Kolektivna pogajanja na Nizozemskem

Prevladujoča pogajalska raven na Nizozemskem je sektorska raven, pri čemer imajo številna velika podjetja lastno pogodbo. Glede na podatkovno zbirko Institutional Characteristics of UnionsUnions, Wage Setting, State Intervention and Social Pacts (OECD in AIAS, 2021) je pokritost v obdobju 2008–2010 znašala približno 84%. Za javni sektor kot celoto ni kolektivnih pogodb. Vendar pa obstaja 15 podsektorskih kolektivnih pogodb (ki zajemajo področja, kot so centralna vlada, regionalna vlada, občinska uprava, obramba in policija).

Ministrstvo za socialne zadeve in zaposlovanje je številne sektorske sporazume razglasilo za splošno zavezujoče za vsa podjetja v sektorju. Sektorski sporazumi se lahko vse pogosteje štejejo za okvirne sporazume, ki jih nato nadalje pripravijo in izvajajo na ravni podjetij (sindikati ali sveti delavcev). Praviloma po izteku kolektivne pogodbe vsebina ostane v veljavi, če ni novega sporazuma za delavce in delodajalce, ki so člani sindikata ali organizacije delodajalcev, ki je pogodbo podpisala. Vendar sporazum ni več splošno zavezujoč za sektor, če je potekel, in čeprav lahko podjetja načeloma prosto odstopajo od sporazumov, ni jasno, v kolikšni meri se to dogaja v praksi.

Od začetka krize zaradi COVID-19 v začetku leta 2020 je bilo sklenjenih veliko manj kolektivnih pogodb. Številni od teh sporazumov, ki so bili sklenjeni in so začeli veljati leta 2020, so bili dogovorjeni leta 2019, da bi se začeli leta 2020. Nekatere kolektivne pogodbe so bile za leto 2020 zamrznjene, sindikati in delodajalci pa so se strinjali, da bodo ohranili določbe uradno potekle kolektivne pogodbe.

V spodnji tabeli podatki iz evropske raziskave podjetij kažejo pokritost zaposlenih na vseh ravneh, pri čemer je bila leta 2013 pokrita s pogajanji 79 %. Podatki ministrstva za socialne zadeve in zaposlovanje v drugem stolpcu so podobni za splošno pokritost pogajanj, vendar kažejo drugačno sliko na sektorski ravni, ki prevladuje na Nizozemskem. To je deloma posledica mehanizma podaljšanja kolektivne pogodbe, ki sektorski ravni dodaja približno 13 odstotnih točk. Opozoriti je treba tudi, da vsak vir uporablja drugačno metodologijo (evropska raziskava podjetij omogoča več odgovorov, nacionalni vir pa samo en odgovor), kar otežuje neposredno primerjavo med različnimi ravnmi.

Pokritost kolektivnih pogajanj o plačah zaposlenih

Opomba: ni na voljo.

Viri: Eurofound, Evropska raziskava podjetij 2013/2019 (vključno s podjetji iz zasebnega sektorja s podjetji z več kot 10 zaposlenimi (kode NACE B–S), vprašanje v raziskavi je bilo vprašanje izbirnega tipa in možnih je bilo več odgovorov); Eurostat [earn_ses10_01], [earn_ses14_01], [earn_ses18_01] (vključno s podjetji z več kot 10 zaposlenimi (kode NACE B–S, razen O), z enim odgovorom za vsako lokalno enoto; OECD in AIAS, 2021; CBS, 2022a.

Glavni nedavni trend v kolektivnih pogajanjih je povečanje trajanja krogov pogajanj. Pogajanja so postala težja in zato dolgotrajna. Včasih je med iztekom sporazuma in datumom začetka veljavnosti novega sporazuma dolgo obdobje. Drugo nedavno pomembno vprašanje so pogajanja o sporazumih, ki jih FNV ni podpisal. Vendar ti trendi niso povzročili drastičnih sprememb v splošni pokritosti, saj so se številke med letoma 2014 in 2021 le nekoliko zmanjšale (CBS, 2022a).

Na Nizozemskem zakoni urejajo osnovne okoliščine poklicnega življenja, kolektivne pogodbe pa lahko temeljijo na teh določbah. Obstajajo zakoni o delovnem času in minimalnih plačah, ki jih je treba spoštovati kot minimalno zahtevo v sektorskih sporazumih. Na Nizozemskem prevladuje sektorska raven, vendar imajo številna velika podjetja sporazume na ravni podjetja.

Ravni kolektivnih pogajanj, 2022

Artikulacija

Na nacionalni ravni lahko socialni partnerji dajejo priporočila povezanim pogajalskim strankam, vendar je to vse manj pomembno. Med sektorsko ravnjo in ravnjo podjetij lahko obstajajo povezave, sektorski sporazumi pa imajo vse bolj značaj okvirnih sporazumov, ki dopuščajo določen manevrski prostor za odstopanja in izdelavo na ravni podjetja, zlasti glede delovnega časa.

Tradicionalno so pogajanja potekala v prvih mesecih leta. Vendar pa v resnici ni več "običajnega" vzorca.

Ker večina socialnega dialoga poteka na sektorski ravni, ni veliko osrednjega usklajevanja. Zato je usklajevanje na Nizozemskem razmeroma šibko. Zveze lahko izdajo priporočila, vendar ta niso zavezujoča. Delodajalci zahtevajo manj usklajevanja in sindikate pozivajo, naj bolj upoštevajo razlike med sektorji in podjetji. Ni vzorčnih pogajanj, čeprav se tradicionalno nekateri sporazumi (kot so tisti v kovinskem sektorju) štejejo za pomembnejše (določanje trendov) kot drugi.

Sektorske kolektivne pogodbe se lahko razglasijo za splošno zavezujoče za največ dve leti ali pet let, če urejajo skupne sklade (npr. za pokojnine ali usposabljanje). Le nekatere vrste določb so lahko splošno zavezujoče. V kolektivnih pogodbah se razlikuje med "normativnimi" (ali materialnimi) klavzulami in "obligacijskimi" (ali postopkovnimi) klavzulami. Normativne klavzule urejajo vprašanja, kot so plača, delovni čas in drugi pogoji za zaposlitev, minister za socialne zadeve in zaposlovanje pa jih lahko razširi na vse delodajalce in delavce v zadevnem sektorju, ne glede na to, ali so člani ene od podpisnic ali ne. Obligacijske klavzule določajo vzajemne pravice in obveznosti pogodbenic v zvezi z izvajanjem sporazuma in ne smejo postati splošno zavezujoče.

Nekatera podjetja prostovoljno sledijo sektorskim sporazumom, ne da bi jih ti sporazumi zavezovali.

Ko kolektivna pogodba preneha veljati in je bila razglašena za splošno ali splošno zavezujočo, se morajo klavzul do sklenitve novega sporazuma držati le podpisnice. Drugi delavci in delodajalci v sektorju lahko načeloma odstopajo od določb, dokler se ne oblikuje nov sporazum.

Večina sporazumov vsebuje klavzule, ki dovoljujejo odstopanje v splošnem smislu: podjetja lahko od strank sporazuma zaprosijo za oprostitev. Včasih se je to dogajalo le zelo redko, vendar se zdi, da se je uporaba tega mehanizma od pandemije COVID-19 povečala. Vendar pa ni podatkov o razširjenosti te oblike odstopanja. V primeru podaljšanja lahko podjetja zaprosijo ministrstvo za socialne zadeve in zaposlovanje za oprostitev. To ni zelo pogosto, ministrstvo pa je pri izdajanju izjem precej restriktivno.

Kot splošno pravilo v zvezi z odstopanjem od kolektivnih pogodb lahko delodajalci odstopajo od kolektivne pogodbe, če je odstopanje nekako ugodnejše za enega ali več delavcev. Odstopanja od kolektivnih pogodb, ki postavljajo enega ali več delavcev v slabši položaj, se ne štejejo za veljavna (De Unie, nedatirano).

Po izteku veljavnosti kolektivne pogodbe ostanejo v veljavi, vendar formalno le za podpisnice. Za stranke, ki niso podpisnice, podaljšani sporazumi načeloma prenehajo veljati. V praksi se vse pogodbenice držijo sporazuma, dokler ne začne veljati nov. To je v zadnjih letih postalo pomembnejše, saj je pogajalski proces od krize postal težji in zamudnejši. V več primerih je prišlo do zamud do dveh let.

Na Nizozemskem obstajajo mirovne klavzule v kolektivnih pogodbah, vendar o njih ni kvantitativnih podatkov. Glej poglavje "Pravni vidiki".

Na Nizozemskem se mirovne klavzule (vredesplicht) v kolektivnih pogodbah običajno osredotočajo na dejstvo, da zaposleni, dokler velja kolektivna pogodba, ne bi smeli sprejemati motečih ukrepov proti svojemu delodajalcu. To vključuje, na primer, držanje stavk.

Na Nizozemskem je na stotine aktivnih sektorskih kolektivnih pogodb. Pri pregledu sporazumov iz treh sektorjev kot vzorca niso bile izrecno omenjene mirovne klavzule. Zdi se, da te klavzule na Nizozemskem niso zelo razširjene. Razlog za to je lahko v tem, da je običajna praksa, da se v obdobju veljavnosti kolektivne pogodbe ne stavka.

Ministrstvo za socialne zadeve in zaposlovanje vzdržuje pregled kolektivnih pogodb, ki so dejavne na Nizozemskem. Poleg plač in delovnega časa obravnava tudi druge teme, ki so pomembne v sporazumih. Te vključujejo:

• plačilo v času bolezni in brezposelnosti, vključno s tem, v kolikšni meri kolektivne pogodbe poleg zakonsko določenih minimalnih dajatev vsebujejo določbe o plači, kar je še posebej pomembno v primeru bolezni in invalidnosti; delodajalec v prvih dveh letih bolezni izplača najmanj 70 % plače, v številnih sporazumih pa se ta raven v prvem letu poveča na 100 %

• zaposljivost in vseživljenjsko učenje

• Variabilna plača

• najnižje plačne lestvice

• pogodbe za določen čas

Nekatere najbolj objavljene stavke v letih 2017 in 2018 so potekale zaradi pritiska na delo in plačil. V sektorju javnega prevoza ter za policijo, poštne delavce in učitelje osnovnih šol je bil delovni pritisk v zvezi s plačami ključna tema. Ta trend se je nadaljeval tudi v letu 2019, kar je privedlo do obsežnih stavk v zdravstvenem sektorju (zlasti v zvezi z medicinskimi sestrami in negovalci) ter učiteljev in vodij usposabljanja v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju.