Kolektivna pogajanja na Madžarskem

Delovni zakonik (zakon I iz leta 2012) zagotavlja pravno podlago za sistem kolektivnih pogajanj, zlasti poglavje XXII dela 3 (členi 276–284). Te določbe urejajo predvsem kolektivna pogajanja v zasebnem sektorju, pa tudi v podjetjih v državni lasti (običajno javnih komunalnih podjetjih).

Po prejšnji zakonodaji so volitve sveta delavcev delovale tudi kot merilo reprezentativnosti sindikatov, pridobljene pravice do kolektivnih pogajanj pa so ostale veljavne do naslednjih volitev sveta delavcev. Na podlagi novega delovnega zakonika sindikat izgubi pravico do kolektivnih pogajanj (in s tem pravno neizrečeno reprezentativnost), ko se število članov zmanjša pod 10-odstotni prag.

Druga sprememba delovnega zakonika je svetom delavcev omogočila, da pod posebnimi pogoji sklenejo pogodbo o obratu s podobno vsebino kot kolektivna pogodba (glej poglavje "Zastopanje delavcev na delovnem mestu").

Leta 2004 je Madžarska uvedla sektorske odbore za socialni dialog za spodbujanje sektorskega dialoga na splošno, vključno s kolektivnimi pogajanji na tej ravni, v zasebnem sektorju. Ta institucionalni razvoj je bil v nekaterih sektorjih uspešen, vendar ni privedel do naraščajočega števila kolektivnih pogodb na sektorski ravni. Večina odborov uporablja institucionalni okvir za razpravo o gospodarskih, delovnih in socialnih vprašanjih skupnega interesa, ne da bi začeli zavezujoča pogajanja.

Kolektivna pogajanja niso mogoča za javne uslužbence (uslužbence državne uprave na različnih ravneh in javne uslužbence) v skladu z zakonom CXCIX iz leta 2011 o javnih uslužbencih. Za javne uslužbence (ki so zaposleni v različnih proračunskih institucijah na področjih, kot so izobraževanje, zdravstvo in socialne storitve) so možna kolektivna pogajanja. Kakršno koli odstopanje od ustreznih zakonov in izvedbenih uredb s kolektivno pogodbo pa je mogoče le, če ga dovoljuje zakon XXXIII iz leta 1992 o javnih uslužbencih.

Kolektivne pogodbe so pravno zavezujoče.

Podatkovne zbirke, ki omogočajo izračun količnikov kritja, na Madžarskem ne obstajajo. Strokovnjaki menijo, da je delež pokritosti na Madžarskem nizek glede na predvideno število kolektivnih pogodb in organizacijsko raven sindikatov.

Po podatkih evropske raziskave podjetij iz leta 2019 pokritost pogajanj o plačah znaša približno 16 % zaposlenih. Na sektorski ravni je pokritost s pogajanji o plačah razmeroma slaba, saj imajo kolektivne pogodbe le trije sektorji, in sicer električna energija, gradbeništvo in turizem/gostinstvo. Ni nacionalne medsektorske ravni.

Pokritost kolektivnih pogajanj o plačah zaposlenih iz različnih virov, na vseh ravneh

Opomba: * Odstotek zaposlenih, ki delajo v lokalnih enotah, kjer je več kot 50% zaposlenih zajetih v kolektivni plačni pogodbi, v primerjavi s skupnim številom zaposlenih, ki so sodelovali v raziskavi.

Viri: Eurofound, Evropska raziskava podjetij 2013 in 2019 (vključno s podjetji iz zasebnega sektorja s podjetji z >10 zaposlenimi (kode NACE B–S); vprašanje v raziskavi je bilo vprašanje izbirnega tipa in možnih je bilo več odgovorov); Eurostat [earn_ses10_01], [earn_ses14_01], [earn_ses18_01], raziskava o strukturi plač za leta 2010, 2014 in 2018 (vključno z podjetji z >10 zaposlenimi (kode NACE B–S, razen O), z enim odgovorom za vsako lokalno enoto).

Prevladujoča raven kolektivnih pogajanj na Madžarskem je na ravni podjetij.

Čeprav delovni zakonik (Zakon I iz leta 2012) ne razlikuje med stopnjami pogajanj, se lahko madžarski sistem šteje za dvotirno pogajalsko strukturo s sporazumi z enim ali več delodajalci (na ravni podjetja) in sporazumi, ki jih podpiše organizacija delodajalcev. Slednji je ohlapno (in ne dosledno) opredeljen kot "sporazum s širšim področjem uporabe". V praksi se nanaša na sektorska pogajanja, ki bi lahko zajemala le del sektorja.

Na nacionalni ravni konfederacije socialnih partnerjev niso vključene v kolektivna pogajanja v tradicionalnem razumevanju izraza, to je na dvostranski način, kot je bilo navedeno zgoraj. Vključeni so v tristransko in večstransko posvetovanje in razpravo o minimalni plači (v okviru VKF in NGTT). Prav tako so pogodbenice tristranskega priporočila o zvišanju povprečne plače, dogovorjenega v okviru VKF. Upoštevanje tega priporočila ni obvezno in ni na voljo podatkov o tem, v kolikšni meri stranke v pogajanjih v praksi uporabljajo priporočilo.

Samo v primeru javnih uslužbencev so kolektivna pogajanja na institucionalni ravni (tj. pogajanja z enim delodajalcem) določena z zakonom XXXIII iz leta 1992. Vlada in sektorski sindikati lahko sklenejo posebne sporazume s širšim področjem uporabe, vendar niti njihova vsebina niti pogajalski postopek ne sledita splošnemu vzorcu kolektivnih pogajanj.

Ravni kolektivnih pogajanj, 2022

Artikulacija

Različne ravni kolektivnih pogajanj v zasebnem sektorju niso sistematično povezane, predvsem zato, ker so sektorske kolektivne pogodbe redke. Na nacionalni ravni je edini ustrezen rezultat tristransko priporočilo o povečanju plač, njegova vloga v dvostranskem mehanizmu kolektivnih pogajanj pa je omejena.

V javnem sektorju so kolektivne pogodbe z enim delodajalcem precej različni rezultati lokalnih pogajanj in le ustrezen pravni okvir zagotavlja splošen okvir.

V zasebnem sektorju se pogajalski krogi običajno pojavijo ob koncu leta. V nekaterih letih so bila pogajanja odložena zaradi poznega soglasja VKF k priporočenemu zvišanju povprečne plače ali odložena zaradi težav v pogajalskem procesu.

V javnem sektorju je treba kolektivna pogajanja razporediti glede na razpoložljivost zanesljivih informacij o državnem proračunu za naslednje leto (če ne po sprejetem zakonu).

Usklajevanje kolektivnih pogajanj z enim delodajalcem je šibko tako v zasebnem kot v javnem sektorju. Usklajevanje se šteje za notranjo zadevo tistih sektorskih sindikatov in organizacij delodajalcev, v katere so včlanjene stranke v pogajanjih. Na Madžarskem ni tempa ali tradicije, ki določa trende.

Kolektivne pogodbe, sklenjene na sektorski ravni, se lahko podaljšajo s sklepom ministra, pristojnega za politiko zaposlovanja. Podaljšanje urejata zakon LXXIV iz leta 2009 o odborih za sektorski dialog in njegova izvedbena uredba (odlok SZMM 22/2009 (IX. 30.)). V skladu s členom 17 zakona lahko obe strani odborov za sektorski dialog kot podpisnika sektorskih socialnih partnerjev skupaj sprožita zavezujoče podaljšanje. Podaljšanje je upravni postopek, ki poteka po ustreznem posvetovanju z nacionalnimi konfederacijami socialnih partnerjev in ustreznim resornim ministrom, ministrov sklep pa se lahko izpodbija na delovnih in upravnih sodiščih.

Od spremembe zakona LXXIV iz leta 2009 z dne 1. januarja 2023 se lahko podaljšanje zahteva le, če člani organizacije delodajalcev, ki je podpisnica, skupaj zaposlujejo večino delavcev v sektorju, za katerega se zahteva podaljšanje, in če je vsaj eden od sindikatov podpisnic reprezentativen za sektor v skladu s pravnimi zahtevami.

V madžarskem kontekstu bi bilo treba o mehanizmih odstopanj razpravljati v dveh pogledih, in sicer:

• kolektivne pogodbe na različnih ravneh

• razmerje med kolektivnimi pogodbami in zakonodajo

Kolektivne pogodbe na nižji ravni lahko odstopajo od kolektivnih pogodb na višji ravni, vendar le v korist delavcev. Nekaj kolektivnih pogodb na višji ravni ima možnost izvzetja – predvsem v zvezi z organizacijo delovnega časa.

Delovni zakonik ima edinstveno ureditev o odstopanju od kolektivnih pogodb od zakonodaje. Načeloma lahko kolektivne pogodbe odstopajo od pravil delovnega zakonika ne le v korist delavcev, ampak tudi v njihovo škodo. V zaključnem delu vsakega poglavja delovnega zakonika so natančno opredeljene tiste določbe, od katerih kolektivna pogodba ne dovoljuje odstopanja ali od katerih je odstopanje dovoljeno le v korist delavcev. Kar zadeva vse druge določbe, je odstopanje možno na način, ki bi lahko bil za delavce neugoden ali škodljiv. Odpiranje odstopanja v obe smeri je po mnenju zakonodajalca namenjeno zagotavljanju več prostora za pogajanja. Vendar pa ni dvoma, da se je vpliv delodajalcev s to novo uredbo okrepil.

Kolektivne pogodbe se lahko sklenejo za nedoločen ali določen čas. Če je najnovejši potekel, takoj izgubi veljavnost in se razveljavi.

Nova ureditev delovnega zakonika določa, da se kolektivna pogodba, ki jo je sklenil, razveljavi, če je članstvo v pogodbenem sindikatu padlo pod 10-odstotni prag. Ko en delodajalec prevzame delo od drugega, mora naslednik eno leto uporabljati pravila obstoječe kolektivne pogodbe (če velja še eno leto ali več: 281. in 282. člen delovnega zakonika).

Kolektivne pogodbe običajno ne vključujejo mirovnih klavzul.

Po mnenju strokovnjakov so se kolektivne pogodbe še naprej osredotočale na tradicionalna vprašanja pogajanj, vključno z razlago delovnega zakonika. Sodobni izzivi (kot so enakost spolov, vseživljenjsko učenje in prožnost) pogosto manjkajo, saj jih večinoma obravnavajo samo delodajalci in še niso postali predmet celovitih pogajalskih svežnjev.

Glavna vprašanja, ki jih urejajo kolektivne pogodbe, so:

• plače in dodatni prejemki (prispevki za prehrano delavcev, prispevki za prevozne potrebe, prispevki za prostovoljne pokojnine ter zdravstvene in rekreacijske storitve)

• urnik delovnega časa, zlasti ob upoštevanju položaja delavcev z otroki

• pravice predstavnikov delavcev.