Akterji in institucije v Luksemburgu

Ministrstvo za delo, zaposlovanje ter socialno in solidarnostno gospodarstvo (Ministère du Travail, de l'Emploi et de l'Économie sociale et solidaire, MTE) ima dve področji vpliva: politiko zaposlovanja ter delovno pravo in odnose med delodajalci in delojemalci. Ministrstvo oblikuje in usmerja izvajanje politik, skrbi za njihovo splošno usklajevanje in pripravlja zakonodajo.

Inšpektorat za delo in rudarstvo (Inspection du Travail et des Mines, ITM) deluje pod vodstvom ministrstva. Njegova vloga je spremljanje delovnih pogojev in zaščita zaposlenih, ki imajo pogodbo o zaposlitvi, razen uradnikov uprave.

Delovno sodišče (Tribunal du travail) ima sodnika, ki je predsednik sodišča, in dva ocenjevalca: enega izmed delodajalcev in drugega med zaposlenimi. Sodišče je pristojno za zadeve v zvezi s pogodbami o zaposlitvi, vajeništvom, sistemi dodatnega pokojninskega zavarovanja in zavarovanjem za insolventnost. Pritožbena sodišča, ki spadajo pod vrhovno sodišče (Cour supérieure de justice), so pristojna za pritožbene zadeve zoper sodbe delovnega sodišča.

Vprašanja zdravja in varnosti obravnava predvsem oddelek za zdravje pri delu (Division de la Santé au Travail) ministrstva za zdravje (Ministère de la santé). Ta oddelek je po zakonu odgovoren za nadzor in usklajevanje delovanja in organizacije storitev medicine dela; Služi tudi kot pritožbeni organ za delodajalce in zaposlene v primeru sporov glede mnenja zdravnikov. Sodeluje z ITM.

ADEM ureja MTE (delovni zakonik, člen L. 621-1). Njegova pristojnost se razteza na celotno ozemlje Luksemburga. Ima sedem regionalnih pisarn. Leta 2011 je bila uvedena reforma, ki naj bi Luksemburgu pomagala pri soočanju z izzivi trenutnih gospodarskih in socialnih razmer ter iskalcem zaposlitve učinkovito pomagala pri iskanju zaposlitve.

Zakon o kolektivnih delovnih razmerjih z dne 30. junija 2004 je uvedel in določil merila, ki določajo reprezentativnost sindikata (delovni zakonik, člena L. 161-3 in L. 161-4). Takoj, ko sindikat izpolnjuje pravna merila za reprezentativnost, bodisi na nacionalni ali sektorski ravni, ima pravico sklepati kolektivne pogodbe. Obstajata dve vrsti reprezentativnosti, ki sta lahko na splošni nacionalni ravni (delovni zakonik, členi L. 161-4 in L. 161-5) ali na sektorski ravni v sektorju, ki zaposluje vsaj 10 % zaposlenih v zasebnem sektorju v državi (delovni zakonik, členi L. 161-6 in L. 161-7). Sindikati so reprezentativni, če so na zadnjih socialnih volitvah prejeli minimalni delež glasov v zbornici zaposlenih (Chambre des salariés): 20 % na nacionalni ravni in 50 % v sektorju. Člen L. 161-4 opisuje splošno nacionalno reprezentativnost sindikata v smislu njegove zmožnosti za podporo večjemu delovnemu sporu na nacionalni ravni.

Opozoriti je treba na nedavni pomemben dogodek. Januarja 2023 je upravno sodišče začelo preučevati sektorsko reprezentativnost luksemburškega združenja zaposlenih v bančništvu in zavarovalništvu (Association luxembourgeoise des employés de banque et d'assurance, ALEBA), ki ga je leta 2021 umaknil minister Dan Kersch na zahtevo luksemburške konfederacije neodvisnih sindikatov (Onofhängege Gewerkschaftsbond Lëtzebuerg, OGB-L) in Luksemburška konfederacija krščanskih sindikatov (Lëtzebuerger Chrëschtleche Gewerkschafts-Bond, LCGB). Bančni sindikat poziva k preklicu ministrove odredbe. S končno odločbo je bilo zavrnjeno priznanje reprezentativnosti družbe ALEBA.

Ni zakonskih predpisov, ki bi določali merila za reprezentativnost organizacij delodajalcev. Njihova reprezentativnost temelji na vzajemnem priznavanju.

O zastopanju sindikatov

Člen 11 luksemburške ustave zaposlenim zagotavlja svobodo, da se vključijo v sindikat. Veljavna zakonodaja, ki se uporablja za sindikate (na podlagi zakona z dne 30. junija 2004, ki ureja delovna razmerja), je bila vključena v delovni zakonik (člen L. 161-3). Delavci so prostovoljno organizirani v več sindikatov, katerih glavni cilj je pogajanje o kolektivnih pogodbah in zagovarjanje interesov obrti in poklicev. Opozoriti je treba, da sindikati niso ustanovljeni v podjetjih ali obratih, saj so edini obstoječi predstavniki zaposlenih na tej ravni izvoljeni delavci. Vendar so ti predstavniki lahko člani sindikata.

Gostota sindikatov v Luksemburgu se je zmanjšala z 42 % v letu 2002 na 32 % v letu 2018 (na podlagi podatkov Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD)). V tem obdobju se je absolutno število članov sindikata povečalo, vendar sindikati niso mogli slediti hitremu povečanju splošne zaposlenosti, ki jo je ustvarila močna gospodarska rast Luksemburga. Sindikati so še vedno dobro uveljavljeni v številnih sektorjih (javni sektor, proizvodnja), vendar sta prisotnost sindikatov in pokritost s kolektivnimi pogajanji v drugih sektorjih (trgovina, gostinstvo in hotelištvo, poslovne storitve) šibka. Hkrati imajo sindikati še naprej pomemben politični vpliv prek tristranskih institucij in sodelovanja pri oblikovanju javnih politik.

Članstvo v sindikatih in gostota sindikatov, 2010–2019

Opombe: * Delež zaposlenih, ki so člani sindikata. ** Na podlagi administrativnih podatkov o skupnem članstvu glavnih konfederacij, ki organizirajo modre in bele ovratnike, ter neodvisnih sindikatov finančnega in vodstvenega osebja, pisarniških delavcev in belih ovratnikov v zasebnem in javnem sektorju. Te informacije so bile pridobljene s spletišč sindikatov, Evropskega observatorija za odnose med delodajalci in delojemalci (EIRO) in Evropske konfederacije sindikatov. Aktivno članstvo je ocenjeno na podlagi belgijskih podatkov o članstvu med upokojenimi delavci; OECD in AIAS, 2021. Članstvo zaposlenih v sindikatih je bilo izpeljano za celotno članstvo v sindikatu in po potrebi prilagojeno za sindikalne člane zunaj aktivne, vzdrževane in zaposlene delovne sile (tj. upokojence, samozaposlene delavce, študente, brezposelne). ni na voljo; OECD, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj.

Glavne sindikalne konfederacije in zveze

Luksemburško sindikalizem zaznamuje strukturni pluralizem. Dve največji konfederaciji sindikatov (LCGB in OGB-L) sta priznani kot nacionalno reprezentativni sindikati in sta dejavni predvsem v zasebnem sektorju. Druga velika konfederacija je dejavna v javnem sektorju (Splošna konfederacija javnih uslužbencev (Confédération Générale de la Fonction Publique, CGFP). Pomembni sindikati obstajajo tudi na sektorski ravni. Med njimi je ALEBA v bančnem in zavarovalniškem sektorju. Skupina ALEBA je bila priznana kot reprezentativna na sektorski ravni, vendar to ne velja več.

Glavne sindikalne zveze in konfederacije

Opomba: ni na voljo.

13. marca 2019 je bilo približno 526.000 zaposlenih in upokojenih delavcev povabljenih k glasovanju za izvolitev predstavnikov v zbornici delavcev, aktivni zaposleni pa so bili povabljeni, da izvolijo delegacije zaposlenih, ki so podobne svetom delavcev. Obe volitvi potekata vsakih pet let v Luksemburgu. Volitve za delegacije zaposlenih se organizirajo v podjetjih, volitve v zbornico zaposlenih pa na nacionalni ravni na podlagi glasovanja po pošti. Skupno je 3.071 podjetij predložilo svoje postopke (ITM, nedatirano): 2.542 pri večinskem glasovanju in 529 pri proporcionalnem glasovanju. OGB-L in LCGB sta bila dva najbolj priljubljena sindikata s 23, 7% oziroma 14, 0% glasov. ALEBA je prejela 3, 93% glasov. Naslednje volitve na delovnem mestu naj bi potekale marca 2024.

O zastopanju delodajalcev

Delodajalci so prostovoljno organizirani v številnih poklicnih zvezah, obstaja pa tudi sistem cehovskih zbornic. Pripadnost cehovski zbornici je obvezna za vse fizične ali pravne osebe s sedežem v Velikem vojvodstvu kot obrtniki. To velja tudi za gospodarsko zbornico (Chambre de Commerce du Luxembourg, CDC), ki je institucija javnega prava, ki zajema vsa podjetja, razen tistih v kmetijstvu in obrtni, ki imajo svoje cehovske zbornice. Trenutno obstajajo tri zbornice za delodajalce: gospodarska zbornica, obrtna zbornica (Chambre des Métiers) in kmetijska zbornica (Landwirtschaftskammer Luxemburg). Zbornice imajo zakonsko pravico, da se javni organi z njimi posvetujejo o vseh socialnih in gospodarskih vprašanjih, ki vplivajo na interese njihovih članov. Prav tako imajo pravico do predložitve zakonodajnih predlogov. Na nekaterih področjih politike, kot sta statistika in poklicno usposabljanje, delujejo celo kot organi javne uprave.

zadnjih letih ni bilo bistvenih sprememb v organizacijah delodajalcev. Vendar je v letu 2014 prišlo do nekaterih pomembnih sprememb na vodijih največjih organizacij delodajalcev (Zveza luksemburških podjetij (Union des Entreprises Luxembourgeoises, UEL), Luksemburško združenje bančnikov (Association des Banques et Banquiers, Luksemburg, ABBL) in Obrtna zbornica), pridružila pa se jim je nova generacija podjetnikov.

Organizacije delodajalcev – članstvo in gostota, 2012–2019 (%)

Opomba: * Odstotek zaposlenih, ki delajo v podjetju, ki je član katere koli organizacije delodajalcev, ki je vključena v kolektivna pogajanja. ni na voljo.

Največja konfederacija delodajalcev je UEL, ki zastopa podjetja iz zasebnega sektorja. UEL ima osem organizacij članic (vključno z gospodarsko zbornico in trgovinsko zbornico), ki zajemajo približno 35.000 delodajalcev in približno 80% vseh zaposlenih. UEL je bila ustanovljena leta 2000 s formalizacijo obstoječega odbora za zvezo sektorskih poslovnih organizacij. UEL je podpisal redke sporazume za celotno gospodarstvo, ki v glavnem izvajajo evropske okvirne sporazume.

V okviru UEL je glavna organizacija Luksemburška poslovna zveza (Fédération des industriels luxembourgeois, FEDIL), ki zastopa podjetja v gradbeništvu, proizvodnji in poslovnih storitvah. FEDIL je povezan s BusinessEurope, njegovi člani pa pokrivajo približno 25 % nacionalne delovne sile.

Med sedmimi glavnimi organizacijami delodajalcev ni rivalstva, saj delujejo v različnih sektorjih in tesno sodelujejo, ker so povezane z UEL.

Glavne organizacije in zveze delodajalcev

Opombe: * Samo kolektivna pogajanja za izvajanje nekaterih direktiv EU. ** Le nekaj sektorskih zvez je povezanih z organizacijo delodajalcev, ne pa tudi organizacije kot celote.

Za luksemburški socialni model je značilno tristransko posvetovanje, ki združuje vlado, predstavnike delodajalcev in predstavnike delavcev.

Uveden je bil v 1970-ih, v času, ko je bilo treba reorganizirati železarsko in jeklarsko industrijo ter se spopasti s socialnimi problemi. Ta tristranski model je preprečil, da bi na tisoče jeklarjev postalo presežnih, jeklarsko industrijo je prilagodil svetovnemu gospodarstvu in uvedel ukrepe socialne politike, namenjene ohranjanju zelo nizke stopnje brezposelnosti. Od leta 1977 je vlada tristranski koordinacijski odbor večkrat uporabila za dosego soglasja o ključnih reformah (na primer o izvajanju prvega nacionalnega akcijskega načrta za zaposlovanje v okviru evropske strategije zaposlovanja leta 1998 in uvedbi edinstvenega delovnega statusa leta 2006).

Finančna kriza v letih 2007–2008 je bistveno spremenila tripartitni model, saj je poslabšanje javnih financ pomenilo, da so morali delodajalci in zaposleni prevzeti več finančnega bremena socialnega dialoga. Poleg tega se sindikati in organizacije delodajalcev niso strinjali glede vzrokov krize in so želeli uvesti drugačne rešitve. Delodajalci so želeli okrepiti konkurenčnost z zmanjšanjem stroškov, medtem ko so sindikati želeli okrepiti gospodarsko povpraševanje. Finančna kriza je leta 2010 privedla do neuspeha tristranskega dialoga. Leta 2015 je luksemburška vlada po podpisu enega dvostranskega sporazuma s predstavniki delodajalcev in drugega s sindikati spodbudila socialne partnerje, naj se vrnejo k nekdanji tradiciji tristranskih posvetovanj v državi. Leta 2019 so na primer sindikati navedli razloge, zakaj želijo nadaljevati dialog, zlasti v jeklskem sektorju, in želijo nadaljevati pogajanja. Zaradi težavnega nadaljevanja je bil na tristranskem srečanju decembra 2020 dosežen načelni dogovor. Ekonomsko-socialni svet (Conseil économique et social) sodeluje in posvetuje skupaj z Ekonomskim odborom (Comité de conjoncture). Vlada se z odborom posvetuje o projektih, katerih cilj je spremeniti zakonodajo ali predpise, ki vplivajo na različne sektorje ali celotno nacionalno gospodarstvo. Vlada se lahko z odborom posvetuje tudi o posebnih vprašanjih, da pridobi njegov nasvet. Odbor usklajuje tudi sodelovanje socialnih partnerjev v postopku posvetovanja v okviru evropskega semestra. Drugi tristranski organi so Stalni odbor za delo in zaposlovanje (Comité permanent du travail et de l'emploi), Odbor za delo žensk (Comité du travail féminin) in Observatorij za odnose med delodajalci in delojemalci ter zaposlovanje (Observatoire des relations professionelles et de l'emploi), ki so vsi del ministrstva za delo.

Glavni tristranski in dvostranski organi

Glavni kanal za zastopanje delavcev na delovnem mestu je delegacija osebja (délégation du personnel), ki jo neposredno izvolijo vsi zaposleni v podjetjih z več kot 15 zaposlenimi (delovni zakonik, člen L. 414-4).

Zakon z dne 23. julija 2015 o reformi socialnega dialoga v podjetjih, ki je bil sprejet istega meseca, je spremenil ureditev zastopanosti delavcev. Delegacija uslužbencev je leta 2019 postala enotni organ, ki zastopa interese delavcev, in so ji bila podeljena pooblastila, ki so jih prej imeli skupni odbori, zlasti glede soodločanja, ko je bil presežen prag 150 zaposlenih. Predstavniki zaposlenih so izvoljeni za pet let. Število predstavnikov delavcev je odvisno od števila zaposlenih v podjetju (delovni zakonik, člen L. 412-1).

Delegacija osebja je namenjena "varovanju in obrambi interesov" zaposlenih. Prizadeva si preprečiti in ublažiti kakršen koli posamezen ali kolektivni konflikt, ki bi se lahko pojavil med delodajalcem in delovno silo. Če ni reševanja sporov, lahko delegacija uslužbencev ITM predloži kakršno koli pritožbo ali ugotovitev v zvezi z uporabo pravnih, regulativnih, upravnih ali pogodbenih določb (kot so določbe v kolektivni pogodbi), ki vplivajo na delovne pogoje in zaščito zaposlenih na njihovem delovnem mestu. Člen L. 414-4 delovnega zakonika določa teme, ki jih je treba predložiti delegacijam osebja v obveščanje in/ali posvetovanje, in določa nekatere formalne zahteve.

V skladu z delovnim zakonikom je vodstvo dolžno obvestiti delegacijo (in pooblaščenca za enakost) o strukturi in položaju podjetja (ali obrata) ter napovedih sprememb njegovih dejavnosti. Te informacije je treba zagotoviti na sestankih z vodstvom obrata (glej delovni zakonik, člen L. 414-4).

Predstavnike zaposlenih vsakih pet let izvolijo vsi zaposleni na delovnem mestu – s socialnimi volitvami (élections sociales). Imenujejo jih lahko sindikati ali vsaj 5% vseh zaposlenih. Zadnje volitve so potekale marca 2024.

Zakonodaja določa minimalno število sestankov delegacije uslužbencev (šest letno).

Z zakonom z dne 23. julija 2015 je delegacija edini organ, ki zastopa interese zaposlenih in opravlja naloge, kot so vlaganje pritožb ali predlogov podjetjem o vprašanjih, kot so varnost pri delu, delo s krajšim delovnim časom, nadlegovanje in usposabljanje. Velikost delegacije je odvisna od števila zaposlenih v podjetju, in sicer od enega člana za podjetja s 15–25 zaposlenimi do 25 članov za podjetja od 5.101 do 5.500 zaposlenih.

Predstavniki osebja imajo koristi od daljšega plačanega dopusta in več časa za usposabljanje za opravljanje svojih nalog. V podjetjih z najmanj 250 zaposlenimi so nekateri delegati (délégués libérés) v celoti oproščeni dela, da bi lahko opravljali svoje naloge zastopanja zaposlenih. Delodajalec delegaciji posreduje informacije o podjetju, vključno z razvojem njegovih dejavnosti, finančnimi obeti in predvidenimi spremembami zaposlitvenega položaja. V podjetjih z najmanj 150 zaposlenimi se to zgodi enkrat mesečno ali na zahtevo delegacije; V manjših podjetjih se to zgodi vsaj enkrat letno. Delegacije uslužbencev imajo pravico do soodločanja kot prejšnji skupni odbori; imajo tudi pravico do soodločanja o vprašanjih poklicnega usposabljanja (delovni zakonik, člen L. 414-2). Delegacije zaposlenih v podjetjih z manj kot 150 zaposlenimi nimajo pravice do soodločanja o teh temah, vendar so obveščene in se z njimi posvetuje ter se jim ni treba dogovoriti z delodajalcem.

Poleg tega imajo v podjetjih z najmanj 51 zaposlenimi (namesto 150 zaposlenih, kot je veljalo pred reformo) zaposleni več priložnosti, da se posvetujejo z zunanjimi svetovalci ali imajo strokovnjake, ki jim pomagajo pri tehničnih zadevah. Delodajalec plača nagrade izvedencem. Druga novost je pravica do uporabe mediacije v primeru sporov glede uporabe delovnega zakonika v zvezi z delegacijami osebja.