Kolektivna pogajanja v Luksemburgu

O kolektivnih pogodbah se morajo socialni partnerji pogajati v skladu z določenimi formalnostmi in jih vložiti pri ITM v odobritev ministru za delo. Obstajata dve vrsti kolektivnih pogodb:

• standardne kolektivne pogodbe, sklenjene med delodajalcem ali skupino podjetij (ali njihovimi predstavniki) in sindikatom, ki so pravno zavezujoče med podpisniki

• kolektivne pogodbe, razširjene z uredbo Velikega vojvodstva in se uporabljajo za vse delodajalce in delavce v zadevnem poklicu

• Najpomembnejše ravni pogajanj so sektorske ravni in ravni podjetij. Relativni pomen obeh ravni soglasja se razlikuje od sektorja do sektorja. Sektorski sporazumi obstajajo v sektorjih, kot so bančništvo, zavarovalništvo, zasebno varovanje, gradbeništvo in vse s tem povezane obrti ter bolnišnični in socialni sektor. Ti sporazumi o enotni panogi pokrivajo 100 % delovne sile in jih je razširilo ministrstvo za delo. Vendar pa številni sektorji nimajo sporazumov na ravni industrije. V letu 2018 je bilo 59 % vseh zaposlenih pogojev za zaposlitev urejenih s kolektivnimi pogajanji (Statec, 2022a), kar je kljub visoki stopnji decentralizacije kolektivnih pogajanj in šibkosti kolektivnih pogajanj v nekaterih sektorjih precej visoko. Če kolektivna pogodba ne določa drugače, za višje vodstvo ne veljajo delovni in plačni pogoji, določeni v kolektivni pogodbi, ki velja za zaposlene. Zaposleni, katerih plača je bistveno višja od plač zaposlenih, zajetih v kolektivni pogodbi, se štejejo za višje vodstvo. Ta plača mora biti povezana z avtoritativnimi in učinkovitimi vodstvenimi pooblastili, neodvisnostjo pri organizaciji dela in prožnostjo delovnega časa.

Ni nacionalnih kolektivnih pogajanj o plačah. Vendar pa obstaja mehanizem za indeksacijo plač. Plače (vključno z minimalno plačo) se prilagodijo življenjskim stroškom. Ko se indeks cen življenjskih potrebščin v prejšnjem četrtletju poveča ali zniža za 2,5%, se plače samodejno prilagodijo za enak delež. Indeks cen življenjskih potrebščin in njegov vpliv na drsečo plačno lestvico mesečno objavlja nacionalni statistični organ (Nacionalni inštitut za statistiko in ekonomske študije (Statec)). Delodajalec mora povečati vse plače za 2,5%. Sektorske kolektivne pogodbe lahko vključujejo plačne postavke, povezane s plačnim razredom in koeficientom. Na ravni podjetij se kolektivne pogodbe o plačah pogosto sklenejo za obdobje od 12 do 24 mesecev.

Pokritost kolektivnih pogajanj o plačah zaposlenih

Viri: Eurofound, Evropska raziskava podjetij 2013/2019 (vključno s podjetji iz zasebnega sektorja s podjetji z več kot 10 zaposlenimi (kode NACE B–S), vprašanje v raziskavi je bilo vprašanje izbirnega tipa in možnih je bilo več odgovorov); Eurostat [earn_ses10_01], [earn_ses14_01], [earn_ses18_01] (vključno z družbami z več kot 10 zaposlenimi (kode NACE B–S, razen O), z enim odgovorom za vsako lokalnoenoto); OECD in AIAS, 2021; Statec, 2019.

Najnovejši nacionalni podatki o pokritosti s kolektivnimi pogajanji temeljijo na raziskavi EU o strukturi plač iz leta 2018. Na podlagi te raziskave Statec ocenjuje, da je 59% zaposlenih zajetih v kolektivni pogodbi. Po podatkih Statec (2022a) obstaja velika razlika med javnim sektorjem (100 %), izobraževanjem (92 %) ter socialnimi in negovalnimi dejavnostmi (75 %) ter nekaterimi dejavnostmi v zasebnem storitvenem sektorju, kot so trgovina na drobno (38 %), hotelirske in gostinske dejavnosti (21 %) ter tehnične in znanstvene dejavnosti (14 %). Pokritost se razlikuje glede na velikost podjetja, od 30% (za podjetja z 10 do 49 zaposlenimi) do 79% (za podjetja z več kot 1.000 zaposlenimi). Globalna obrestna mera, ki temelji na raziskavi o strukturi plače, vključuje javni sektor. Če so zaposleni v javnem sektorju izključeni, znaša stopnja pokritosti s kolektivnimi pogajanji v Luksemburgu 53% (Statec, 2022a).

Medsektorski sporazumi so redki in nikoli ne zajemajo vprašanj, kot so plače ali delovni čas. Izvajajo predvsem vseevropske sporazume, ki so jih sklenili socialni partnerji, na primer o delu na daljavo ali nadlegovanju na delovnem mestu.

Najpomembnejše ravni pogajanj so sektorska raven in raven podjetja. Sporazumi na ravni sektorjev se sprva uporabljajo samo za podjetja, ki pripadajo organizacijam delodajalcev, ki so podpisale sporazum, vendar jih vlada pogosto razširi na celoten sektor. Relativni pomen obeh ravni soglasja se razlikuje od sektorja do sektorja. Sektorski sporazumi obstajajo na primer v sektorjih, kot so bančništvo, zavarovalništvo in zasebno varovanje. Vendar pa številni sektorji nimajo sporazumov na ravni industrije.

Ravni kolektivnih pogajanj, 2022

Artikulacija

Vprašanje artikulacije je v Luksemburgu precej teoretično, saj je v primeru sektorske kolektivne pogodbe zelo redko najti podjetje z lastno kolektivno pogodbo na ravni podjetja. Zato je treba kolektivne pogodbe na obeh ravneh le redko usklajevati. Če pa obstajata obe ravni kolektivnih pogodb, se uporablja načelo ugodnosti do sporazumov na višji ravni. Sporazumi na ravni podjetij ne morejo zagotoviti slabših pogojev za zaposlovanje in plače kot sporazumi na ravni sektorja. Če so določbe kolektivnih pogodb slabše od zakonskih minimalnih zahtev ali omejujejo pravice, določene v sektorskem sporazumu, se razglasijo za nične in nimajo učinka.

Na nacionalni ravni ni večjih krogov pogajanj. Kolektivna pogajanja o plačah obstajajo v nekaterih sektorjih in na ravni podjetij v različnih obdobjih. V bančnem in zavarovalniškem sektorju socialni partnerji običajno sklepajo kolektivne pogodbe za obdobje treh let. Na ravni podjetij se kolektivne pogodbe o plačah pogosto sklepajo za krajša obdobja (zakon določa, da je minimalno trajanje pogodbe šest mesecev, najdaljše pa tri leta).

Najpomembnejša oblika usklajevanja plač je mehanizem indeksacije plač. Aprila 2006 so se socialni partnerji in vlada v tristranskem koordinacijskem odboru odločili, da bodo prilagodili uporabo mehanizma indeksacije plač za obdobje 2006–2009. Z modulacijo je bilo periodično prilagajanje ravni plač v skladu z inflacijo odloženo za največ sedem mesecev. To je bilo upravičeno zaradi pomislekov glede gospodarske konkurenčnosti po hitrem dvigu cen nafte. V tem obdobju so se plače zvišale za manj kot splošne cene. Vendar pa so plače običajno indeksirane glede na spremembe življenjskih stroškov. Ko se torej indeks cen življenjskih potrebščin zniža ali dvigne, načeloma prilagodijo v enakem razmerju. Cilj je ohraniti kupno moč zaposlenih. Razen tega ni usklajevanja pogajanj o plačah, niti med ravnmi pogajanj ali znotraj njih.

Sektorske kolektivne pogodbe sprva zajemajo samo tista podjetja, ki pripadajo organizacijam delodajalcev, ki so podpisale pogodbo. Vendar pa socialni partnerji na sektorski ravni skoraj vedno prosijo vlado, naj jih razširi na celoten sektor. Ministrstvo za delo in zaposlovanje je leta 2022 dva sektorska sporazuma razglasilo za "splošno obvezujoča". Drugih prostovoljnih mehanizmov za razširitev ali uporabo pogojev kolektivnih pogodb ni.

Odstopanje od kolektivnih pogodb ni mogoče, da bi se plače izplačale pod ravnjo kolektivne pogodbe. Odstopanje je mogoče le za izplačilo plač, ki presega raven kolektivne pogodbe. Poleg tega morajo biti kolektivne pogodbe v skladu z načelom ugodnosti v skladu z zakonskimi določbami.

Za delno ali celotno odpoved kolektivne pogodbe (vedno sklenjene za določen čas) morajo socialni partnerji zahtevati njeno odpoved z odpovednim rokom, določenim v kolektivni pogodbi (največ tri mesece). Nato morajo stranke začeti nova pogajanja, ki se morajo v vsakem primeru začeti najpozneje šest tednov pred začetkom sporazuma ali določb, o katerih se je treba ponovno pogajati. Odpovedana kolektivna pogodba preneha veljati takoj, ko začne veljati nova pogodba, najpozneje pa prvi dan 12. meseca po zahtevi za odpoved, vendar se lahko socialni partnerji dogovorijo o novem datumu izteka. Če ni zahteve za prenehanje kolektivne pogodbe (ali nekaterih njenih določb) pred datumom njenega izteka, se ta podaljša za nedoločen čas. Pozneje se lahko prekine ob upoštevanju odpovednega roka, določenega v pogodbi.

V skladu s členom L. 162-11 zakonika o delovnih razmerjih se morajo pogodbene stranke v času veljavnosti kolektivne pogodbe vzdržati vseh dejanj, ki bi lahko ogrozila njihovo spoštovanje pogodbe. Prav tako se morajo vzdržati kakršne koli stavke ali izprtja v zvezi s temo, ki jo ureja kolektivna pogodba.