Profil države poklicnega življenja za Romunijo
Ta profil opisuje ključne značilnosti poklicnega življenja v Romuniji. Njegov namen je zagotoviti ustrezne osnovne informacije o strukturah, institucijah in ustreznih predpisih v zvezi z delovnim življenjem.
To vključuje kazalnike, podatke in regulativne sisteme o naslednjih vidikih: akterji in institucije, kolektivna in individualna delovna razmerja, zdravje in dobro počutje, plača, delovni čas, spretnosti in usposabljanje ter enakost in nediskriminacija pri delu. Profili se sistematično posodabljajo vsaki dve leti.
Med letoma 2012 in 2022 se je bruto domači proizvod v Romuniji znatno povečal (za 48,02 %), medtem ko je bilo povprečno povečanje v EU-27 precej nižje (15,29 %). V tem času se je stopnja brezposelnosti za vse kategorije nekoliko zmanjšala. Skupna stopnja brezposelnosti je leta 2022 znašala 5,6 %, kar je pod povprečjem EU, ki znaša 6,2 %. Splošna stopnja zaposlenosti se je v tem obdobju povečala za 9,2 odstotne točke in leta 2022 dosegla 66,8%. Najvišjo stopnjo rasti je zabeležila zaposlenost moških (9,5 odstotne točke), za 0,8 odstotne točke več kot pri zaposlenosti žensk (8,7 odstotne točke).
Glavni zakon na področju delovne zakonodaje je delovni zakonik (zakon št. 53/2005), ki je bil spremenjen leta 2011 za povečanje prožnosti delovnih razmerij.
Od leta 2011 je bil delovni zakonik večkrat spremenjen. Avgusta 2017 je vlada v boju proti delu na črno spremenila delovni zakonik, da bi vključila opredelitve delovnih razmer, ki se štejejo za delo na črno. V skladu z novimi določbami delo na črno zdaj zajema: zaposlitev osebe brez predložitve poročila o zaposlitvi v splošni register zaposlenih najpozneje dan pred začetkom opravljanja dejavnosti; zaposlitev osebe brez sklenitve pisne pogodbe o zaposlitvi najpozneje dan pred začetkom opravljanja dejavnosti; zaposlitev osebe v primeru prekinitve pogodbe o zaposlitvi; zaposlitev osebe za več ur, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Delo zaposlenega izven urnika dela, določenega s posamezno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ni več sankcionirano zgolj kot neupoštevanje določb o nadurnem delu (prej je bila sankcija globa od 1.500 do 3.000 RON (od 301 do 603 EUR – vse pretvorbe valut v tem profilu veljajo od 12. avgusta 2024). Namesto tega je razvrščeno kot delo na črno (sankcionirano z globo v višini 10 000 RON (2 010 EUR)).
Od avgusta 2017 je vsak delodajalec dolžan hraniti kopije posameznih pogodb o zaposlitvi za zaposlene na svojem delovnem mestu. Civilna globa za neupoštevanje te zakonske določbe znaša 10 000 RON (2 010 EUR).
Zakon o socialnem dialogu (zakon št. 62/2011), ki so ga sindikati od sprejetja leta 2011 ostro kritizirali zaradi slabljenja socialnega dialoga, je bil spremenjen in nadomeščen z novim zakonom, sprejetim decembra 2022. Novi zakon o socialnem dialogu (Zakon št. 367/2022) krepi pristojnosti sindikatov, spreminja merila reprezentativnosti sindikatov, uvaja nove določbe za kolektivna pogajanja, da bi povečali pokritost na ravni podjetij in sektorjev ter sprošča pogoje za industrijske akcije in stavke.
Zakon št. 367/2022, ki določa, da je življenjska plača (mesečna košarica minimalne potrošnje za dostojno življenje) glavno merilo za določitev minimalne plače, je začel veljati avgusta 2020. Dodatek k zakonu določa strukturo kategorij za mesečne izdatke gospodinjstev. Vendar vlada pri določanju minimalne plače za leto 2022 zakona ni uporabila, kljub kritikam sindikatov.
Socialni dialog v Romuniji je začel veljati šele po prehodu države v demokracijo leta 1989. Pred letom 1989 so sindikati, čeprav so bili zakonsko dovoljeni, v praksi delovali kot podaljšek romunske komunistične partije in države. Po letu 1989 je privatizacija podjetij v državni lasti ogrozila delovna mesta na tisoče delavcev, kar je povzročilo precej konfliktne odnose med delodajalci in delojemalci. Kljub nasprotovanju sindikatov procesu privatizacije ga niso ovirali. Prestrukturiranje in privatizacija sta privedla do velikega upada članstva v sindikatih. Ko se je prehodno obdobje in proces deindustrializacije končal, so odnosi med delodajalci in delojemalci postali bolj usmerjeni v soglasje. Kolektivna pogajanja so bila zakonsko dovoljena na vseh ravneh: nacionalni, sektorski in podjetniški. Nacionalni in sektorski sindikati so imeli močnejše pogajalske zmogljivosti kot sindikati na ravni podjetij, ki pogosto niso imeli potrebnega znanja in izkušenj ter človeških virov. Te okoliščine so privedle do položaja, v katerem so bile nacionalne kolektivne pogodbe in kolektivne pogodbe na ravni panožnosti odločilne za pogajanja o plačah na ravni podjetij.
Leta 2011 je bila spremenjena zakonodaja o socialnem dialogu, kar je privedlo do novega zakona (zakon št. 62/2011), ki je odpravil nacionalna kolektivna pogajanja in sektorska pogajanja skoraj onemogočil. Odprava kolektivnih pogajanj na nacionalni ravni leta 2011 je pomenila, da približno 1,2 milijona zaposlenih, ki delajo v 450.000 podjetjih z manj kot 21 zaposlenimi, ni bilo zajetih, ker za ta podjetja kolektivna pogajanja niso bila zakonsko obvezna. Kolektivna pogajanja na ravni podjetij so v tem okviru postala pomembnejša, vendar so se sindikati na ravni podjetij še vedno spopadali zaradi pomanjkanja ustreznega strokovnega znanja in strogih meril reprezentativnosti, ki jih nalaga zakon. Po podatkih ministrstva za delo in socialno solidarnost je bilo v letu 2021 sklenjenih 4.397 kolektivnih pogodb, med januarjem in oktobrom 2022 pa 5.344. Novi zakon o socialnem dialogu, sprejet decembra 2022, naj bi povečal pokritost kolektivnih pogajanj na ravni podjetij in sektorjev.
