Industrijski postopki in spori v Italiji

Pravica do stavke je zapisana v členu 40 italijanske ustave, ki je začela veljati leta 1948. Zakon delavcev dejansko ne posega neposredno v vprašanje stavk, vendar stavke vključuje med zaščitene pravice v zvezi s protisindikalnim ravnanjem delodajalcev v skladu s členom 28 in prepoveduje diskriminacijo na podlagi stavk v skladu s členom 15.

V molku zakonodajalcev je sodna praksa prinesla številne sodbe, ki so iz italijanskega kazenskega zakonika odstranile omejitve uveljavljanja pravice do stavke (ostanke fašističnega korporativnega pravnega sistema).

V italijanskem pravnem redu obstajajo številni predpisi, ki delodajalcu preprečujejo, da bi izvajal dejanja, katerih cilj je omejiti pravico do stavke, kot je ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi sodelovanja v stavki.

Pravica do stavke se šteje za "individualno pravico, ki se uresničuje kolektivno", saj je interes, ki mu sledi stavka, kolektivne narave. Da se stavka šteje za zakonito, morata biti izpolnjena dva pogoja: (1) prekinitev delovne dejavnosti je organizirana kolektivno in jo spodbuja sindikat ali skupina delavcev, ki ni vključena v sindikat, da bi zaščitili kolektivni interes; in (2) sindikalna akcija poteka na prostovoljni osnovi.

Uveljavljanje pravice do stavke ima za posledico prekinitev dveh temeljnih obveznosti delovnega razmerja: delavec ima pravico, da ne opravlja dela; delodajalec pa delavcu ni dolžan plačati delovnega časa, ki ni bil opravljen zaradi njegove udeležbe v stavki.

Kar zadeva ciljne delavce, lahko v Italiji pride do naslednjih vrst stavk:

• splošna stavka (vzdržanje od dela, ki vpliva na vse delavce v državi)

• sektorska stavka (vzdržnost pri delu, ki zadeva samo en gospodarski sektor ali eno kategorijo delavcev)

• lokalna stavka (vzdržnost od dela, ki zadeva samo delavce z določenega geografskega območja)

• stavka na ravni podjetja (vzdržanje od dela, ki vpliva na delavce v določenem podjetju)

Kar zadeva značilnosti stavke, se lahko v Italiji pojavijo naslednje vrste stavk:

• redna stavka (vzdržan od dela)

• bela stavka (delavci, namesto da bi se vzdržali dela, brezumno uporabljajo delovne predpise, kar povzroča neprijetnosti in upočasnitve)

• artikulirane stavke (namenjene spreminjanju funkcionalnih povezav med elementi proizvodnje, da bi povzročile največjo škodo delodajalcu z minimalno izgubo plače za stavkajoče)

• občasna stavka ali "kolcanje" (vključuje delavce, ki prenehajo delati za kratek in nereden čas)

• rotirajoča stavka ali stavka (različne skupine delavcev ali oddelki v organizaciji se izmenjujejo v stavkah)

Glede na razloge za stavke se lahko v Italiji pojavijo naslednje vrste stavk.

• Redna stavka (vzdržnost od dela iz gospodarskih/poklicnih razlogov).

• Politična stavka (vzdržnost od dela v politične namene). Potrebno je razlikovati med čisto politično stavko in politično-ekonomsko stavko. Prva se nanaša na razširjenost političnih odločitev ali splošnih političnih usmeritev, brez natančne ekonomske zahteve, druga pa je namenjena pridobivanju političnih intervencij, ki se posebej nanašajo na socialno-ekonomske razmere delavcev. Ustavno sodišče je v sodbi št. 123/1962 prvič razglasilo čisto politično stavko za legitimno. Po mnenju Sodišča so ravno "ekonomski cilji" stavke tisti, ki omogočajo razlikovanje med povsem politično stavko, ki je zgolj svoboda delavca, in politično-ekonomsko stavko kot pravico delavca.

• Stavka sočutja (vzdržnost od dela v solidarnosti z drugimi skupinami delavcev, s katerimi obstajajo skupni interesi, ali s posameznim delavcem). Zakon št. 146/1990 ureja pravico do stavke v bistvenih javnih storitvah, ne glede na to, ali jih opravlja javna uprava ali zasebna podjetja. Bistvene javne storitve so tiste, ki zagotavljajo ustavno zaščitene pravice (kot so pravice do izobraževanja, zdravja, javne varnosti in mobilnosti) ali javni red in javne interese. Vključujejo na primer lokalni prevoz, reševalne službe, bolnišnice, gasilsko službo, infrastrukturne storitve, zaključne šolske izpite. Splošna merila so, da je treba ob sklicu stavke spoštovati odpovedni rok in da je treba v primeru stavke zagotoviti minimalne storitve v teh službah, da se uravnoteži uveljavljanje pravice do stavke in drugih zaščitenih pravic ali interesov. Minimalne storitve se lahko določijo s kolektivnimi pogodbami ali zakonom. Ustanovljena je bila posebna nacionalna komisija za uporabo zakona o pravici do stavke v javnih osnovnih storitvah (Commissione di garanzia dell'attuazione della legge sullo sciopero nei servizi pubblici essenziali).

Pričakujemo sporočila Ministrstva za delo in socialno politiko v zvezi s samorazglašenimi podatki o stavkah.

Nadzorna plošča stavk javnih uslužbencev je orodje, s katerim javna uprava v skladu z določbami zakona št. 146/1990 izpolnjuje svojo obveznost poročanja o vseh informacijah o stavkah na nacionalni ravni v javni upravi, vključno s podatki o udeležbi (lokalne in/ali regionalne stavke so izključene).

• Minister za javno upravo: Cruscotto degli scioperi nel pubblico impiego

Mehanizmi kolektivnega reševanja sporov

Delovni spor je opredeljen kot kolektiven, če nastane zaradi spora med organizacijami delodajalcev in sindikalnimi organizacijami.

Generalni direktorat za delovna razmerja in odnose med delodajalci in delojemalci izvaja dejavnosti mediacije v primeru delovnih sporov in na splošno v krizah podjetij nacionalnega pomena, tj. v operativnih in proizvodnih enotah v več regijah. Generalni direktorat zlasti:

• opravlja mediacijske dejavnosti za ustanavljanje in obnovo nacionalnih organov

• je pristojen za vodenje skupnih postopkov obravnave, ki so potrebni za predložitev vlog za odobritev izrednega zdravljenja z dodatki k plači za reorganizacijo podjetja in krizne razmere pri Generalnem direktoratu za socialno varnost in usposabljanje

• je pristojen za izvajanje upravne faze postopkov kolektivne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z zakonom št. 223/1991

Za več informacij o kolektivnih delovnih sporih glej Ministrstvo za delo in socialno politiko (nedatirano-a), za več informacij o Generalnem direktoratu za delovna razmerja in odnose med delodajalci in delojemalci pa glej Ministrstvo za delo in socialno politiko (nedatirano-b).

Individualni mehanizmi za reševanje sporov

Delovni sodnik v italijanskem pravosodnem sistemu določi specializirani oddelek (delovna sodišča) vsakega rednega sodišča za prvo stopnjo, vsakega pritožbenega sodišča za drugo stopnjo in vrhovnega kasacijskega sodišča za presojo legitimnosti in pristojnosti za sojenje v zadevah, povezanih z delovnim pravom in socialno varnostjo.

Spori v zvezi s posameznimi delovnimi razmerji se lahko poleg sodnih odločb rešujejo tudi s spravnim postopkom: zakonski postopek določa, da lahko odločitve sprejme sprava komisija, ki ji predseduje direktor teritorialno pristojnega deželnega direktorata za delo in ki jo sestavljajo predstavniki delavcev in delodajalcev. Ta instrument za reševanje sporov je bil predviden za zmanjšanje delovne obremenitve delovnih sodišč in zamud v njihovih postopkih.

Poleg tega se še ena precej pogosta oblika spravnega postopka v praksi odvija prek spravne komisije za pariteto, ki je določena v številnih kolektivnih pogodbah. V tem postopku sodelujejo predstavniki sindikatov in delodajalcev, osebo, ki opravlja funkcije mediacije, pa imenuje sindikat, ki mu delavec pripada.

Uporaba mehanizmov alternativnega reševanja sporov

Poročanje o tem, kako pogosto se uporabljajo alternativne oblike reševanja delovnih sporov v primerjavi z delovnimi sodišči, ni mogoče, saj ti podatki niso na voljo.