Ozadje za Italijo

Obvestilo o posodobitvi ekonomskega in finančnega dokumenta za leto 2022 (Nota di Aggiornamento al Documento di Economia e Finanza) (Ministrstvo za gospodarstvo in finance, 2022), ki ga je Svet ministrov odobril 28. septembra 2022, je omejeno na analizo trenutnih trendov in napovedi za italijansko gospodarstvo in javne finance v skladu z veljavno zakonodajo. Po šestih četrtletjih rasti, ki je bila višja od pričakovane, zaradi katere je bil bruto domači proizvod (BDP) v drugem četrtletju 2022 višji od povprečja za leto 2019 (leto pred pandemijo covida-19), so bili gospodarski obeti septembra 2022 manj ugodni. Svetovno gospodarstvo in evropsko gospodarstvo se izrazito upočasnjujeta. Znake morebitnega preobrata ekspanzivnega poslovnega cikla je mogoče pripisati naraščanju cen energentov, nenadnemu dvigu obrestnih mer kot odzivu na naraščajočo inflacijo in geopolitičnim razmeram. Leta 2022 je porast cen povečal stroške uvoza energije v Italiji v obsegu brez primere, zaradi česar je trgovinska bilanca po skoraj 10 letih neprekinjenih presežkov potisnila v primanjkljaj. Hkrati je zvišanje inflacije prispevalo k povečanju davčnih prihodkov, ki je bilo precej višje od ocenjenega; Ustvarjene dodatne prihodke je vlada uporabila za ublažitev vpliva povišanja cen energije na gospodinjstva in podjetja. Ukrepi, ki jih je vlada sprejela leta 2022, so podprli gospodarstvo države. Do konca leta 2022 se je BDP na prebivalca povečal za 3.7% s 7% leta 2021, poroča Mednarodni denarni sklad. Delež javnofinančnega primanjkljaja v BDP se je zaradi pozitivnih prihodkov in umirjanja javne porabe zmanjšal z 9% v letu 2021 na 7,9% v letu 2022.

Vire italijanskega delovnega prava lahko razdelimo v dve skupini: zakonodajne vire (evropske, nacionalne in regionalne) ter nacionalne kolektivne pogodbe. Sodna praksa in navodila nacionalnega inšpektorata za delo lahko pomembno vplivajo na upravljanje delovnih razmerij.

Razmerja med delodajalci in delojemalci urejajo predvsem zakoni, nacionalni organi za sodelovanje in decentralizirane kolektivne pogodbe, tako da se posebna vprašanja urejajo s posameznimi pogodbami o zaposlitvi.

Najpomembnejši pravni viri, ki se ukvarjajo z delovnimi razmerji in odnosi med delodajalci in delojemalci, so naslednji:

• italijanska ustava (členi 1, 3, 4, 35–41, 45, 46 in 99)

• Zakon o delovnih razmerjih (zakon št. 300/1970), katerega šest naslovov obravnava naslednje teme: svoboda in dostojanstvo delavcev, svoboda sindikatov, sindikalne dejavnosti, različne in splošne določbe, pravila o napotitvi, končne in kazenske določbe

• Okvirni sporazumi o kolektivnih pogodbah in sistemih odnosov med delodajalci in delojemalci iz let 1993, 2009, 2011, 2013, 2014 in 2018 (protokoli in prečiščena besedila)

• pravila o posamičnih odpustih (18. člen zakona o delovnih razmerjih, zakon št. 604/1966, 92/2012, 23/2015)

• pravila o kolektivnem odpuščanju (Zakon št. 223/1991, 92/2012, 23/2015)

• Zakon o delovnih mestih (reforma delovnega prava, izvedena s sprejetjem več zakonodajnih ukrepov med letoma 2014 in 2016: Zakon št. 22/2015, 23/2015, 80/2015, 81/2015, 148/2015, 149/2015, 150/2015, 151/2015, 185/2016), ki ureja individualne in kolektivne odpuščanja, prožne ureditve dela, mreže socialne varnosti itd.

• predpisi o delovnem času (Zakon št. 66/2003)

• prečiščeno besedilo o varnosti in zdravju pri delu (Zakon št. 81/2008)

• Zakon št. 104/2022 o izvajanju Direktive (EU) 2019/1152 in uvedbi novih obveznosti za delodajalce glede informacij, ki jih je treba zagotoviti delavcem v pogodbah o zaposlitvi

• Zakon št. 215/2003 in št. 216/2003 o uvedbi ukrepov za preprečevanje diskriminacije na podlagi spola, rase, narodnosti in diskriminacije pri zaposlovanju in delovnih pogojih

Zakonodajalec ne ureja industrijskih odnosov in kolektivnih pogajanj v Italiji. Predpisi o sindikatih ter zastopanju in reprezentativnosti delodajalcev v Italiji skoraj ne obstajajo. Medsindikalni sistem (ordinamento intersindacale) omogoča preučitev učinka uporabe predpisov o odnosih med delodajalci in delojemalci na dinamiko italijanskega sistema odnosov med delodajalci in delojemalci. Predpisi medsindikalnega sistema so določeni v medkonfederalnih sporazumih, okvirnih sporazumih, protokolih, predpisih in tako naprej. Te lahko podpišejo dvostransko, s strani konfederacij delavcev in konfederacij delodajalcev, ali tristransko, če sodeluje vlada. Pri tem je treba omeniti prečiščeno besedilo o zastopanju sindikatov (TU 2014), ki izhaja iz sporazuma z dne 10. januarja 2014 med Splošno konfederacijo italijanske industrije (Confederazione Generale dell'Industria Italiana, Confindustria) in italijansko splošno konfederacijo delavcev (Confederazione Generale Italiana del Lavoro, CGIL), konfederacijo delavskih sindikatov (Confederazione Italiana Sindacati Lavoratori, CISL) in Sindikat italijanskih delavcev (Unione Italiana del Lavoro, UIL).

Italijanski sistem odnosov med delodajalci in delojemalci in kolektivnih pogajanj tradicionalno urejajo nacionalni organi za kolektivna pogajanja. Ta sistem temelji na ravnovesju moči med glavnimi sindikati (CGIL, CISL in UIL) – to je konfederalnimi sindikati, ki zastopajo delavce v vseh gospodarskih sektorjih v Italiji in vodijo medpanožne procese kolektivnih pogajanj. V času nastanka, razvoja in nacionalne ustanovitve treh sindikatov so bili usklajeni s tremi prevladujočimi političnimi silami in ideološkimi tradicijami v Italiji (marksistično/socialistično, krščansko in republikansko tradicijo). Sčasoma in zaradi krize množičnih strank in močne politične ideologije so trije konfederalni sindikati omogočili, da v njih sobivajo različne ideologije, čeprav so njihove prvotne identitete delno ostale.

Potreba po formalizaciji pravil odnosov med delodajalci in delojemalci v Italiji se je pojavila iz dveh razlogov: na eni strani zaradi pojava avtonomnih sindikatov in militantnih skupin, ki so spodkopale hegemonistični položaj treh konfederacij, in po drugi strani zaradi izginotja velikih ideoloških sporov med konfederacijami. Italijanski sistem odnosov med delodajalci in delojemalci je začel pripravljati lastne predpise, ki so določeni v medkonfederalnih sporazumih, okvirnih sporazumih, protokolih in tako naprej.

Italijanski okvir odnosov med delodajalci in delojemalci se je v zadnjih letih večkrat spremenil, da bi povečali pomen decentraliziranih pogajanj in dosegli tesnejšo povezavo med plačami in produktivnostjo.

Leta 2018 so Confindustria, glavna konfederacija delodajalcev, ter CGIL, CISL in UIL dosegli medpanožni sporazum o sistemu pogajanj (tovarniški pakt (Patto della Fabbrica) z dne 9. marca 2018). Sporazum naj bi spremljal preoblikovanje in digitalizacijo proizvodnje in storitev, s poudarkom na učinkovitosti in sodelovanju. Sporazum uvaja sklop smernic o vsebini in institucijah odnosov med delodajalci in delojemalci ter o nekaterih vprašanjih skupnega interesa, o katerih bi se bilo treba pogajati o prihodnjih dogovorih. Zlasti zajema potrjevanje reprezentativnosti in poudarja potrebo po razširitvi sporazuma na organizacije delodajalcev. Sporazum potrjuje tudi dvotirno strukturo pogajalskega sistema, pri čemer so nacionalne centralne banke glavni steber in DCBA instrumenti za podporo posebnim praksam in potrebam na ravni podjetij, ter opredeljuje številna vprašanja, ki bodo zajeta v prihodnjih pogajanjih, kot je pogodbena blaginja; usposabljanje in razvoj spretnosti; zdravje in varnost kot prednostno področje za razvoj participativnih odnosov med delodajalci in delojemalci; aktivne politike trga dela za zagotovitev bolj vključujočega in dinamičnega trga dela; in participativne prakse, zlasti inovativne vzorce organizacije dela, ki bi jih morale spodbujati DCBA. Decembra 2018 je bil dosežen en izvedbeni sporazum o vprašanjih zdravja in varnosti.

Omeniti velja novost edinstvene alfanumerične kode, ki jo Nacionalni svet za gospodarstvo in delo (Consiglio Nazionale dell'Economia e del Lavoro, CNEL) dodeli vsakemu NCBA. člen 16-četrtletje uredbe z zakonsko močjo št. 76/2020, ki je bil s spremembami spremenjen v zakon št. 120/2020, določa, da mora delodajalec podatke, povezane z NCBA, ki se uporabljajo za zaposlenega, navesti v svojih obveznih sporočilih ministrstvu za delo in socialno politiko ter v mesečnih poročilih Nacionalnemu inštitutu za socialno varnost (INPS), z edinstveno alfanumerično kodo, ki jo dodeli CNEL, ko se pogodba doda v arhiv CNEL. Okrožnica INPS št. 170 z dne 12. novembra 2021 je vsebovala informacije o prehodu podatkov skozi tok Uniemens, kar je olajšala edinstvena alfanumerična koda, ki jo je dodelil CNEL. Od izjave delodajalcev iz februarja 2022 se podatki posredujejo izključno prek kode CNEL. Izjema so kolektivne pogodbe za sektor kmetijstva in dela v gospodinjstvu, pri katerih komuniciranje delodajalcev z INPS poteka tudi prek drugih informacijskih tokov in za katere so zato viri Uniemens delni. To omogoča pridobivanje zelo natančnih podatkov o uporabi nacionalnih organov za davčne namene.

Pandemija COVID-19 je otežila kolektivna pogajanja, zlasti zaradi gospodarskega učinka in negotovosti glede okrevanja. Vendar so se pogajanja o obnovitvi sektorskih sporazumov nadaljevala in sporazumi so bili doseženi. V nekaterih primerih so bila povišanja plač predvidena v času trajanja sporazumov, da bi se upoštevalo pričakovano obdobje okrevanja.

Od marca 2020 so razprave med Ministrstvom za delo in socialno politiko, Ministrstvom za zdravje, Ministrstvom za gospodarski razvoj, Nacionalnim zavodom za zavarovanje nesreč pri delu (INAIL) in socialnimi partnerji privedle do skupnega protokola o ukrepih za boj proti COVID-19 in njegovo zajezitev na delovnem mestu, ki je bil večkrat spremenjen in izveden. Protokol in njegove naknadne posodobitve, ki razvijajo načela iz zakona št. 81/2008 (prečiščeno besedilo o varnosti in zdravju pri delu), zagotavljajo referenčni okvir za vzpostavitev protokolov o varnosti in zdravju pri delu na ravni podjetja.

Uvedeno je bilo obvezno cepljenje delavcev proti COVID-19. Leta 2021 je bil dostop do prostorov podjetja pogojen s posedovanjem "zelene vozovnice" – to je potrdila o cepljenju ali prebolevanju COVID-19. V začetku leta 2022 so vsi javni in zasebni delavci, stari 50 let in več, za dostop do svojega delovnega mesta potrebovali okrepljeno "zeleno vozovnico" – to je dokaz, da je imetnik zaključil cikel cepljenja. Ista splošna obveznost brez 50-letne starostne meje se je nanašala tudi na nekatere kategorije delavcev, za katere se šteje, da so izpostavljeni tveganju okužbe s COVID-19, in sicer delavce v javnem in zasebnem zdravstvenem sektorju (zdravniki, medicinske sestre in drugo osebje); delavci Residenze Sanitarie Assistenziali (socialno-medicinske stanovanjske ustanove za nesamozadostne starejše in invalide); šolski delavci (v zasebnih in javnih šolah vseh stopenj, univerzah in ustanovah za usposabljanje); ter delavci v obrambnem, varnostnem in javnem reševalnem sektorju. Za delavce, ki niso izpolnjevali zahtev za cepljenje, je bila naložena denarna kazen. Poleg tega se je štelo, da so delavci, ki ne izpolnjujejo zahtev, neupravičeno odsotni, vendar brez disciplinskih posledic, s pravico, da obdržijo svoja delovna mesta, dokler ne predložijo "zelene izkaznice". Delodajalcem ni bilo treba plačati zaposlenih za dneve neupravičene odsotnosti. Delodajalci so lahko do 15. junija 2022 po petih dneh neupravičene odsotnosti zaradi neizpolnjevanja obveznega cepljenja delavce suspendirali za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za njihovo nadomeščanje, in sicer za največ 10 delovnih dni in z možnostjo podaljšanja do 15. junija 2022. 15. junija 2022 je bila zahteva po cepljenju za vstop na delovno mesto odpravljena za skoraj vse zgoraj navedene kategorije delavcev, razen za zdravstvene delavce in delavce, zaposlene v Residenze Sanitarie Assistenziali, za katere je zahteva potekla 1. novembra 2022.

Pandemija COVID-19 je pospešila uvajanje dela na daljavo v Italiji. Uporaba te delovne ureditve se je med pandemijo povečala in zdi se, da gre za nastajajoči model, ki bo zaznamoval prihodnost dela v Italiji. 7. decembra 2021 je bil na ministrstvu za delo in socialno politiko dosežen dogovor s socialnimi partnerji o prvem nacionalnem protokolu o agilnem delu v zasebnem sektorju. Protokol določa opredelitev dela na daljavo in smernice za kolektivna pogajanja na nacionalni, družbeni in teritorialni ravni v skladu s predpisi iz zakona št. 81/2017 in obstoječimi kolektivnimi pogodbami. Kolektivna pogajanja se izvajajo, da se določi, katere ukrepe je treba izvajati v določenih sektorjih.