Akterji in institucije v Latviji

Institucije na najvišji ravni, ki so vključene v urejanje poklicnega življenja, so splošni zakonodajni organ, latvijski parlament (Latvijas Republikas Saeima), ter njegov odbor za socialne zadeve in zaposlovanje. Nekatere zakonodaje sprejme kabinet ministrov. Pred tem, preden jih je sprejel kabinet ministrov, so se normativni predpisi obravnavali na sestankih državnih sekretarjev in medvladnih delovnih skupin. Seje Odbora kabineta ministrov niso potekale od aprila 2019. Socialni dialog in delovni pogoji so neposredna odgovornost ministrstva za socialno skrbstvo. V okviru ministrstva Sektor za načrtovanje in razvoj socialne politike, Sektor za delovna razmerja in varstvo dela, Sektor za politiko trga dela ter Sektor za mednarodno sodelovanje in politiko EU pripravljajo predloge politik zaposlovanja in normativnih predpisov o poklicnem življenju ter nadzirajo izvajanje sprejetih normativnih predpisov. Ministrstvo za socialno skrbstvo ima dve izvršilni instituciji, ki se neposredno ukvarjata s trgom dela: Državno agencijo za zaposlovanje in VDI.

NVA se ukvarja s spodbujanjem zaposlovanja in vprašanji brezposelnosti.

Glavna naloga VDI je državni nadzor in kontrola skladnosti z normativnimi predpisi o delovnem pravu in varstvu dela. Ta institucija tudi spremlja in spodbuja varnost in zdravje pri delu. VDI sodeluje z Inštitutom za varnost pri delu in zdravje okolja Univerze Stradins v Rigi, ki zbira in vzdržuje podatkovno zbirko o poklicnih boleznih. Delovanje VDI ureja zakonodaja.

Ministrstvo za gospodarstvo, ki je pristojno za vprašanja zaposlovanja (oblikovanje politik zaposlovanja, ustvarjanje delovnih mest, upravljanje programov zaposlovanja, ki jih podpirajo evropski strukturni in investicijski skladi) in zato sodeluje pri organizaciji poklicnega življenja, ima tudi vlogo pri urejanju vprašanj poklicnega življenja.

Delovna sodišča v Latviji ne obstajajo.

Na nacionalni ravni delodajalce zastopa ena sama organizacija delodajalcev (LDDK), zaposlene pa ena sama sindikalna organizacija (LBAS).

Ta sistem zastopanja je določen v "Konceptu tristranskega sodelovanja", ki ga je leta 1998 odobril kabinet ministrov, in statutu NTSP. Potrjena je v tristranskem sporazumu med kabinetom ministrov, LBAS in LDDK, podpisanem 1. oktobra 2004.

Pravice in obveznosti socialnih partnerjev so določene v zakonu o sindikatih ter zakonu o organizacijah delodajalcev in njihovih združenjih. Načela reprezentativnosti v delovnih razmerjih so določena v 2. delu delovnega zakona.

O zastopanju sindikatov

Zakon o sindikatih (oddelek 4) določa, da ima vsakdo pravico do svobodnega ustanavljanja sindikata brez diskriminacije in pravico, da se ne včlani v sindikat. Oddelek 8 zakona o delovnih razmerjih ureja članstvo v sindikatu za zaposlene državljane. Zaposleni in delodajalci imajo pravico, da se svobodno združujejo, brez kakršne koli neposredne ali posredne diskriminacije, in da se pridružijo organizacijam, da bi branili svoje socialne, ekonomske in poklicne pravice in interese ter prejemali ugodnosti, ki jih zagotavljajo takšne organizacije. Članstvo ali želja po vključitvi v te organizacije ne sme biti podlaga za zavrnitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi, za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali za drugačno omejevanje pravic delavca.

Nekatere kategorije so izključene iz pravice do ustanavljanja sindikatov in vključevanja v njih. To so: uslužbenci Urada za zaščito ustave, Obrambne obveščevalne in varnostne službe ter Varnostne policije; Vojaki; mejni policisti. Delavci državne policije imajo svoj sindikat.

Člen 16 zakona o sindikatih (sprejet leta 2014) določa, da mora sindikalne interese na nacionalni ravni v odnosih s kabinetom ministrov zastopati sindikalno združenje, ki združuje največje število delavcev v državi. Poleg tega bi moral sindikalne interese v odnosih z državnimi in lokalnimi vladnimi institucijami na sektorski ali poklicni ravni ali na ravni upravnega ozemlja zastopati sindikat, ki je član sindikalnega združenja, ki združuje največje število delavcev v državi. Vendar zakon dovoljuje državnim in lokalnim vladnim institucijam, da po potrebi sodelujejo z drugimi sindikati in njihovimi združenji.

Članstvo v sindikatu in gostota

Podatki o članstvu v sindikatih se v Latviji uradno ne zbirajo. LBAS ima svoj nabor podatkov, vendar je notranji vir in ni javno dostopen. Prav tako ni znano število članov sindikatov v organizacijah članic LBAS.

Razpoložljivi podatki do leta 2019 kažejo, da sta se članstvo in gostota stalno zmanjševala. Na primer, članstvo je bilo leta 2017 okoli 96.000, leta 2019 pa se je zmanjšalo na 85.700. Število zaposlenih v letu 2019 je bilo 871.000 (podatki Centralnega statističnega urada Latvije (CSP) in LBAS). Gostota sindikatov je bila v letu 2019 10.16%.

V mnogih primerih je upad članstva v sindikatih povezan s pomembnimi socialno-ekonomskimi spremembami, kot so zaprtje velikih sovjetskih podjetij, ki so bila tradicionalno trdnjava sindikatov, proces krčenja industrijskega razvoja in reforme v izobraževalnem in zdravstvenem sektorju.

Članstvo v sindikatu in gostota

* Delež zaposlenih, ki so člani sindikata. ** Članstvo zaposlenih v sindikatu izhaja iz celotnega članstva v sindikatu in se po potrebi prilagodi za člane sindikatov zunaj aktivne, odvisne in zaposlene delovne sile (tj. upokojenci, samozaposleni delavci, študenti, brezposelni).

Opomba: ni na voljo.

Glavne sindikalne konfederacije in zveze

Glavna sindikalna konfederacija je LBAS – enotna sindikalna organizacija, ki zastopa delavce na nacionalni ravni.

Članstvo v LBAS se je z leti spremenilo. Leta 2019 je bil iz LBAS-a izključen Združeni policijski sindikat (ki ima približno 320 članov). Leta 2017 se je LBAS pridružil sindikat latvijskih notranjih delavcev (z 2.900 člani). V letih 2021–2022 sta dva sektorska sindikata (latvijski sindikat zdravstvenih in zdravstvenih delavcev ter latvijski sindikat poštnih in telekomunikacijskih delavcev) zapustila LBAS, en sektorski sindikat (latvijski sindikat delavcev na pogojnem odpustu) pa je postal član. Po lastnih podatkih je imel LBAS v začetku leta 2023 19 povezanih organizacij.

Vse podružnice LBAS so vodilni sindikati na ravni sektorja. Med njimi so največji sindikati v naslednjih sektorjih:

• izobraževanje (latvijski sindikat zaposlenih v izobraževanju in znanosti (Latvijas Izglitibas un zinatnes darbinieku arodbiedriba, LIZDA))

• zdravstveno varstvo (Sindikat zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu Latvije (Latvijas Veselibas un socialas aprupes darbinieku arodbiedriba, LVSADA))

• železnica (Latvijski sindikat železniške in prometne industrije (Latvijas Dzelzceļnieku un satiksmes nozares arodbiedrība, LDzSA))

• energija (latvijski sindikat Enerģija (Latvijas arodbiedrība Enerģija, LAB "Enerģija"))

• državne službe (Sindikat zaposlenih v državnih institucijah, občinah in finančnem sektorju (Latvijas valsts iestāžu, pašvaldību, uzņēmumu un finanšu darbinieku arodbiedrība, LVIPUFDA)

• javne storitve in promet (latvijski sindikat delavcev v javnih službah in prometu (Latvijas Sabiedrisko pakalpojumu un Transporta darbinieku arodbiedriba, LAKRS))

Sindikati redko obstajajo v podjetjih za trgovino na drobno – vključno s tistimi, ki so v tuji lasti – in majhnih zasebnih podjetjih. V nekaterih storitvenih sektorjih (kot so celinske plovne poti, frizerstvo in osebne storitve) sindikati ne obstajajo.

Glavna sindikalna konfederacija

O zastopanju delodajalcev

Latvijska zakonodaja ne določa pravic, obveznosti ali omejitve članstva v organizacijah delodajalcev. Zakon določa, da je organizacija delodajalcev javna organizacija, ki jo ustanovi najmanj pet delodajalcev in ki zastopa in varuje gospodarske, socialne in poklicne interese svojih članov ter druge interese, ki so v skladu s cilji in funkcijami organizacije. Člani organizacije delodajalcev so lahko fizične ali pravne osebe, ki na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlujejo vsaj enega zaposlenega.

Združenje organizacij delodajalcev se lahko ustanovi, če se združijo vsaj tri organizacije delodajalcev. Delodajalec, ki ni član organizacije delodajalcev, je lahko tudi član združenja organizacij delodajalcev, če na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposluje najmanj 50 delavcev.

Združenja organizacij delodajalcev in velika podjetja, ki izpolnjujejo zahteve glede zastopanja, določene v delovnem pravu, lahko zastopajo delodajalce v pogajanjih na sektorski ravni.

Kljub dobri zasnovi sistema zastopanja je redko, da so organizacije delodajalcev vključene v kolektivna pogajanja, tudi če so članice organizacije delodajalcev na nacionalni ravni LDDK.

Članstvo v organizaciji delodajalcev in gostota

Uradni podatki o članstvu v organizacijah delodajalcev se ne zbirajo, organizacije delodajalcev pa ne spremljajo gostote. Zato članstvo, pa tudi pokritost in gostota zaposlenih ni jasno. LDDK poroča, da so njeni člani v letu 2009 zaposlovali 37 % vseh zaposlenih, v letu 2019 pa 44 % (19 % več v 10 letih). Po letnem poročilu LDDK za leto 2021 je imela LDDK leta 2021 173 članov. Podatki za leto 2022 niso bili objavljeni. Po podatkih na spletni strani LDDK ima trenutno 157 članov, od tega 96 velikih podjetij in 61 organizacij delodajalcev.

Članstvo ni obvezno.

Članstvo v organizacijah delodajalcev in gostota organizacij, 2009–2022 (%)

* Odstotek zaposlenih, ki delajo v podjetju, ki je član katere koli organizacije delodajalcev, ki sodeluje v kolektivnih pogajanjih.

Opomba: ni na voljo. Podatki za obdobje 2010–2012 niso na voljo; Stolpci so izključeni iz tabele zaradi pomanjkanja prostora.

Glavne organizacije delodajalcev in konfederacije

LDDK je največja organizacija delodajalcev in edini predstavnik delodajalcev na nacionalni ravni. Ustanovljen je bil izključno za namene socialnega dialoga.

LTRK je največje poslovno združenje, vendar po zakonu ni organizacija delodajalcev. Njeni glavni sektorji dejavnosti so poslovno okolje, konkurenčnost podjetij in izvoz.

Glavna organizacija delodajalcev

Glavni tristranski organ je NTSP, katerega delovanje ureja statut (sprejet 30. oktobra 1998). V skladu s svojim statutom NTSP temelji na načelu enakopravnosti predstavnikov kabineta ministrov (vlade), LDDK in LBAS.

NTSP v skladu s statuti preučuje dokumente za načrtovanje politik in osnutke normativnih aktov ter pripravlja predloge za njihovo izboljšanje na naslednjih področjih: socialna varnost, smernice o državnem proračunu, strategije gospodarskega in regionalnega razvoja, zdravje, razvoj splošnega in poklicnega izobraževanja, zaposlovanje in klasifikacija poklicev ter uresničevanje mednarodnih obveznosti.

NTSP zagotavlja dvostopenjsko platformo za razprave: na prvi stopnji se razprave izvajajo v podsvetih, na drugi stopnji pa se razprave izvajajo v glavnem delu NTSP. NTSP je imel leta 2022 10 podsvetov.

Izvršilni organ NTSP je njen sekretariat. Sprva je NTSP in njegov sekretariat upravljalo Ministrstvo za socialno skrbstvo, kasneje pa je bil pravni status sveta povišan tako, da je neposredno podrejen predsedniku vlade. Zato sekretariat zdaj upravlja državni kancler. Sekretar NTSP je v institucionalnih zadevah podrejen državnemu kanclerju, v funkcionalnih zadevah pa predsedniku vlade.

Sestanki NTSP se organizirajo na zahtevo in potekajo vsaj enkrat na dva meseca.

Institucionalna ureditev in organizacija dela NTSP se v zadnjih treh letih nista spremenili.

Obstajajo nekateri organi, kot so posvetovalni sveti in delovne skupine, v katere morajo biti socialni partnerji povabljeni k sodelovanju, vendar ti niso ustanovljeni posebej za namene socialnega dialoga. Primer takšne organizacije je Svet za gospodarstvo in njegovi odbori, v katerih sta LDDK in LBAS zastopana v glavnem svetu in v odborih.

Socialna partnerja na nacionalni ravni LBAS in LDDK sta leta 2004 sklenila en tristranski sporazum o sodelovanju in tri sporazume o medsebojnem sodelovanju v letih 1994, 2007 in 2013 (veljavni do leta 2020), katerih cilj je ustvariti ugodno gospodarsko okolje in industrijski mir.

Pet največjih vladnih strank za sodelovanje – LDDK in LBAS kot socialni partnerji ter LTRK, LPS in Latvijska akademija znanosti kot partnerji za sodelovanje – je 25. maja 2022 podpisalo memorandum o sporazumu, ki predvideva nadaljnje usklajevanje ukrepov in enotno stališče v pogajanjih z državno upravo za doseganje zastavljenih ciljev.

Glavno tristransko in dvostransko telo

Člen 10 zakona o delovnih razmerjih določa, da so predstavniki delavcev:

• člani sindikatov ali uradniki sindikalnih združenj

• pooblaščeni predstavniki delavcev, ki so bili izvoljeni v skladu z delovnim pravom

Predstavniki delavcev so dolžni braniti socialne, ekonomske in poklicne pravice in interese zaposlenih.

Sindikati se lahko ustanavljajo v skladu z zakonom o sindikatih. Zakon ne določa pragov za članstvo, vendar statuti obstoječih sindikatov določajo, da lahko sindikalno organizacijo ustanovijo najmanj tri osebe.

Pooblaščeni predstavniki delavcev so lahko izvoljeni, če podjetje zaposluje pet ali več delavcev. Delovno pravo ne zahteva imenovanja predstavnika delavcev za obveščanje in posvetovanje, vendar določa priročne postopke obveščanja in posvetovanja.

Zakon dovoljuje nedoločeno število sindikatov in pooblaščenih predstavnikov delavcev v enem podjetju. Vendar pa zahteva, da so vsi obstoječi predstavniki delavcev pooblaščeni za skupna pogajanja z delodajalcem sorazmerno s številom oseb, ki jih zastopajo, vendar ne manj kot en predstavnik.

Zakon zahteva, da predstavniki delavcev izrazijo enotno stališče do delodajalca v primerih, kadar: je izvoljenih več predstavnikov, so bili imenovani predstavniki več sindikatov za pogajanja z delodajalcem ali so bili imenovani predstavniki enega sindikata ali predstavniki več sindikatov in pooblaščeni predstavniki delavcev za pogajanja z delodajalcem.

Zakon o obveščanju delavcev v gospodarskih družbah na ravni EU in skupinah gospodarskih družb na ravni EU ter posvetovanju z njimi ureja pravico do ustanavljanja in upravljanja evropskih svetov delavcev.

Ureditev, sestava in pristojnosti organov