Industrijski postopki in spori na Poljskem

Pravica do stavke je zagotovljena z ustavo in konvencijami Mednarodne organizacije dela (ki jih je ratificirala Poljska in so zato zavezujoče). Zlasti zakon o reševanju kolektivnih sporov iz leta 1991 opredeljuje pogoje stavke. Za začetek stavke morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji.

• Kolektivni spor ni bil rešen zaradi neuspelih pogajanj in neuspešne mediacije.

• Možnost stavke je treba navesti v obvestilu o kolektivnem sporu, ki se dostavi delodajalcu, stavka pa se ne more začeti prej kot 14 dni po obvestilu.

• Pri odločanju o začetku stavke mora zastopanje zaposlenih v kolektivnem sporu upoštevati, ali so zahteve sorazmerne z morebitnimi izgubami, ki jih lahko povzroči stavka.

Stavka se lahko skliče, čeprav zgoraj navedeni pogoji niso izpolnjeni, če so nezakonita dejanja delodajalca preprečila pogajanja ali mediacijo ali če delodajalec preneha delovno razmerje z vodjo stavke.

Kolektivni spor (spór zbiorowy) je delovni spor, ki nastane kot posledica nesoglasja med predstavništvom delavcev (sindikati) in delodajalcem glede vprašanj, kot so delovni pogoji, plače ali socialne ugodnosti ter pravice in svoboda združevanja delavcev ali drugih skupin delavcev, ki so upravičeni do članstva v sindikatu. Nekatere poklicne skupine nimajo pravice do kolektivnega spora: policisti in funkcionarji mejne straže (Straż Graniczna), državne kazenske službe (Służba Więzienna), državne gasilske službe in vrhovne nadzorne zbornice (državni revizor).

Če se zdi, da postopek mediacije ne vodi k rešitvi kolektivnega spora v zakonskem roku ("prehodno obdobje" dveh tednov za iskanje rešitve spora s pogajanji in/ali mediacijo), ima sindikalna organizacija, ki je sprožila kolektivni spor, pravico sklicati enkratno opozorilno stavko, ki ne traja dlje kot dve uri.

Za zaščito pravic in interesov zaposlenih, ki nimajo pravice do stavke, lahko sindikati na drugih delovnih mestih sprožijo solidarnostno stavko, ki ne traja dlje kot pol delovnega dne.

Zakon določa, da se lahko uporabijo druge oblike sindikalnih ukrepov, če sodni postopek, ki ga zakon predvideva za kolektivno reševanje sporov, kljub temu, da je bil pravilno izveden, ni prinesel rezultatov. Te "druge oblike protestnih akcij" niso izrecno poimenovane, vendar morajo izpolnjevati naslednje pogoje: ne škodujejo zdravju in življenju, ne povzročajo prekinitev dela in ne kršijo zakona. Zaposleni, ki nimajo pravice do stavke, se lahko zatečejo tudi k tem "drugim oblikam protestnih akcij".

Kmetje imajo pravico do protesta v skladu s posebnimi pravili, ki jih določijo sindikati kmetov.

Obstajajo tudi druge oblike sindikalnih akcij, ki niso izrecno navedene v zakonu, vendar so priznane v uradnem poročanju in domači literaturi: delo za vladanje, zavračanje nadurnega dela, prekinitev dela, blokada, okupacija in protest proti lakoti.

Zaposleni, ki delajo za državo, centralno državno upravo, lokalno javno upravo, sodišča in državna tožilstva, nimajo pravice do stavke. Poleg tega obstajajo številne vrste delovnih mest, kjer stavke niso dovoljene, vključno s policijo, oboroženimi silami, obveščevalnimi službami, mejno stražo, državno kazensko službo, carino (Służba Celno-Skarbowa) in državno gasilsko službo.

Razvoj industrijskih ukrepov, 2017–2022

Opombe: * Od tega jih je bilo 1.520 v izobraževalnem sektorju. ** Od tega jih je bilo 9.673 v izobraževalnem sektorju. *** Od tega jih je bilo 9.046 v izobraževalnem sektorju. **** Od tega jih je bilo 19.294 v izobraževalnem sektorju.

Mehanizmi kolektivnega reševanja sporov

Glavni mehanizmi kolektivnega reševanja industrijskih sporov so opisani v nadaljevanju.

Pogajanja: Stranke v kolektivnem sporu se same pogajajo za rešitev spora.

Mediacija: Po neuspehu pogajanj stranke zahtevajo, da se z medsebojnim soglasjem obeh strank imenuje mediator (z uradnega seznama mediatorjev, ki ga vodi MRPiPS). Če stranke ne morejo soglašati, MRPiPS enostransko imenuje mediatorja.

Arbitraža: Če je mediacija neproduktivna, lahko namesto stavke (do katere so upravičeni) delavec zahteva, da spor reši Svet za socialno arbitražo (Kolegium Arbitrażu Społecznego), poseben organ sodišča.

Poslanstvo dobre volje: Misija dobre volje je posebna pot reševanja sporov za reševanje sporov v delovnih razmerjih, ki se iz pravnih razlogov (obseg vprašanj, ki so predmet kolektivnih sporov, je izrecno določen z zakonom) ne morejo stopnjevati v formalni kolektivni spor. Misije dobre volje lahko izvaja regionalni svet za socialni dialog.

Od prvega četrtletja leta 2023 ni bilo bistvenih sprememb v zakonodaji.

Individualni mehanizmi za reševanje sporov

Obstajata dva glavna načina za reševanje posameznih sporov:

1. sodno – to je pred delovnimi sodišči, ki priznavajo zadeve in verodostojno rešujejo spore

2. nesodno, in sicer na enega od naslednjih načinov:

• Spravni odbor na delovnem mestu (Zakładowa Komisja Pojednawcza) na zahtevo zaposlenega, ki lahko poskuša spor rešiti na tak način pred sodiščem – organ ustanovita delodajalec in sindikat na ravni podjetja (ali samo delodajalec, če sindikata ni) in mora spor rešiti v 14 dneh

• mediacija na zahtevo delavca ali delodajalca, ki lahko poskuša spor rešiti na tak način pred začetkom postopka pred sodiščem (mediacija se lahko izvede tudi med sodiščem) – tovrstna mediacija ni urejena z delovnim pravom, temveč s civilnim pravom

Uporaba mehanizmov za reševanje sporov, 2012–2018

Opomba: Podatki o številu sporov in nesoglasij, ki se rešujejo z arbitražo in misijami dobre volje, niso na voljo, vendar MRPiPS navaja, da je pojav prvega zelo redek in da informacije o slednjih niso dostopne.

Vir: Ministerstwo Rodziny, Pracy i Polityki Społecznej (2023)