Kolektivna pogajanja v Italiji

Kolektivne pogodbe erga omnes: niso pravno zavezujoče za vse delavce v sektorju. Zavezujoči so le za delodajalce, ki pripadajo organizacijam, ki so jih podpisale ali ki so se odločile, da jih bodo sprejele in uporabljale. V nasprotnem primeru je uporaba kolektivnih pogodb prostovoljna za delodajalca, ki izbere, katero pogodbo bo uporabil.

NCBA se sklenejo za celotno italijansko ozemlje in se uporabljajo za vse zaposlene v istem sektorju (na centralizirani ravni). Na tej ravni so določeni glavni vidiki delovnih razmerij, kot so minimalna plača, delovni čas, razvrstitev delovnih mest in delovni pogoji.

Nekateri posebni vidiki dela, kot so spodbujevalne sheme nagrajevanja, premije za uspešnost, standardi produktivnosti in posebne vrste nadomestil, so urejeni v DCBA. Zakonodaja je v zadnjih letih uvedla spodbude za spodbujanje širjenja shem, povezanih z uspešnostjo na delovnem mestu, in shem socialnega varstva podjetij, da bi povečali število upravičencev med delavci in razširili bonuse za produktivnost.

Nacionalne nacionalne organe za nacionalno odločanje so lahko medsektorske, sektorske ali povezane s posebnimi poklici v enem ali več sektorjih, odvisno od ravni pogajanj, ki jih vodijo socialni partnerji.

DCBA večinoma potekajo na ravni podjetja/delovnega mesta, v zasebnem proizvodnem in storitvenem sektorju ter v sektorju javne uprave. Vendar se v nekaterih sektorjih decentralizirani sporazumi sklepajo na teritorialni ravni. Na primer, v gradbenem sektorju se DCBA sklepajo na ravni provinc, enako velja za kmetijstvo in turizem; v obrtniškem sektorju se o DCBA pogajajo na regionalni ravni.

Pokritost kolektivnih pogajanj o plačah zaposlenih

Opombe: * Odstotek označuje pokritost NCBA, ki so jih podpisali CGIL, CISL in UIL. ** Odstotek zaposlenih, ki delajo v lokalnih enotah, kjer je več kot 50% zaposlenih zajetih v kolektivni plačni pogodbi, v primerjavi s skupnim številom zaposlenih, ki so sodelovali v raziskavi.

Viri: Eurofound, Evropska raziskava podjetij 2013/2019 (vključno s podjetji iz zasebnega sektorja s podjetji z več kot 10 zaposlenimi (oznake nomenklature gospodarskih dejavnosti B–S), z možnostjo več odgovorov); Eurostat [earn_ses10_01], [earn_ses14_01], [earn_ses18_01] (vključno z družbami z več kot 10 zaposlenimi (oznake nomenklature gospodarskih dejavnosti B–S, razen O), z enim odgovorom za vsako lokalno enoto); CNEL (2022); OECD in AIAS (2021).

Stopnje pogajanj

Najpomembnejša raven kolektivnih pogajanj za določanje plač v Italiji je sektorska raven. Italijanski nacionalni nacionalni organi za vsak gospodarski sektor vsebujejo določbe, namenjene minimalnim plačam. Te vključujejo tabele, strukturirane na podlagi pragov minimalne plače, povezanih z nalogami delavcev na vsaki ravni. Najdaljša dolžina delovnega dne, odvisno od sektorja in vrste dejavnosti, ki se izvaja, je določena tudi v nacionalnih organih za nacionalne organe.

Vendar je ureditev nekaterih vidikov strukture prejemkov in upravljanja delovnega časa, kot so načrti spodbud, dodatne ugodnosti, delo na daljavo in plačilo nadur, prenesena na sporazume na decentralizirani ravni.

Ravni kolektivnih pogajanj, 2022

Opombe: Italijanska medkonfederalna raven (livello interconfederale) ne obravnava posameznih delovnih razmerij, temveč opredeljuje pravila, ki urejajo kolektivna pogajanja, in zajema nekatera splošna vprašanja, kot je vajeništvo. Določa pravila za usklajevanje ravni sektorskih pogajanj z decentraliziranimi pogajalskimi ravnmi in določa splošna referenčna merila za pogajanja o plačah, vključno z zaščito kupne moči plač.

Artikulacija

V skladu s TU iz leta 2014 bi se morali DCBA nanašati le na vprašanja, ki jih nanje prenesejo nacionalni nacionalni organi ali zakon. Temeljne pravice in minimalne plače so določene na nacionalni/sektorski ravni, medtem ko je cilj DCBA prilagoditi splošne pogoje posebnim okoliščinam v skladu z obveznimi določbami, določenimi na nacionalni/sektorski ravni ali z zakonom.

NCBA se običajno obnavljajo vsaka tri leta. DCBA imajo različno trajanje, vendar podaljšanja običajno sledijo časovnemu razporedu nacionalnih nadzornih organov, da se izognejo prekrivanju pogajanj. Vendar pa se sporazumi o standardih produktivnosti in bonusih za produktivnost običajno obnavljajo vsako leto, vsaj za revizijo spremenljivih ciljev.

Da bi se izognili pretiranemu podaljševanju krogov pogajanj, so se socialni partnerji na podlagi TU 2014 dogovorili, da je treba predloge za podaljšanje predložiti šest mesecev pred iztekom nacionalnega nacionalnega organa za pogajanja.

V primeru zamude pri podaljšanju NCBA so njegove klavzule zelo aktivne - to pomeni, da ostanejo veljavne do naslednjega podaljšanja. To stanje v Italiji ni redko, zlasti kar zadeva nacionalne nacionalne organe za razvoj, povezane z bolj razdrobljenimi gospodarskimi sektorji.

V italijanskem sistemu pogajanj so vzpostavljeni horizontalni in vertikalni mehanizmi usklajevanja: nacionalni organi za usklajevanje urejajo plače v skladu z določbami medkonfederalnega okvirnega sporazuma iz leta 2009 o reformi kolektivnih ureditev. Sporazum zagotavlja referenčni okvir za sektorska podaljšanja za upoštevanje inflacijskih projekcij, da bi zagotovili ohranitev kupne moči (horizontalno usklajevanje). Poleg tega sporazum predvideva uvedbo otvoritvenih klavzul v sektorskih sporazumih, ki bi jih morale upravljati nacionalne pogajalske stranke (vertikalno usklajevanje).

Veljavnost italijanskih kolektivnih pogodb ni razširjena z zakonom. Delodajalci lahko za svoje delavce uporabljajo kolektivno pogodbo, tudi če niso člani organizacije delodajalcev, ki jo je podpisala. Organizacije delodajalcev in sindikati lahko podpišejo kolektivno pogodbo, tudi če se o njej niso pogajali (to lahko storijo tako, da jo "upoštevajo").

NCBA določajo minimalno plačo za zaposlene v sektorju, v katerega se prijavijo. Vendar se nacionalne nacionalne kontrole uporabljajo za delavce le, če se tako odloči delodajalec.

Člen 36 italijanske ustave določa, da so delavci upravičeni do plačila, ki je sorazmerno s kakovostjo in količino njihovega dela (načelo sorazmernosti), v vsakem primeru pa da se njim in njihovim družinam zagotovi dostojno življenje (načelo zadostnosti). V skladu s členom 2099(2) civilnega zakonika če stranki nista sklenili sporazuma, plačilo določi sodnik. Ker ni nadaljnje posebne zakonodaje o minimalnih plačah, se ustavno načelo izvaja s "sodno prakso o zadostnih plačah", ki temelji na povezavi člena 36(1) ustave in člena 2099(2) civilnega zakonika. Italijansko vrhovno sodišče (Corte di Cassazione) zlasti navaja, da zahteve iz ustave izpolnjujejo samo minimalne plače, določene v nacionalnih nacionalnih organih, ki jih podpišejo najbolj reprezentativni socialni partnerji. Zato so določbe o plačah, ki jih vsebujejo nacionalne nacionalne organe za ocenjevanje, merilo za ocenjevanje plač, določenih v posameznih pogodbah. Zato lahko delavci tožijo svoje delodajalce na delovnih sodiščih, da bi pridobili plače v skladu s parametri, ki jih določijo nacionalni organi za usklajevanje. To je mehanizem sodne prakse za zaščito plačnih pogojev, zlasti za delavce v sektorjih, ki so šibki za sindikate.

Načeloma zakon opredeljuje načela, ki jih ni mogoče razveljaviti. NCBA ta načela dopolnjujejo s podrobnimi pravili, prilagojenimi posameznemu gospodarskemu sektorju, ki jih v zvezi z DCBA ne bi smelo biti mogoče razveljaviti.

Kljub temu lahko kolektivne pogodbe določajo otvoritvene klavzule. Uvodne klavzule pomenijo odstopanje od nacionalnega nacionalnega organa in/ali zakona (TU 2014). Okvirni sporazum iz leta 2009 je uvedel predhodni sistem odpočitvenih klavzul. Člen 8 zakona št. 138/2011 je uvedel možnost, da bi lahko DCBA (contratti di prossimità) uvedli odstopanja za nacionalne nacionalne organe za nadzor in v nekaterih primerih celo zakonodajo. V skladu z zakonom št. 81/2015 so možna odstopanja od nacionalnih organov za upravljanje nalog in prožno delo (na primer klavzule o kvotah pri delu za določen čas).

Okvirni sporazum iz leta 2009 je sprejel splošna pravila glede časovnega razporeda podaljšanja pogodb. Nacionalne nacionalne kontrole veljajo tri leta v zvezi s pravnimi vidiki in plačami. Če se kolektivna pogodba ne podaljša pravočasno, se delavcem dodeli posebna ekonomska nagrada. V skladu s TU iz leta 2014 lahko nacionalni nacionalni organi določijo tudi vključitev medsektorskih socialnih partnerjev, kadar se sektorski socialni partnerji ne uspejo dogovoriti o podaljšanju pogodbe. Kolektivne pogodbe prenehajo veljati z dnem prenehanja. Stranke jih lahko še naprej uporabljajo, vendar tega niso dolžne storiti, razen če je v nacionalnih organih za nacionalne organe izrecno navedena prestroga dejavnost posebnih določb. To se zgodi v veliki večini primerov.

Čeprav je formalno mogoče sklicati stavko med pogajanji, so socialni partnerji samostojno uredili to vprašanje z določitvijo obdobij in postopkov mirovnih obveznosti v medkonfederalnih in sektorskih sporazumih. Ti sporazumi zajemajo fazo pogajanj in vključujejo mehanizme reševanja sporov v zvezi z industrijskimi ukrepi in spori.