Ozadje za Nizozemsko

Od leta 2012 do leta 2022 se je bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca na Nizozemskem povečal za 14,24 % v primerjavi s 15,29-odstotnim povečanjem povprečnega BDP v EU-27. Leta 2022 je bila skupna brezposelnost na Nizozemskem še vedno precej pod povprečjem EU, in sicer 3,5 %, stopnja zaposlenosti moških in žensk pa je bila prav tako pod povprečjem EU. Največja razlika je bila v stopnji brezposelnosti mladih, in sicer le 7,6 %, v primerjavi s 14,5 % v EU-27. Stopnja zaposlenosti na Nizozemskem se je med letoma 2012 in 2022 povečala za 3,2 odstotne točke, medtem ko se je zaposlenost mladih povečala za 2,6 odstotne točke.

Medtem ko se je brezposelnost zmanjšala (3,5 % v letu 2022) pod stopnjo brezposelnosti med gospodarsko krizo, nizozemski trg dela ni brez izzivov (de Volkskrant, 2018). Za trg dela, za katerega je značilen visok odstotek prožnih pogodb in pogodb za nedoločen čas, naj bi bil premalo dinamičen.

Dodatna značilnost trga dela je dejstvo, da se nekateri sektorji na Nizozemskem soočajo s pomanjkanjem delovne sile ali so v tej smeri. Med njimi so zdravstveni sektor in sektor oskrbe, prometni sektor in izobraževalni sektor.

Zaposlovanje in odnosi med delodajalci in delojemalci so urejeni predvsem z zakonom, razen s sindikalnimi ukrepi (ki jih ureja le sodna praksa). Pomembni zakonodajni akti so:

• Knjiga 7 civilnega zakonika (ki ureja individualne pogodbe o zaposlitvi) (v veljavi od leta 1992)

• zakon o kolektivnih pogodbah (v veljavi od leta 1927)

• zakon o podaljšanju kolektivnih pogodb (v veljavi od leta 1937)

• Zakon o delovnem času (spremenjen leta 2007)

• Zakon o svetu delavcev (v veljavi od leta 1950, v sedanji obliki pa predvsem od leta 1979)

Direktive EU (na primer o enakem obravnavanju, kolektivnem odpustu ali prenosu podjetij) se izvajajo z zakoni.

Leta 2018 so se pogajali in posvetovali o zakonu o uravnoteženju trga dela. Ta zakon, Zakon o uravnoteženem trgu dela (Wet Arbeidsmarkt in Balans, WAB), vsebuje vrsto majhnih ukrepov za uravnoteženje števila pogodb za nedoločen in določen čas ter za povečanje dinamičnosti nizozemskega trga dela. Januarja 2020 so se začeli izvajati različni predpisi in zakoni v okviru WAB. Avgusta 2022 je bila izvedena Direktiva EU o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih (Direktiva (EU) 2019/1152). Ta direktiva določa minimalne zahteve, ki jih morajo delodajalci izpolnjevati pri zagotavljanju pogojev za zaposlitev.

Kar zadeva individualna in kolektivna vprašanja zaposlovanja, je pravno okolje dokaj stabilno, z eno izjemo: zakonom o prožnosti in varnosti iz leta 1996. Formalne zakonodaje o zastopanosti in socialnih partnerjih v sektorjih ni. Obstajajo sektorski socialni partnerji, ki vzpostavljajo dvostranske kolektivne pogodbe o delu. Da bi se ti uporabljali za celoten sektor, ministrstvo za socialne zadeve in zaposlovanje (Ministerie van Sociale Zaken en Werkgelegenheid) preuči sporazume in jih razglasi za splošno zavezujoče za celoten sektor. Kar zadeva socialni dialog na nacionalni ravni, lahko nacionalni medsektorski socialni partnerji sklenejo kolektivne pogodbe prek tristranskega organa, Socialnega in ekonomskega sveta (Sociaal Economische Raad, SER). Ta organ in njegova vloga sta bila ustanovljena z Zakonom o socialno-ekonomskem svetu.

Od druge svetovne vojne je nacionalna raven postala zelo pomembna v nizozemskih odnosih med delodajalci in delojemalci, z ustanovitvijo tristranskega SER in dvostranske delavske fundacije (Stichting van de Arbeid, STVDA).

Od leta 1982 (ko je bil med vlado in socialnimi partnerji sklenjen sporazum iz Wassenaarja, v katerem so se delodajalci strinjali s skrajšanjem delovnega časa v zameno za zmeritev plač s strani sindikatov) so odnosi med delodajalci in delojemalci na Nizozemskem na splošno precej stabilni.

Pandemija covida-19 je na trg dela vplivala na več načinov. Na strani ponudbe so se nekateri delavci med pandemijo predčasno upokojili, postali trajno nezmožni za delo ali celo umrli. Poleg tega so se zaradi omejitev gibanja številni delavci v prizadetih sektorjih (kot so gostinstvo in kultura, šport in rekreacija) zaposlili v drugih sektorjih. Nekateri se niso vrnili v svoj sektor pred pandemijo. To je lahko zato, ker je njihova nova zaposlitev ponujala boljše delovne pogoje ali pogoje. Poleg tega je visoka stopnja odsotnosti z dela (deloma zaradi posledic pandemije COVID-19 in velike delovne obremenitve zaradi pomanjkanja delovne sile) pomenila tudi manjšo ponudbo delovne sile. Na strani povpraševanja je več sektorjev dohitevalo, kar je povzročilo (začasno) potrebo po več osebju. Sindikati so se na to odzvali tako, da so takoj po pandemiji pozvali k zvišanju plač, zlasti v sektorjih s pomanjkanjem delovne sile.

Sindikati in delodajalci so močno prisotni na nacionalni ravni. Prevladujoča raven kolektivnih pogajanj je sektorska raven. Prisotnost sindikatov na ravni podjetij je (z nekaterimi izjemami) precej šibka.

Tako kot v večini držav EU se je gostota sindikatov na podlagi aktivnih zaposlenih na Nizozemskem zmanjšala na približno 13 %. Pokritost s kolektivnimi pogajanji ostaja visoka (približno 73 %) in je postala nekoliko bolj decentralizirana, zlasti v zvezi z vprašanji delovnega časa. Stopnje stavk ostajajo nizke po mednarodnih standardih.