Drugič, leta 2018 je bil prvič uporabljen nov mehanizem za določanje minimalne plače, ki je bil prvotno uveden z zakonom št. 4172/2013 (člen 103) in junija 2018 spremenjen z zakonom št. 4564/2018. Določeni datumi za postopek posvetovanja, ki bi potekal od avgusta 2018 do januarja 2019, so bili sprejeti. Cilj je bil, da bi nova minimalna plača začela veljati 1. februarja 2019. Mehanizem predvideva razvoj postopnega posvetovanja za določitev minimalne plače, ki vključuje vlado, socialne partnerje ter specializirane znanstvene organe, raziskovalne organe in strokovnjake. Postopek je bil zaključen konec januarja 2019, 1. februarja 2019 pa je bila uvedena nova minimalna plača. Ta način ureditve nadomešča določanje minimalne plače s kolektivno pogodbo, ki je bila odpravljena leta 2012, ko je bila minimalna plača znižana.