Akterji in institucije na Nizozemskem

Do leta 1980 je imela vlada pomembno vlogo v nizozemskem sistemu odnosov med delodajalci in delojemalci, zlasti v zvezi z določanjem plač. Od takrat se je situacija spremenila, leta 2018 pa so socialni partnerji navedli, da si minister za socialne zadeve in zaposlovanje posebej prizadeva, da bi jih vključil.

Nizozemska vlada ima razmeroma dobro razvit sistem posvetovanja s socialnimi partnerji. Posvetovanja redno potekajo v SER. Zaporedni kabineti so pogosto vzpostavili socialne dogovore, običajno prek dvostranskega STVDA.

Poleg tega ima Nizozemska zelo razvit pristop k sektorskemu socialnemu dialogu. V skladu z nacionalno kulturo se sektorski sindikati in organizacije delodajalcev združujejo, da bi oblikovali kolektivne pogodbe o delu, ki urejajo in določajo pravila o poklicnem življenju za zadevne sektorje. Ti sporazumi temeljijo na nacionalni zakonodaji o delovnih pogojih, vendar pri obravnavi sektorskih vprašanj socialne politike upoštevajo tudi gospodarsko realnost v posameznih sektorjih.

Glavni akterji so ministrstvo za socialne zadeve in zaposlovanje, nizozemski organ za delo (Nederlandse Arbeidsinspectie) (prej inšpektorat SZW), ki je odgovoren tudi za spremljanje zdravja in varnosti, SER in agencija za socialno varnost (Agencija za zavarovanje zaposlenih (Uitvoeringsinstituut Werknemersverzekeringen, UWV)), ki je odgovorna za dajatve in ponovno vključevanje brezposelnih in invalidnih delavcev. Poleg tega je ministrstvo za gospodarske zadeve in podnebno politiko (Ministerie van Economische Zaken en Klimaat) ključni akter v politiki poklicnega življenja, saj sodeluje pri oblikovanju politik za posamezne sektorje. V oblikovanje politik je treba vključiti tudi sektorske razmere, zato tudi ministrstvo za socialne zadeve in zaposlovanje sodeluje na rednih tristranskih srečanjih s socialnimi partnerji.

Ministrstvo za socialne zadeve in zaposlovanje je odgovorno za večino delovne zakonodaje, spremljanje kolektivnih pogodb, socialni dialog in inšpekcijske dejavnosti v zvezi z delom, vključno z inšpekcijskim pregledom delovnih pogojev.

Dejanski nadzor izvaja nizozemski organ za delo, ki ne zajema le delovnih pogojev, temveč tudi socialne goljufije, minimalne plače in nezakonito delo.

Ni posebnega delovnega sodišča, spori pa se rešujejo s splošnim pravosodnim sistemom. Za vprašanja, povezana z delom, ni posebnega odbora za mediacijo, z eno izjemo: "odbori podjetij" (bedrijfscommissies) lahko prostovoljno posredujejo v sporih med delodajalci in sveti delavcev.

Od leta 1945 je zastopanost socialnih partnerjev na nacionalni ravni zelo stabilna, saj so tri sindikalne in tri zveze delodajalcev članice tristranske SER in dvostranske STVDA. Pravna podlaga za njihovo zastopanje (splošnejša reprezentativnost) je omejena na odlok o članstvu v SER iz leta 1980. Ta uredba določa le zelo široka pravila o reprezentativnosti. Glede vprašanja reprezentativnosti je malo pravnih sporov. Vendar pa je zmanjšanje gostote sindikatov povzročilo razprave o vlogi sindikatov v sistemu kolektivnih pogajanj (vključno z vprašanjem razširitve kolektivnih pogodb) ter o reprezentativnosti in statusu SER (in v manjši meri STVDA). To spodkopava legitimnost in reprezentativnost sklenjenih kolektivnih pogodb. Prav tako je sprožil majhen, a naraščajoč trend majhnih sindikatov, ki zastopajo mlajše delavce, strokovnjake in samozaposlene, zaposlene s krajšim delovnim časom in samostojne delavce.

O zastopanju sindikatov

Na Nizozemskem v zakonodaji ni omejitev članstva v sindikatu. Gostota Unije se postopoma zmanjšuje in je bila leta 2021 tik pod 13 %, v primerjavi s približno 40 % pred 30 leti. Zmanjšanje od leta 2011 do leta 2021 je bilo enakomerno, vendar počasno.

Pokrajina je bila v zadnjih desetletjih bolj ali manj stabilna, razen ustanovitve novega sindikata v sektorju osnovnošolskega izobraževanja leta 2017, PO v Actieju. Ta sindikat se je začel kot skupina na Facebooku in ga je v kratkem času podprlo 45.000 učiteljev. Obstajajo tudi drugi primeri, ko so se novi sindikati ustanovili, da bi zajeli delavce, ki se tradicionalno ne štejejo za člane sindikata. Alternativni sindikat (Alternative voor Vakbond, AVV) se na primer ne šteje za tradicionalni sindikat, saj zastopa tudi podjetnike.

Pomembna značilnost nizozemskega sistema kolektivnih pogajanj je dejstvo, da je pokritost kolektivnih pogajanj veliko višja (približno 73 %) kot gostota sindikatov (manj kot 15 %). Glavni razlog ni toliko razširitev kolektivnih pogodb (s tem se obsegu kolektivnih pogajanj poveča le sedem odstotnih točk), temveč dolžnost delodajalcev, ki so podpisniki kolektivne pogodbe, da organizirane in neorganizirane delavce obravnavajo enako. To ustvarja dobro znan problem "zastonjca" za sindikate: neorganizirani zaposleni žanjejo enake koristi od sindikalnih dejavnosti kot organizirani zaposleni.

Ena od težav za sindikate je povečanje povprečne starosti njihovih članov. Povprečna starost se postopoma povečuje, dolgoročno pa bo to privedlo do manjše gostote (tj. ko se bodo najstarejši zaposleni upokojili). Poleg tega vzpon prožne delovne sile – običajno skupine z nizko stopnjo članstva v sindikatih – ogroža legitimnost in reprezentativnost doseženih kolektivnih pogodb.

Novi sindikati, kot sta PO in Actie in AVV, kažejo, da je članstvo v sindikatih mogoče povečati z izvajanjem bolj odprtega in vključujočega pristopa k članstvu in neposredno komunikacijo s člani, da bi določili njihove potrebe, vključno z uporabo družbenih medijev.

Članstvo v sindikatih in gostota sindikatov, 2011–2021

Opombe: * Delež zaposlenih, ki so člani sindikata. ** Predhodni podatki. *** Prejšnji podatki so bili po navedbah našega vira napačni. V tej vrstici so na voljo pravilni podatki. Članstvo zaposlenih v sindikatih je bilo izpeljano za celotno članstvo v sindikatu in po potrebi prilagojeno za sindikalne člane zunaj aktivne, vzdrževane in zaposlene delovne sile (tj. upokojence, samozaposlene delavce, študente, brezposelne). ni na voljo.

Viri: CBS StatLine, 2021; CBS StatLine, 2022a; OECD in AIAS, 2021.

Glavne sindikalne konfederacije in zveze

Obstajajo trije glavni nacionalni medsektorski sindikati, ki se pogajajo in posvetujejo o politiki, povezani z zaposlovanjem in trgom dela. To so Nizozemska konfederacija sindikatov (Federatie Nederlandse Vakbeweging, FNV), Nacionalna zveza krščanskih sindikatov (Christelijk Nationaal Vakverbond, CNV) in Zveza sindikatov za strokovnjake (Vakcentrale voor professionals, VCP). To so največji sindikati na Nizozemskem, ki se z vlado pogajajo prek SER in STVDA. Glavni razvoj v zadnjih letih je bil proces notranjega prestrukturiranja največje zveze FNV. Sedanja struktura je ena federacija, razdeljena na 28 vej. CNV sestavlja tudi vrsta sektorskih panog. Poleg tega so se VCP pridružili nekateri sindikati (nizozemsko združenje starejših (Algemene Nederlandse Bond voor Ouderen_._ ANBO), Splošni neodvisni sindikat (De Unie) in Zveza neodvisnih sindikatov (Unie van Onafhankelijke Vakorganisaties, UOV)).

V glavnih sindikatih na Nizozemskem ni bilo večjih sprememb. Vendar pa obstaja trend deunionizacije, kot je to v primeru drugih evropskih držav. Zdi se, da je to povzročilo majhen, a viden trend, ko se pojavljajo novi sindikati, ki privabljajo mlajše, bolj raznolike člane, kot sta AVV in De Unie, katerih članstvo vključuje podjetnike, prilagodljive delavce in delavce s krajšim delovnim časom.

Glavne sindikalne konfederacije in zveze

Opomba: * Predhodni podatki.

Vir: CBS StatLine, 2021.

O zastopanju delodajalcev

Vsak delodajalec ali panožna organizacija lahko postane član organizacije delodajalcev. Ni posebnih pravic ali obveznosti, ki izhajajo iz zakonodaje. Seveda lahko obstajajo nekatere pravice in obveznosti, ki izhajajo iz statuta organizacije delodajalcev, ki določa pravice in obveznosti članov.

V zadnjih letih ni bilo pomembnih sprememb na strani delodajalcev.

Za razliko od sindikatov nizozemski statistični urad ne objavlja podatkov o gostoti organizacij delodajalcev. Vendar pa je ocenjeno, da je 80–90%, ki se od leta 2012 ni bistveno spremenilo. Poleg tega se zdi, da v zadnjih letih ni bilo samostojnih analiz članstva v organizacijah delodajalcev.

Članstvo in gostota organizacij delodajalcev, 2012–2020 (%)

Opombe: * Odstotek zaposlenih, ki delajo v podjetju, ki je član katere koli organizacije delodajalcev, ki je vključena v kolektivna pogajanja. ni na voljo.

Glavne organizacije delodajalcev

Glavne organizacije delodajalcev so Konfederacija nizozemske industrije in delodajalcev (Vereniging Nederlandse Ondernemers-Nederlands Christelijk Werkgeversverbond, VNO-NCW), Kraljevo združenje MKB-Nederland (Koninklijke Vereniging MKB-Nederland, MKB-Nederland) (zastopa mala in srednja podjetja) in Nizozemsko združenje kmetijcev in vrtnarjev (Land en Tuinbouworganisatie Nederland, LTO Nederland) (zastopa delodajalce v kmetijskem sektorju). Te tri federacije so tudi tiste, ki so zastopane v tristranskem SER in dvostranskem STVDA. VNO-NCW in MKB-Nederland sodelujeta in pogosto sodelujeta kot ena organizacija.

Glavne organizacije delodajalcev in konfederacije

Viri: VNO-NCW, 2021; MKB-Nizozemska, 2021; LTO Nizozemska, 2021,

Najpomembnejši tristranski organ je SER, ki ga sestavljajo tretjina predstavnikov delavcev (iz treh glavnih sindikalnih konfederacij), tretjina predstavnikov delodajalcev (iz treh glavnih konfederacij delodajalcev) in tretjina neodvisnih članov, ki jih imenuje vlada. SER je glavno svetovalno telo vlade za vsa pomembna socialno-ekonomska vprašanja. Posvetovanja potekajo v obliki prošenj za nasvet vlade. Posvetovanja SER so soglasna in odražajo soglasje socialnih partnerjev. Več rezultatov posvetovanj je bilo podlaga za delovno zakonodajo. Pomembni primeri so posvetovanja o prožni varnosti (1996) in delovnem času (2007). Leta 2017 so pogajanja med socialnimi partnerji na različnih ravneh zastala pri treh vprašanjih: zmanjšanju vrzeli med pravicami delavcev, zaposlenih za nedoločen in prožnih delavcev (zlasti pravic do odpuščanja), reformi pokojninskega sistema in spremembi sistema izplačevanja plač zaposlenim v drugem letu bolezni (kolektivni ali individualni, odvisno od delodajalca). Omeniti je treba tudi dvostransko STVDA, ki ima enako število članov iz glavnih zvez socialnih partnerjev. STVDA in vlada sta se večkrat pogajali o "socialnih paktovih", ki bi lahko bili podlaga za delovno zakonodajo. Najnovejši primer je socialni pakt iz leta 2013, ki je privedel do nove zakonodaje o odpuščanju in prožnih pogodbah, ki je začela veljati 1. julija 2015. STVDA je skupaj s SER in njegovimi člani sodelovala tudi pri razvoju novega pokojninskega sporazuma leta 2019.

Glavni tristranski in dvostranski organi

Glavna oblika zastopanja zaposlenih v nizozemskih podjetjih je svet delavcev (ondernemingsraad). To je organ, ki ga sestavljajo izključno predstavniki delavcev, ki mora biti ustanovljen v podjetjih z več kot 50 zaposlenimi in ima obsežne pravice do obveščanja in posvetovanja ter nekaj pristojnosti odločanja. V podjetjih z 10 in 50 zaposlenimipersoneelsvertegenwoordiging) z manj obsežnimi pravicami do obveščanja in posvetovanja, ki jo mora ustanoviti na zahtevo večine delovne sile. Ti organi zastopajo delavce v podjetju v zvezi z notranjimi dejavnostmi in politikami, specifičnimi za podjetje, ki jih obravnavajo vodstvene ravni v organizaciji.

V podjetjih z 10 do 50 zaposlenimi mora delodajalec dvakrat letno organizirati sestanek delavcev, na katerem lahko vsak delavec izrazi svoje mnenje, na katerem mora delodajalec predstaviti računovodske izkaze podjetja, zagotoviti informacije o splošnem položaju podjetja in o politiki zaposlovanja ter se posvetovati z zaposlenimi o odločitvah, ki lahko privedejo do izgube delovnih mest ali večje spremembe v delu za vsaj četrtino delovne sile.

Prisotnost sindikatov na delovnem mestu je razmeroma redka in obstaja predvsem v sektorjih, ki so tradicionalno močno sindikalizirani (kot sta kovinski sektor in pristaniški sektor). Predstavniki delavcev v podjetju običajno ne sodelujejo v socialnem dialogu ali kolektivnih delovnih pogajanjih, čeprav seveda obstajajo izjeme v vseh sektorjih.

Ureditev, sestava in pristojnosti organov

Opomba: ni na voljo.

Vir: Zakon o svetih delavcev.