Industrijski postopki in spori v Grčiji

Pravica do stavke je zaščitena z grško ustavo (člen 23(1)). Zakonito stavko lahko skličejo samo "zakonito ustanovljeni" sindikati. V skladu z zakonom št. 1264/1982 lahko primarni sindikat skliče stavko le s sklepom svoje generalne skupščine. V skladu z novim zakonom (Zakon št. 4808/2021, člen 86), ki je spremenil prejšnji zakon (Zakon št. 4152/2018), je za odločitev o sklicu stavke v podjetju/obratu potrebno naravno glasovanje ali glasovanje na daljavo 50 % "finančno poravnanih članov sindikata" (tj. tistih, ki so plačali članarino). Vendar pa za kratke urne prekinitve, ki se ne smejo ponavljati pogosteje kot enkrat na teden, zadostuje odločitev izvršnega sveta sindikata, razen če njegova stalna pravila določajo drugače.

Zakon št. 1264/1982 je določal, da se v primeru sindikatov na sekundarni ravni (zveze) in ravni konfederacije (GSEE) stavka skliče s sklepom njihovega izvršnega sveta, razen če njihov stalni pravilnik določa drugače. Delodajalec mora vsaj 24 ur vnaprej obvestiti o nameri stavke in zahtevah. V zvezi z javnimi službami in komunalnimi podjetji je potrebno štiridnevno obvestilo. Sindikalna organizacija, ki sklicuje stavko, mora zagotoviti, da je v času stavke na voljo dovolj osebja za nujne primere, da se zagotovi varnost obrata in opreme ter preprečijo nesreče ali nesreče. Zaposlovanje stavkovnih kršiteljev med stavko ni dovoljeno, medtem ko je izprtje izrecno prepovedano z zakonom.

Z novim zakonom (zakon št. 4808/2021) je bil okvir, v katerem se stavka lahko izvaja, strožji. Navaja naslednje.

• Delodajalca je treba obvestiti vsaj 24 ur pred nastopom tudi kratkih prekinitev dela.

• Javna ali javna podjetja ne smejo stavkati, dokler ne pretečejo vsaj štirje dnevi po obvestilu o njihovih zahtevah. To obvestilo je treba predložiti v dokumentu, ki ga sodni izvršitelj predloži delodajalcu, ministrstvu, ki izvaja ustrezen nadzor, in ministrstvu za delo. Poleg tega morajo sindikati pred stavko ali kratkotrajno prekinitvijo dela OMED zaprositi za javni dialog. Za čas trajanja javne razprave je uresničevanje pravice do stavke prekinjeno in prepovedano je vložiti tožbo pri pristojnih sodiščih v zvezi z zadevno stavko.

• Sindikati, ki razglasijo stavko, morajo imeti med stavko na razpolago potrebno varnostno osebje za varnost prostorov podjetja in preprečevanje nesreč in nesreč.

• Poleg varnostnega osebja obstaja obveznost, zlasti za javna ali komunalna podjetja, da zagotovijo minimalno zajamčeno storitveno osebje za zadovoljevanje osnovnih potreb družbe kot celote med stavko, ki je opredeljeno kot vsaj ena tretjina običajno opravljene storitve. Odstotek minimalnega zajamčenega službenega osebja (tj. varnostnega osebja in, kjer je potrebno, minimalnega zajamčenega osebja) se zato dogovorita med najbolj reprezentativnim sindikatom podjetja in delodajalcem ter se vsako leto do 25. novembra sporoči ministrstvu za delo.

Če karkoli od zgoraj navedenega ni tako, se stavka razglasi za nezakonito.

Druge oblike industrijskih akcij zunaj pravnega okvira, kot so blokade in neuradne stavke, so nezakonite.

V skladu z novim zakonom (zakon št. 4325/2015) je "politični nabor stavkajočih" (obveznost prekinitve stavke in zagotavljanja obveznega dela ali storitev) na splošno prepovedan in je dovoljen le in strogo v primeru vojne, nacionalne obrambe ali fizične nesreče ali kadar je ogroženo javno zdravje.

Najpomembnejše/najpogostejše vrste stavk v Grčiji so:

• splošne stavke (Γενική απεργία), ki jih sklicuje konfederacija (GSEE) v vseh sektorjih gospodarstva; vsi zaposleni imajo pravico do prenehanja dela in ta vrsta stavke je običajno v obliki 24-urne stavke

• prekinitve dela (Στάσηεργασίας), ki jih sindikat na ustrezni ravni (nacionalni, sektorski/strokovni ali podjetniški) sklicuje za manj ur kot poln delovni dan

• sektorske stavke (Κλαδική απεργία), ki jih skliče sektorska zveza ali sektorski/poklicni primarni sindikat proti delodajalcu ali vladi v primeru sindikatov javnega sektorja

Druge industrijske akcije vključujejo shode, pohode, umik dela, pikete in demonstracije.

Razvoj industrijskih ukrepov, 2012–2021

Vir: INE-GSEE, 2022

Mehanizmi za reševanje sporov

Mehanizmi kolektivnega reševanja sporov

Mehanizmi kolektivnega reševanja sporov v Grčiji so naslednji.

• Sprava (Zakon št. 4808/2021): Mehanizem poteka v pristojnosti OMED. V spravnem postopku se preučujejo kolektivni spori o izvajanju delovne zakonodaje na delovnem mestu, izvajanju kolektivnih pogodb in vprašanja, ki niso zajeta v kolektivnih pogodbah. Sprava je prostovoljna in se razlikuje od mehanizmov mediacije in arbitraže.

• Mediacija (zakoni št. 1876/1990, 3899/2010, 4046/2012, 4303/2014 in 4549/2018): mehanizem poteka pod vodstvom OMED in se začne po neuspehu pogajanj o sklenitvi kolektivne pogodbe. Postopek mediacije lahko zahteva katera koli stranka enostransko ali skupaj. Mediacijo vodi neodvisni mediator, ki strankam pomaga doseči sporazum. Na koncu postopka ima mediator pravico predložiti predlog za rešitev, razen če se stranki strinjata s kolektivno pogodbo.

• Arbitraža (Zakon št. 1876/1990, 3899/2010, 4046/2012, 4303/2014 in 4549/2018): Mehanizem poteka v pristojnosti OMED in se začne v kateri koli fazi pogajanj, če se o arbitraži dogovorita stranki (delodajalci in sindikati) ali enostransko v naslednjih primerih: katera koli stranka, ko je druga stranka zavrnila mediacijo, ali; ko je ena stranka sprejela predlog mediatorja, druga stranka pa ga je zavrnila. Arbitražo vodi neodvisna oseba (arbiter) ali tričlanska komisija arbitrov. Sklep je enako zavezujoč kot kolektivna pogodba.

• Revizija arbitražnega sistema (Zakon št. 4635/2019): Ta zakon je popolnoma obrnil prejšnjo zakonodajo glede pravice do enostranske uporabe arbitraže. V skladu s tem zakonom lahko enostranska arbitraža poteka le kot zadnja možnost za reševanje kolektivnih delovnih sporov in izključno v naslednjih primerih: če se kolektivni spor nanaša na družbe/podjetja socialnega ali javnega interesa, katerih delovanje je bistvenega pomena za osnovne potrebe skupnosti na splošno, ali če se kolektivni spor nanaša na sklenitev kolektivne pogodbe in pogajanja med strankama dokončno propadejo, vendar je sporazum potreben zaradi splošnega družbenega ali javnega interesa v zvezi z delovanjem grškega gospodarstva.

Individualni mehanizmi za reševanje sporov

V tem razdelku so opisani posamezni mehanizmi za reševanje sporov v Grčiji.

Zakon št. 4808/2021 (člen 122) je odpravil spravni postopek, ki je bil določen v zakonu št. 3996/2011, in določil nova pravila o postopku reševanja delovnih sporov.

• Sprava: Zakon št. 4808/2021 (člen 98), ki je spremenil zakon št. 3996/2011, določa, da mehanizem poteka pod vodstvom OMED za reševanje kolektivnih sporov ali individualnih sporov v kolektivnem interesu med organizacijo delodajalcev ali enim delodajalcem in sindikatom ali predstavniki delavcev. Ima prostovoljni značaj. Na koncu spravnega postopka lahko pomirjevalec poda predloge, težava pa se zabeleži v zapisniku, v katerem je navedeno, ali je med strankama prišlo do soglasja ali nesoglasja. Pred zakonom št. 4808/2021 je bil spravni postopek v pristojnosti SEPE.

• Reševanje delovnih sporov: Zakon št. 4808/2021 (člen 122), ki je spremenil Zakon št. 3996/2011, določa, da mehanizem poteka v pristojnosti SEPE. Za delovni spor se šteje vsaka vrsta nesoglasja med zaposlenim ali skupino delavcev in delodajalcem, ki izhaja iz delovnega razmerja v zvezi z izvajanjem in izvrševanjem določb delovnega prava. Za reševanje delovnih sporov imajo delodajalec in zadevni delavci ali sindikati pravico zahtevati posredovanje inšpektorja za delovna razmerja (Επιθεωρητής Εργασιακών Σχεσεων του). Med obravnavo delovnih sporov lahko stranke zastopa osebno ali zakoniti zastopnik ali druga pooblaščena oseba. Po razpravi se problem zabeleži v zapisniku, podpišejo pa ga stranke in inšpektor za delovna razmerja, ki mora izraziti svoje mnenje o sporu. Hkrati lahko inšpektor za delovna razmerja po pisni obrazložitvi naloži katero koli upravno kazen, ki jo določa zakon. Če so kršitve delovnega prava kazniva dejanja, lahko inšpektor za delovna razmerja toži ali vloži pritožbo pri pristojnem tožilcu.

Uporaba mehanizmov za reševanje sporov, 2012–2019

Viri: SEPE, 2014 (za podatke za leti 2012 in 2013); podatki za obdobje 2014–2019, ki jih je SEPE pridobil prek elektronske pošte in intervjujev