Kolektivna pogajanja v Grčiji

Pred gospodarsko krizo, to je do leta 2010, so v skladu z zakonodajo iz leta 1990 (Zakon št. 1896/90) kolektivna pogajanja potekala na treh ravneh: EGSSE je določal nacionalno minimalno plačo in delovne pogoje; sektorske in/ali poklicne kolektivne pogodbe določajo minimalno plačo in delovne pogoje za zadevne sektorje in poklice; in sporazumi na podlagi podjetij so bili uporabljeni na ravni podjetja. Sektorski/poklicni sporazumi ne bi mogli določati nižjih plač ali manj ugodnih delovnih pogojev od tistih, o katerih se je dogovoril EGSSE. Prav tako sporazumi na podlagi podjetij ne bi mogli zagotoviti nižjih plač ali manj ugodnih delovnih pogojev od tistih, dogovorjenih na sektorski ravni. Poleg tega je na nacionalni in sektorski ravni obstajal mehanizem razširitve, zaradi katerega so bili sporazumi zavezujoči za vse (delodajalce in delavce), medtem ko je obstajal sistem enostranske uporabe arbitraže.

Po letu 2010 je bila v vzpostavljenem zakonodajnem okviru svobodnih kolektivnih pogajanj izvedena vrsta zakonodajnih posegov (zakoni št. 3899/2010, 4024/2011, 4046/2012, 4093/2012 in št. 4172/2013), ki so ga korenito spremenili.

Spremembe so bile namenjene popolni "decentralizaciji" kolektivnih pogajanj. Glavni nameni sprememb so bili naslednji: odpraviti "hierarhično" razmerje med pogajalskimi ravnmi, da bi oslabili pomen in zavezujoč značaj medsektorskih in sektorskih pogajanj; postanejo kolektivne pogodbe zavezujoče samo za člane organizacij delodajalcev in sindikatov; prevladujejo kolektivne pogodbe v podjetjih; odpraviti mehanizem podaljšanja; vzpostaviti prostovoljni arbitražni postopek; in sprejeti zakonodajo o novem vladnem mehanizmu za določanje minimalnih plač (in ne socialnih partnerjev prek EGSSE).

Po koncu tretjega programa za ekonomsko prilagoditev za Grčijo (20. avgusta 2018) sta bila ponovno vzpostavljena mehanizem razširitve sektorskih kolektivnih pogodb in načelo ugodnosti (v skladu s katerim se uporablja najugodnejša ureditev za delavca, kadar poleg več kolektivnih pogodb obstaja tudi individualna pogodba o zaposlitvi). Od takrat do konca leta je bilo skupno 10 obstoječih nacionalnih sektorskih kolektivnih pogodb razširjenih na vse delodajalce.

Mehanizem podaljšanja in načelo ugodnosti obstajata že od leta 1990, vendar sta bila leta 2011 ukinjena. Ponovno uvedbo razširljivosti kolektivnih pogodb leta 2018 so spremljali strožji pogoji in strožji pregledi, da bi zagotovili, da organizacije delodajalcev pokrivajo 51 % zaposlenih v sektorju. Poleg tega se je prej štelo, da ima kolektivna pogodba, ki je tehnično potekla, vendar je organizacija delodajalcev ali sindikat formalno nista prekinila, da bi se pogajala o novi, za nedoločen čas in veljavnost. Skupni rezultat je občutno zmanjšanje odstotka pokritosti zaposlenih s kolektivnimi pogodbami po letu 2012.

Pokritost pogajanj o plačah

Ni nacionalnih podatkov o pokritosti pogajanj o plačah in ni nadzornega organa ali mehanizma. Predpostavlja se, da je stopnja kritja kolektivnih pogajanj o plačah zelo nizka zaradi odprave mehanizma podaljšanja.

Pokritost kolektivnih pogajanj o plačah zaposlenih na vseh ravneh

Opomba: * Odstotek zaposlenih, ki delajo v lokalnih enotah, kjer je več kot 50% zaposlenih zajetih v kolektivni plačni pogodbi, v primerjavi s skupnim številom zaposlenih, ki so sodelovali v raziskavi.

Viri: Eurofound, Evropska raziskava podjetij 2013 in 2019 (vključno s podjetji iz zasebnega sektorja s podjetji z >10 zaposlenimi (kode NACE B–S), ); vprašanje v raziskavi je bilo vprašanje izbirnega tipa in možnih je bilo več odgovorov); Eurostat [earn_ses10_01], [earn_ses14_01], [earn_ses18_01], raziskava o strukturi plač za leta 2010, 2014 in 2018 (vključno z podjetji z >10 zaposlenimi (kode NACE B–S, razen O), z enim odgovorom za vsako lokalno enoto)

Stopnje pogajanj

Od leta 2010 in reform kolektivnih pogajanj je najpomembnejša/pogosto uporabljena raven pogajanj na ravni podjetja.

Po podatkih ministrstva za delo je na različnih ravneh kolektivnih pogodb jasen trend decentralizacije kolektivnih pogajanj.

Od ponovne uvedbe mehanizma razširitve sektorskih kolektivnih pogodb (avgusta 2018) so se razmere nekoliko spremenile. Leta 2018 je bilo skupno 10 obstoječih nacionalnih sektorskih kolektivnih pogodb razširjenih na vse zadevne delodajalce.

Število sporazumov, sklenjenih na različnih ravneh pogajanj, 2010–2021

Vir: Ministrstvo za delo, INE GSEE, 2023

Značilnosti sporazumov na različnih ravneh pogajanj, 2010–2022

Opomba: Vse kolektivne pogodbe veljajo največ tri leta.

Najpogostejši so sporazumi, ki temeljijo na podjetjih, čeprav vsebujejo manj ugodne plačne pogoje kot tisti iz sektorskih/poklicnih kolektivnih pogodb ali EGSEE. Vendar pa sporazum, ki temelji na podjetju, ne more določiti nižjih plač od tistih, ki jih določi vlada, in mora biti v skladu z nacionalno minimalno plačo.

EGSEE je zavezujoč samo za člane organizacij delodajalcev in sindikatov.

Kar zadeva delovni čas, zakon dovoljuje kolektivne pogodbe o ureditvi delovnega časa na ravni podjetja; delovni čas ne sme presegati 40 ur na teden, povprečno v enem letu.

Ravni kolektivnih pogajanj, 2022

Opombe: * Nanaša se samo na delovnega časa v podjetju, ne da bi presegla skupni najdaljši delovni čas, določen z zakonom. ** Od leta 2012 minimalno plačo določa vlada, EGSSE pa vključuje samo neplačna vprašanja. V theory_ lahko EGSSE_ določi wages_, vendar le za podpisnice. Tedenski delovni čas je izraz, ki je bil prvič uveden v EGSSE leta 1984, ki je bil ratificiran z zakonom, in določa najvišje meje.

Artikulacija

Od sprememb, ki so bile uvedene v sistem avgusta 2018, je državno minimalno plačo določila vlada, ki je obvezna za vse delodajalce. Sektorski/poklicni sporazumi so obvezni le, če zajemajo 51 % zaposlenih v skladu s posebnim postopkom razširitvenega mehanizma, ki ga določa zakon.

Za zaposlene v podjetju veljajo sporazumi, ki temeljijo na podjetju in prevladajo, če sektor nima obvezne kolektivne pogodbe.

Časovni razpored pogajalskih krogov

Pogajanja o EGSSE se tradicionalno začnejo v začetku leta po izteku sporazuma. Sektorska kolektivna pogajanja in kolektivna pogajanja v podjetjih se začnejo po izteku prejšnje pogodbe. Ni posebnega ali določenega obdobja / časa za kroge pogajanj.

Koordinacija

Posebnih mehanizmov usklajevanja ni.

Mehanizmi razširitve

Od leta 1990 do leta 2011 je lahko minister za delo v skladu z zakonom št. 1876/90 razširil in razglasil za obvezno kolektivno pogodbo za vse delavce v panogi, če je sporazum zajemal delodajalce, ki so zaposlovali 51 % delovne sile v zadevnem sektorju. Podaljšanje bi lahko zahteval pristojni sindikat ali organizacija delodajalcev.

To podaljšanje je bilo začasno ustavljeno, medtem ko je Grčija izvajala sporazume o reševanju (zakon št. 4024/2011). S sprejetjem novega zakona (zakon št. 4472/17) naj bi bil mehanizem podaljšanja ponovno vzpostavljen po koncu takrat veljavnega podpornega programa.

Avgusta 2018 je bil po obdobju prekinitve (2012–2018) ponovno vzpostavljen mehanizem podaljšanja. Nova zakonodaja je uvedla pogoje in postopke razširitve sektorskih kolektivnih pogodb. Če podjetja članice sektorske organizacije delodajalcev, ki so podpisale pogodbo, zaposlujejo najmanj 51 % zaposlenih v zadevnem sektorju, potem sporazum z ministrskim sklepom postane zavezujoč za celotno področje. Zato morajo organizacije delodajalcev prostovoljno predložiti register svojih članov. Če organizacije delodajalcev ne predložijo registra, obvezno podaljšanje kolektivne pogodbe ni mogoče.

Oktobra 2019 je vlada ponovno revidirala mehanizem podaljšanja. V skladu z najnovejšo veljavno zakonodajo (Zakon št. 4635/30-10-2019) je za podaljšanje kolektivne pogodbe ali arbitražne odločbe potreben naslednji postopek.

• Vsaka od podpisnic lahko ministru za delo predloži uradno vlogo (in pošlje obvestilo ASE), ki ji priloži dokumentacijo o vplivu podaljšanja na konkurenčnost in zaposlovanje.

• ASE nato ministru za delo pošlje obrazloženo mnenje, pri čemer upošteva zgoraj navedeno in utemeljeno potrdilo pristojne službe ministrstva za delo, da je kolektivna ureditev zavezujoča za delodajalce, ki imajo več kot 50 % delavcev v sektorju.

• Minister za delo nato izda podaljšanje.

Poleg tega so v novem zakonu predvidene izjeme za podjetja, ki se soočajo z resnimi finančnimi težavami in so v stečaju ali se pogajajo o izvensodni poravnavi ali finančnem prestrukturiranju. Ta podjetja so lahko izvzeta, če ASE poda obrazloženo mnenje o pogojih ali o celotni kolektivni pogodbi o zaposlitvi, ki je razglašena za obvezno. Poleg tega je na podlagi odločitve ministra za delo in na podlagi mnenja ASE mogoče, da so posamezna podjetja izvzeta in da se vsa pomembna vprašanja v zvezi z izvajanjem te določbe opredelijo posebej za vsako podjetje, zlasti ukrepi za zaščito obstoječih delovnih mest.

Mehanizmi odstopanj

Zakon št. 3845/2010 in poznejša zakonodaja določata možnost, da se s sporazumi na podlagi podjetij odstopajo od zadevnih sektorskih/poklicnih kolektivnih pogodb ter od EGSEE. Spodnja meja je nacionalna minimalna plača, ki jo določi vlada.

Od avgusta 2018 pa odstopanje s pogodbo, ki temelji na podjetju, ni mogoče, če je sektorska kolektivna pogodba postala obvezna.

V primeru vprašanj v zvezi z delovnim časom lahko sporazumi na nižji ravni (sporazumi na ravni podjetij) odstopajo od (sektorskih) sporazumov, vendar v skladu z EGSEE in zakonodajo tedenski delovni čas ne sme presegati 40 ur.

Prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb

V skladu z zakonom št. 4046/2012 so kolektivne pogodbe lahko le pogodbe za določen čas, ki trajajo najmanj eno leto in največ tri leta. Prej je bila predvidena tudi možnost sklepanja kolektivnih pogodb za nedoločen čas.

Z istim zakonom se je spremenil že obstoječi sistem "podaljšanja" in "potrjujočega učinka" kolektivnih pogodb. Zdaj, ko je kolektivna pogodba potekla brez podaljšanja, ostane v veljavi le del kolektivne pogodbe. Obstoječi okvir določa trimesečno podaljšanje stare kolektivne pogodbe do podpisa nove; Nova ureditev "po učinku" delodajalcem ne zavezuje k izplačilu celotnega zneska osebnih prejemkov zaposlenih, temveč le osnovne plače (sektorja, poklica ali podjetja) in štirih posebnih dodatkov, povezanih z delovno dobo, otroki, študijem in nevarnim delom. Ta znižanja lahko delodajalec naloži enostransko in brez soglasja delavca, dokler se ne nadomesti z novo kolektivno pogodbo ali dokler se med delodajalcem in delavcem ne sklene nova individualna pogodba, ki lahko vsebuje še bolj neugodne pogoje. Predvidena je zamrznitev povečanj po zaključku enega leta pri istem delodajalcu, to je "zapadlosti delovne dobe", z začasno prekinitvijo učinka katerega koli ustreznega zakona, določbe, kolektivne pogodbe ali celo arbitražne odločbe.

Opozoriti je treba, da je bilo z zakonom št. 4331/2015 ponovno vzpostavljeno šestmesečno obdobje, kasneje pa je bilo z zakonom št. 4336/2015 ponovno določeno trimesečno obdobje.

Sedanje stanje je torej, ko vsaka posamezna kolektivna pogodba poteče, pogodba ostane v veljavi tri mesece, v katerem se je mogoče o njej ponovno pogajati (v skladu z najnovejšo različico veljavnega zakona (zakon št. 4336/2015)).

Mirovne klavzule

Praviloma je obveznost ohranjanja miru med delodajalci in delojemalci neločljivo povezana s kolektivnimi pogodbami in izhaja iz obveznosti izvajanja sporazumov v dobri veri. Mirovna obveznost strankam kolektivne pogodbe prepoveduje, da bi v obdobju veljavnosti kolektivno uporabljale instrumente, kot so stavke ali izprtja, da bi strmoglavile ali spremenile dogovorjeno.

Omejitve mirovne obveznosti lahko izhajajo iz prejšnjih kolektivnih pogodb ali arbitražnih odločb, ki so prav tako ustavno zaščitene. Mirovne obveznosti ni treba dogovoriti le s kolektivno pogodbo, temveč se lahko dogovori tudi s preprostim sporazumom med sindikatom in delodajalcem.

Drugi vidiki poklicnega življenja, ki jih obravnavajo kolektivne pogodbe

Kolektivne pogodbe v Grčiji tradicionalno in predvsem obravnavajo vprašanja plač, skupaj z ugodnostmi in dodatki ter drugimi vprašanji, povezanimi z delom, kot je dopust. Po odpravi možnosti določanja minimalne plače in plače s področja uporabe EGSSE (zakon št. 4093/2012 in zakon št. 6 kabineta ministrov) so socialni partnerji na nacionalni ravni začeli obravnavati širša vprašanja v zvezi s trgom dela in razvijati skupne ukrepe.

V EGSEE 2016 so se socialni partnerji zavezali, da bodo naslednje:

• zagotavljanje nadaljevanja institucionalnih pogojev, določenih v prejšnjih različicah EGSSE, in ponovna potrditev, da bodo v primeru odprave določb o posredovanju v EGSSE začele neposredna pogajanja o določitvi plačilnih pogojev iz sporazuma, vključno z minimalno plačo

• strinjajoč se, da bodo "po preučitvi možnosti sodelovanja z Mednarodno organizacijo dela sprejeli potrebne ukrepe za izvajanje ukrepov za pomoč pri reševanju problema priseljevanja beguncev"

• o odločitvi o vključitvi Evropskega okvirnega sporazuma o vključujočih trgih dela v grško zakonodajo, ki so ga 25. marca 2010 podpisali ETUC, BusinessEurope, UEAPME (zdaj SMEUnited) in Evropski center delodajalcev in podjetij, ki opravljajo javne storitve

• dogovor o pripravi akcijskega načrta za oceno ovir in izvajanje ukrepov za spodbujanje aktivnega vključevanja na trg dela, na primer z obravnavanjem vprašanj, kot sta dostop in ponovno vključevanje

Socialni partnerji so se v EGSEE 2017 dogovorili, da:

• sodelujejo pod okriljem ministrstva za delo v boju proti delu na črno, pri čemer temeljijo na predlogih MOD iz diagnostičnega poročila o delu na črno v Grčiji za leto 2016

• sprejeti nove ukrepe za boj proti rasizmu in diskriminaciji na delovnem mestu

• odobri besedilo nacionalne strategije za varnost in zdravje pri delu, ki jo je pripravil Grški inštitut za varnost in zdravje pri delu (Ελληνικό Ινστιτούτο Υγιεινής και Ασφάλειας στην Εργασία, Elinyae)

• in ga skupaj predložijo vladi v sprejetje

Socialni partnerji so se v EGSEE leta 2018 dogovorili, da bodo ustanovili skupne skupine za tehnične študije o naslednjih temah:

• poklicni sklad socialne varnosti (Ταμείο Επαγγελματικής Ασφάλισης)

• Ponovni zagon podjetja – reševanje delovnih mest

• Smernice za učinkovita kolektivna pogajanja

Dogovorili so se tudi, da bodo izvedli skupne projekte na naslednje teme:

• Prihodnost dela

• poklicno usposabljanje

Nazadnje so vlado pozvali, naj ustanovi stalni tristranski posvetovalni svet, kot je določeno v konvenciji MOD št. 144.

EGSSE za leto 2018 je bil s sklepom ministra za delo podaljšan, najprej do 31. decembra 2019, nato pa leta 2020 do 31. decembra 2020 zaradi pandemije COVID-19.

Socialni partnerji so se na EGSEE leta 2021 dogovorili o naslednjem:

• sprejeti evropski okvirni sporazum o digitalizaciji na delovnem mestu, ki so ga evropski socialni partnerji podpisali junija 2020, in razviti dejavnosti za razvoj digitalnih znanj in spretnosti, nadaljnje poklicno usposabljanje in certificiranje ter pravičen prehod delavcev na nizkoogljično gospodarstvo

• ponovno potrdi podporo ratifikaciji Konvencije MOD št. 190 in Priporočila št. 206 o boju proti nasilju in spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu

EGSSE 2022 je podaljšal vsebino EGSEE 2021 do 30. junija 2023. Vključevala je tudi ustanovitev delovne skupine, katere cilj je oblikovati predlog za nepridobitno pravno osebo v okviru posebnega računa za poklicno usposabljanje (Ειδικός Λογαριασμός Επαγγελματικής Κατάρτισης, ELEK), ki jo bodo nacionalni socialni partnerji upravljali samostojno.