Ozadje za Madžarsko

Med letoma 2012 in 2022 je madžarski bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca močno rasel (41,8 %), ta stopnja rasti pa je bila precej nad povprečjem EU v istem obdobju (15,3 %). To je privedlo do rekordno visokih stopenj zaposlenosti, rekordno visokih stopenj zaposlenosti in rekordno nizkih stopenj brezposelnosti okoli zadnjega četrtletja 2019. BDP je bil v letu 2020 zaradi pandemije za 4,7 % nižji kot v letu 2019. Brezposelnost se je povečala, najbolj pri mladih. Vendar se je močna gospodarska rast vrnila v letu 2021 in večjem delu leta 2022. Posledično se je število zaposlenih v začetku leta 2022 vrnilo na prejšnjo rekordno raven in nato doseglo novo najvišjo raven. Stopnja zaposlenosti se je hitro povečala zaradi zmanjševanja delovno sposobnega prebivalstva. Hkrati je stopnja brezposelnosti leta 2022 dosegla najnižjo raven pred pandemijo (3,6 %). Vendar je treba opozoriti, da izboljšanje po pandemiji ni bilo enotno: stopnja brezposelnosti mladih še nikoli ni dosegla najnižje vrednosti pred pandemijo. Okrevanje stopnje zaposlenosti po pandemiji je bilo hitrejše pri ženskah kot pri moških.

Splošni pravni okvir je bil v obdobju 2011–2012 temeljito spremenjen. Zakon I iz leta 2012 o delovnem zakoniku (2012. évi I. törvény a munka törvénykönyvéről) ureja zaposlovanje in delovna vprašanja v zasebnem sektorju.

Prav tako se je korenito spremenil pravni okvir odnosov med delodajalci in delojemalci, predvsem s preoblikovanjem institucij nacionalnega posvetovanja in pogajanj ter z revizijo vloge in pravil o kolektivnih pogajanjih v okviru novega delovnega zakonika.

Zakon VII iz leta 1989 (o pravici do stavke) je bil prav tako bistveno spremenjen v letih 2010 in 2012.

Velika sprememba ureditve delovnega časa je bila sprejeta s spremembo delovnega zakonika leta 2018 (2018. évi CXVI. törvény a munkaidő-szervezéssel és a munkaerő-kölcsönzés minimális kölcsönzési díjával összefüggő egyes törvények módosításáról).

Med pandemijo COVID-19 so bile sprejete začasne določbe, ki omogočajo odstopanja od delovnega zakonika in druge zakonodaje, in sicer za razširitev enostranskega odločanja delodajalcev o vprašanjih, kot so urnik dela, referenčna obdobja in delo na daljavo.

Nadaljnje spremembe delovnega zakonika so bile sprejete konec leta 2022 (zakon LXXIV iz leta 2022). Te so se med drugim nanašale na ureditev plačanega dopusta, pravico zaposlenih do informacij o njihovih delovnih pogojih (npr. urnik dela) in pogoje za zaposlene, ki zaradi bolezni ne morejo opravljati svojih delovnih obveznosti.

V zadnjih dveh desetletjih so se madžarski odnosi med delodajalci in delojemalci postopoma spremenili iz močnega nacionalnega tristranskega sodelovanja v omejeno posvetovanje, od precejšnje pokritosti kolektivnih pogajanj do precej nizkega in neenakomernega razmerja ter od novih struktur (kot so sveti delavcev, odbori za sektorski dialog in regionalni tristranski organi) do manj in šibkejših institucij. Medtem se socialni partnerji borijo, da bi obdržali svoje člane in ohranili svojo vlogo v gospodarstvu in družbi. Vlade so vedno imele pomembno politično vlogo pri oblikovanju odnosov med delodajalci in delojemalci, ne le z določanjem pravnega okvira, ampak tudi kot partnerice z različnimi stopnjami zavezanosti sodelovanju s socialnimi partnerji, pri čemer so računale tudi na njihov samostojen prispevek.

V zgodnjih 1990-ih je takratni delovni zakonik (zakon XXII iz leta 1992) vzpostavil posebno obliko sobivanja svetov delavcev (za sodelovanje) in sindikatov (za kolektivna pogajanja) na delovnih mestih. V tem posebnem scenariju soodvisnosti so delovali do leta 2012, ko je novi delovni zakonik (Zakon I iz leta 2012) spremenil njihove vloge in pristojnosti, hkrati pa ohranil vzporedno prisotnost, kar je prineslo oprijemljive spremembe v odnosih na delovnem mestu.

Leta 2004 so bili uvedeni dvostranski odbori za sektorski dialog, da bi obravnavali najšibkejši člen v sistemu odnosov med delodajalci in delojemalci, čeprav ni bilo tradicije dvostranskega socialnega partnerstva. Trenutno obstajajo v 24 sektorjih/podsektorjih in se večinoma ukvarjajo z razpravami o vprašanjih, povezanih s sektorji. Kljub dobro razvitemu pravnemu in institucionalnemu okviru se glavna oblika kolektivnih pogajanj odvija na ravni podjetij.

Svet za spravo nacionalnih interesov (Országos Érdekegyeztető Tanács, OÉT), ki je imel v preteklosti različna imena, je dolga leta zagotavljal tristranski okvir, katerega pristojnosti so bile praktično nespremenjene. Ne samo, da je bil sklenjen letni sporazum o obveznih minimalnih plačah in priporočila o splošnem povišanju plač, ampak sta se strani pogajali tudi o različnih gospodarskih vprašanjih. Orbánova vlada je leta 2010 razpustila ta osrednji organ in ga nadomestila z večstranskimi/tristranskimi strukturami z veliko bolj omejenimi vlogami.

Med krizo zaradi COVID-19 ali po njej ni prišlo do sprememb institucionalne ureditve odnosov med delodajalci in delojemalci. Vlada je pri sprejemanju pomembnih odločitev še naprej ignorirala forume socialnega dialoga. Med pandemijo so bile različne določbe delovnega zakonika začasno odložene – večinoma v škodo zaposlenih – z vladno uredbo, brez predhodnega posvetovanja s sindikati. Podobno so sindikati decembra 2022 zaman protestirali proti številnim določbam spremembe delovnega zakonika.