Ozadje za Luksemburg

Bruto domači proizvod (BDP) Luksemburga na prebivalca je bil leta 2022 skoraj trikrat višji od povprečja EU-27. Z skoraj 2,3-odstotno rastjo v letu 2019 je luksemburško gospodarstvo eno najmočnejših v EU.

Luksemburg je imel 31. decembra 2023 672 050 prebivalcev. Delež tujcev, ki so živeli v velikem vojvodstvu, je bil visok. Istega dne so tuji rezidenti predstavljali 317.678 ljudi, kar predstavlja 47, 3% celotnega prebivalstva.

Vir: Statec, 2023a

Trg dela ostaja zelo aktiven, saj poleg 288 918 delavcev, ki prebivajo v Luksemburgu, 227 623 čezmejnih delavcev vsak dan prečka belgijsko, francosko in nemško mejo, da bi delali v Luksemburgu (december 2023).

Stanje zaposlovanja 2021–2023

Opomba: Osebe, ki so zaposlene v gospodinjstvu v Luksemburgu.

Vir: Ministrstvo za socialno varnost, Generalni inšpektorat za socialno varnost (IGSS), 2023 (izračuni Luksemburškega inštituta za socialno-ekonomske raziskave (LISER))

Stopnja rasti celotne domače zaposlenosti je med letoma 2021 in 2022 (december) znašala 3,1 %. Pri čezmejni zaposlitvi je znašala 3,6 %, pri zaposlovanju luksemburških prebivalcev (luksemburških in tujih državljanov) pa 2,8 %. Stopnja rasti je bila med letoma 2022 in 2023 (december) nižja: 1,4 % za vso domačo zaposlenost, 1,7 % za čezmejno zaposlovanje in 1,1 % za zaposlovanje prebivalcev Luksemburga.

Decembra 2022 je bilo pri nacionalni agenciji za zaposlovanje (Agence pour le développement de l'emploi, ADEM) prijavljenih 15.760 brezposelnih rezidentov, ki so na voljo za zaposlitev (ADEM, 2023a). To je bilo zmanjšanje za 3,9% v primerjavi z decembrom 2021 (ADEM, 2023b). Stopnja brezposelnosti je leta 2022 znašala 4,8 % (prilagojeno za sezonske spremembe). Da bi opazovali podobne vrednosti, se moramo vrniti do konca leta 2008 in začetka leta 2009. Na dan 31. decembra 2023 je bilo na voljo za zaposlitev 18.198 brezposelnih rezidentov (stopnja brezposelnosti 5,5 %), kar je v primerjavi z 31. decembrom 2022 več kot 31. december 2022 za 2.438 oseb (15,5 %). Najnovejši podatki navajajo, da je bilo 31. marca 2024 registriranih pri ADEM 17.654 iskalcev zaposlitve (stopnja brezposelnosti 5,6%), kar je 2.322 (ali 15.1%) več kot marca 2023.

Vsa delovna zakonodaja na področju zastopanja delodajalcev, sindikalnega zastopanja in kolektivnih pogajanj je vključena v delovni zakonik. Zakonski delovni teden je 40 ur, ki se lahko podaljša na 48 ur. Leta 2016 pa je prišlo do velike spremembe v delovnem zakoniku glede ureditve delovnega časa, kjer je bil začasno veljaven sistem referenčnih obdobij nadomeščen s stalnim. Ta sistem omogoča, da se referenčno obdobje pod določenimi pogoji in z določenimi omejitvami podaljša na največ štiri mesece ali celo na 12 mesecev s kolektivnimi pogajanji. V praksi ta reforma omogoča podaljšanje tedenskega delovnega časa nad določenim delovnim časom, pod pogojem, da v povprečju ostane manj kot 48 ur na teden v obdobju štirih mesecev ali več, odvisno od kolektivnih pogodb.

Poleg tega je leta 2016 postopoma začel veljati zakon o reformi zastopanja delavcev v podjetjih, 1. decembra 2016 pa je začela veljati reforma starševskega dopusta.

Nazadnje, z zakonom z dne 25. aprila 2019 o spremembi delovnega zakonika se je minimalno trajanje zakonsko določenih počitnic podaljšalo na 26 delovnih dni na leto, ne glede na starost delavca – to je en dan več kot prej, čemur se prišteje zakonski državni praznik 9. maja (dan Evrope).

Koncept "luksemburškega modela" se pogosto sklicuje na razpravo o socialnem dialogu ali delovnih razmerjih v Velikem vojvodstvu. Model je struktura in kultura socialnega dialoga, ki sta sposobni rešiti nesoglasja in združiti glavne akterje iz različnih okolij, da bi dosegli soglasje o tem, kateri ukrepi bodo izboljšali gospodarsko in socialno blaginjo države. Ta razsežnost še naprej močno odmeva med tistimi, ki so vključeni v socialni dialog na vseh ravneh. Druga značilnost luksemburškega socialnega dialoga je njegova tradicionalna tristranska razsežnost, ki vključuje sindikate, organizacije delodajalcev in vlado. Država se šteje za samostojnega socialnega partnerja. O večini pomembnih sporazumov, doseženih na nacionalni ravni, na primer o nadzoru inflacije, proračunskem ravnovesju, konkurenčnosti podjetij in razmerah na trgu dela, se pogajajo vse tri strani. Do leta 2010 luksemburški tripartitni model ni bil vprašljiv (Thill in Thomas, 2010). Prva resna kršitev tristranskega dialoga se je zgodila aprila 2010, ko je tristranski koordinacijski odbor (Comité de coordination tripartite) napovedal, da razprave o konkurenčnosti luksemburškega gospodarstva, politikah zaposlovanja in javnih financah niso privedle do dogovora. Vendar pa je vlada, ki je vodila državo od decembra 2013, poudarila svojo zavezanost socialnemu dialogu in si prizadeva za ponovno vzpostavitev tristranskega usklajevanja. Po podpisu dvostranskega sporazuma s sindikati (novembra 2014) in drugega s predstavniki delodajalcev (januarja 2015) je vlada spodbudila socialne partnerje, naj se vrnejo k nekdanji tradiciji tristranskega posvetovanja v državi (Eurofound, 2015). Kljub zavezi vlade se socialni dialog na nacionalni ravni od leta 2016 upočasnjuje. Potekalo je več dvostranskih sestankov, vendar na dnevnem redu ni bilo nacionalnih tristranskih pogajanj. Šele 30. junija 2019 se je tristranski sestanek zaključil z novimi sporazumi v jeklarskem sektorju. Med krizo zaradi COVID-19 je potekalo več tristranskih sestankov, na katerih so razpravljali o obvladovanju pandemije in izvajanju ukrepov za ublažitev učinkov indeksacije plač.