Kolektivna pogajanja v Latviji

Kolektivna pogajanja ureja del B delovnega prava (členi 17–27). Zakon opisuje vsebino in obliko kolektivnih pogodb, stranke kolektivne pogodbe, časovni učinek kolektivne pogodbe, vpliv kolektivne pogodbe na delavce, postopke za sklenitev kolektivne pogodbe, odobritev kolektivne pogodbe, spremembe določb kolektivne pogodbe, seznanjanje s kolektivno pogodbo in reševanje sporov.

Kolektivna pogodba je prostovoljni instrument, vendar je po sklenitvi zavezujoča za vse udeležene strani. O spremembah kolektivnih pogodb bi se morale dogovoriti vse vpletene strani.

Kolektivna pogajanja so prostovoljna in jih običajno sprožijo sindikati. V zadnjih letih se je povečala. Kolektivna pogajanja na sektorski ravni so še vedno šibka, čeprav se od leta 2009 posebna pozornost posveča kolektivnim pogajanjem na sektorski ravni.

Uvedene so bile nove prakse pri pogajanjih na ravni podjetij in sektorjev. Bistvo teh praks je povezava kolektivnih pogodb z določenimi gospodarskimi koristmi ali s pomembnimi gospodarskimi procesi v državi.

Na ravni podjetij so podjetja, ki imajo kolektivne pogodbe, prejela davčno olajšavo za del stroškov prehrane in zdravljenja vseh zaposlenih, določenih v kolektivni pogodbi, ki jih je plačal delodajalec. Takšni stroški so izključeni iz dohodka osebe, za katero se plača davek na plačo, če ne presegajo 480 EUR na leto (povprečno 40 EUR na mesec).

To spodbudo so sprožili sindikati.

Na sektorski ravni so se kolektivne pogodbe uporabljale za povečanje finančne discipline in plače. Prvi primer te uporabe kolektivnih pogodb je v gradbenem sektorju, kjer so kolektivna pogajanja na ravni sektorja podprta z gospodarsko spodbudo – nižjim plačilom za nadurno delo. Kolektivna pogajanja je sprožila organizacija delodajalcev Latvijsko gradbeno združenje (Latvijas Būvuzņēmēju apvienība, LBA), ki je omogočila ustanovitev partnerstva latvijskih gradbenih izvajalcev za vodenje pogajalskega procesa. V letu 2019 je 313 gradbenih podjetij in sindikatov v gradbeništvu podpisalo splošni dogovor o minimalnih plačah ter ustrezne spremembe delovnega prava.

Spremembe delovnega zakona, sprejete 16. junija 2022, so privedle do dveh sprememb v ureditvi kolektivnih pogodb. Prva sprememba se je nanašala na možnost odstopanj od kolektivnih pogodb, druga pa na obveznost delodajalca, da vse zaposlene obvesti o novi kolektivni pogodbi najpozneje en mesec po njenem podpisu.

Plače se običajno določijo v pogajanjih med delodajalcem in posameznim zaposlenim. Pokritost pogajanj o plačah se ne spremlja na nacionalni ravni. To je mogoče grobo opredeliti s podatki iz letne raziskave LBAS, vendar se ti podatki zbirajo prostovoljno, niso popolni in niso javno dostopni od leta 2015.

CSP zagotavlja podatke o sestavi zaposlenih po gospodarski dejavnosti ter obsegu in naravi kolektivnih pogodb za leta 2010, 2014 in 2018 (Uradni statistični portal, 2023a).

Z nedavno podpisanim splošnim sporazumom v gradbenem sektorju se je pokritost pogajanj o plačah zagotovo povečala.

Pokritost kolektivnih pogajanj o plačah zaposlenih na različnih ravneh

Vir: Uradni statistični portal (2023a)

Pokritost kolektivnih pogajanj o plačah zaposlenih

Viri: Eurofound, Evropska raziskava podjetij 2013 in 2019 (vključno s podjetji iz zasebnega sektorja s podjetji z več kot 10 zaposlenimi (kode NACE B–S), z možnostjo več odgovorov); Eurostat [earn_ses10_01], [earn_ses14_01], [earn_ses18_01] (vključno s podjetji z več kot 10 zaposlenimi (kode NACE B–S, brez O), z enim odgovorom za vsako lokalno enoto); OECD in AIAS (2021); podatkovna zbirka LBAS (2015); Uradni statistični portal (2023a); ILO

Glavna raven kolektivnih pogajanj je na ravni podjetja.

V Latviji se kolektivne pogodbe ne razlikujejo kot plačne pogodbe ali pogodbe o delovnem času. Kolektivne pogodbe običajno vključujejo širši obseg vprašanj, vendar ne obravnavajo posebej vprašanj plač in delovnega časa, saj so ti vidiki delovnih pogojev dovolj urejeni z zakonom. Kar zadeva delovni čas, kolektivne pogodbe najpogosteje določajo več počitnic ali več časa za izobraževanje.

Leta 2019 je bil sklenjen prvi realni dogovor o plačah v gradbeništvu. Sektorska kolektivna pogodba (splošna pogodba) velja od 3. novembra 2019. Določa, da bi morala minimalna bruto mesečna plača v gradbeništvu znašati 780 evrov; najnižja urna postavka mora biti 4,67 evra; obvezno dodatno plačilo je treba plačati, če je zaposleni pridobil ustrezno poklicno izobrazbo; dodatno plačilo za nadurno delo ne sme biti manjše od 50% plače zaposlenega; minimalna mesečna plača za študente pripravnike v prvih šestih mesecih pa bi morala znašati 546 evrov.

Ravni kolektivnih pogajanj, 2022

Opomba: Pogajanja glede plač in delovnega časa potekajo na nacionalni ravni, vendar ne privedejo do kolektivnih pogodb.

Artikulacija

Najvišji standard za delovna razmerja je zakon. Vsaka kolektivna pogodba lahko le izboljša pogoje, ki jih določata zakon in kolektivna pogodba na najvišji ravni. Ker sektorski sporazumi v Latviji skoraj ne obstajajo, morajo sporazumi na ravni podjetij zagotavljati boljše pogoje kot celotno področje delovne zakonodaje.

Kolektivna pogajanja se lahko izvedejo kadarkoli, kolektivne pogodbe pa se lahko sklenejo kadarkoli. Pogajanja o nacionalni minimalni plači med vlado in socialnimi partnerji na nacionalni ravni potekajo pred sprejetjem državnega proračuna, običajno avgusta ali septembra, ko so na voljo statistični podatki o gospodarskem razvoju za prvo polovico leta.

Člen 19 delovnega zakona določa učinek kolektivnih pogodb v času njihove veljavnosti, vendar ne določa, kaj se zgodi, ko potečejo in se o njih v določenem obdobju ne pogajajo. Predpise za take primere bi bilo treba vključiti v kolektivne pogodbe. Zakon določa: "Kolektivna pogodba se lahko sklene za določeno obdobje ali za obdobje, ki je potrebno za opravljanje določenega dela. Če kolektivna pogodba ne določa časa učinka, se šteje, da je bila sklenjena za eno leto."

Kolektivna pogodba se lahko prekine pred iztekom veljavnosti na podlagi sporazuma strank ali odpovedi ene stranke, če je bila taka pravica dogovorjena v kolektivni pogodbi.

Uradni postopki za usklajevanje pogajanj o plačah niso vzpostavljeni.

Tudi neformalno usklajevanje ni razvito. Obstajajo samo tri kolektivne pogodbe na sektorski ravni (opredeljene kot splošne pogodbe): v železniškem sektorju, gradbeništvu in industriji steklenih vlaken. V nekaterih sektorjih so sindikati in organizacije delodajalcev sklenili sporazume o sodelovanju, ki so si podobni po obliki in besedilu.

LBAS in LDDK organizirata ukrepe za izboljšanje socialnega dialoga na sektorski ravni, vendar so ta prizadevanja namenjena krepitvi zmogljivosti in ne usklajevanju. Vendar pa socialni partnerji od leta 2008 sodelujejo v akcijskih programih, ki se financirajo iz strukturnih in investicijskih skladov EU, katerih cilj je krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev na nacionalni ravni. Ti projekti vključujejo posebne projekte za krepitev zmogljivosti za socialni dialog na sektorski in regionalni ravni. Ti projekti so namenjeni obveščanju in posvetovanju z organizacijami članicami, kar se lahko šteje za nekakšno "mehko" usklajevanje.

V skladu z latvijsko zakonodajo je splošni sporazum, ki ga sklenejo veliko podjetje, organizacija delodajalcev ali združenje organizacij delodajalcev, zavezujoč za člane organizacije ali združenja organizacij. Če podjetje ali organizacija ali združenje organizacij delodajalcev, ki sklenejo pogodbo, zaposluje več kot 50 % zaposlenih ali zagotovi več kot 50 % prometa v sektorju, je splošni sporazum zavezujoč za vse delodajalce v zadevnem sektorju in velja za vse njihove zaposlene.

Kolektivna pogodba na ravni podjetja je zavezujoča za pogodbene stranke, njene določbe pa veljajo za vse zaposlene, ki so zaposleni pri zadevnem delodajalcu ali v zadevnem podjetju delodajalca, razen če je v kolektivni pogodbi določeno drugače. Ne bi smelo biti pomembno, ali so bila zakonita delovna razmerja z delavcem vzpostavljena pred začetkom veljavnosti kolektivne pogodbe ali po njej.

Drugi prostovoljni mehanizmi za razširitev uporabe pogojev kolektivnih pogodb ne obstajajo.

Delovno pravo določa, da "lahko delavec in delodajalec odstopata od določb kolektivne pogodbe le, če so upoštevne določbe pogodbe o zaposlitvi ugodnejše za delavca".

Pravni način odstopanja od obstoječe kolektivne pogodbe je sprememba določb pogodbe. Člen 23 delovnega zakona določa mehanizem za spremembo določb kolektivne pogodbe. Zakon določa, da lahko stranke v času veljavnosti kolektivne pogodbe spremenijo njene določbe le v skladu s postopki, določenimi v kolektivni pogodbi, ali s postopki za sklenitev kolektivne pogodbe (člen 21 delovnega zakona), če taki postopki niso predpisani.

Leta 2022 so bila spremenjena pravila o klavzulah o odstopanju za primere, ki jih določa zakon; Odstopanja od zgoraj navedenih določb so bila dovoljena le, če splošna raven varstva delavcev ni bila zmanjšana. Do danes je bil en tak primer - o določitvi poskusne dobe zaposlenega.

Člen 16(3) zakona o delovnih sporih določa, da se morajo stranke, če se spor kolektivnih interesov rešuje s spravnimi postopki, vzdržati kolektivnih ukrepov (vključno s stavkami ali izprtji). Enaka zahteva velja, če skupinski spor rešuje arbitražno sodišče (člen 20(5)). Člen 14(2) zakona o stavki določa, da med stavko niti sindikati niti zaposleni ne smejo delodajalcu sporočiti zahtev, ki niso bile navedene v razglasitvi stavke.

O obstoju mirovnih klavzul v kolektivnih pogodbah ni podatkov.

V skladu s podatkovno zbirko LBAS so bili najpomembnejši drugi vidiki poklicnega življenja, ki so bili obravnavani v kolektivnih pogodbah do leta 2015:

• dodatne počitnice, na primer v primeru poroda

• dodatne ugodnosti, kot so plačani telefonski računi, prevoz, obroki in zdravstveno zavarovanje

• plačano usposabljanje in izobraževanje

• boljši pogoji za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja (e-delo, delo na daljavo, prožen delovni čas)

• dodatni ukrepi za starejše delavce