Kolektivna pogajanja v Romuniji

Zakon o socialnem dialogu iz leta 2011 (zakon št. 62/2011) je odpravil kolektivna pogajanja na nacionalni ravni. Nova zakonodaja je nadomestila tudi kolektivna pogajanja na panogi s sektorskimi kolektivnimi pogajanji. Novi pravni okvir je decentraliziral kolektivna pogajanja, saj je povečal pomen kolektivnih pogodb na ravni podjetij. Med letoma 2011 in 2018 so kolektivna pogajanja potekala predvsem na ravni podjetij, vendar na podlagi pogajanj ni bilo obvezno skleniti kolektivne pogodbe.

Novi zakon o socialnem dialogu (zakon št. 367/2022) zagotavlja nov okvir za kolektivna pogajanja na nacionalni in sektorski ravni ter na ravni podjetij. Ponovno je vzpostavljena možnost sklenitve nacionalnih kolektivnih pogodb, vendar zakon določa, da ne morejo vključevati klavzul v zvezi z nacionalnimi minimalnimi plačami, kot je veljalo do leta 2011. Sporazumi pa lahko vključujejo koeficiente minimalne plače po poklicnih standardih.

Novi zakon določa obvezna kolektivna pogajanja v podjetjih z najmanj 10 zaposlenimi in na sektorski ravni. Pogajanja lahko začnejo sindikati in organizacije delodajalcev. Zakon dovoljuje združenjem delodajalcev in ustreznim sindikalnim organizacijam, ki niso podpisnice kolektivne pogodbe, sklenjene na sektorski ravni, da se pridružijo sporazumu na podlagi pisnega obvestila.

Po zakonodajni spremembi leta 2011 je bilo med letoma 2012 in 2022 na sektorski ravni sklenjenih le nekaj sektorskih kolektivnih pogodb, v nasprotju z osmimi sektorskimi kolektivnimi pogodbami, sklenjenimi samo leta 2010. Leta 2019 je bila sklenjena kolektivna pogodba za sektor javnega zdravstva, ki velja od leta 2019 do leta 2021. Leta 2022 je bila sklenjena kolektivna pogodba za sektor preduniverzitetnega izobraževanja. Poleg tega so bile leta 2021 sklenjene 4 kolektivne pogodbe z več delodajalci, leta 2022 pa 11.

Pokritost kolektivnih pogajanj o plačah zaposlenih

Viri: Eurofound, Evropska raziskava podjetij 2013/2019 (vključno s podjetji iz zasebnega sektorja s podjetji z več kot 10 zaposlenimi (kode NACE B–S); vprašanje v raziskavi je bilo vprašanje izbirnega tipa in možnih je bilo več odgovorov); Eurostat [earn_ses10_01], [earn_ses14_01], [earn_ses18_01] (vključno s podjetji z več kot 10 zaposlenimi (kode NACE B–S, brez O), z enim odgovorom za vsako lokalno enoto); OECD in AIAS, 2021; Inšpektorat za delo

Decentralizacija socialnega dialoga leta 2011 je privedla do koncentracije kolektivnih pogajanj na ravni podjetij. To stanje je bilo očitno še leta 2022, vendar bi ga bilo treba spremeniti z novim zakonom o socialnem dialogu. Prejšnji podatki so pokazali, da se je po odpravi nacionalnih kolektivnih pogajanj leta 2011 obseg kolektivnih pogajanj zmanjšal s skoraj 100 % v letu 2010 na približno 35 % v letu 2013. Podatki inšpektorata za delo kažejo, da je bilo v letu 2020 v aktivni kolektivni pogodbi zajetih 2.113.237 zaposlenih, kar kaže na 32-odstotno pokritost kolektivnih pogajanj.

Število kolektivnih pogodb na ravni podjetja (nacionalni podatki)

Vir: Ministrstvo za delo in socialno solidarnost ter Inšpektorat za delo.

Po reformi zakonodajnega okvira za socialni dialog leta 2011 je Romunija prešla s centraliziranega na decentraliziran sistem kolektivnih pogajanj. Pred letom 2011 so bile nacionalne kolektivne pogodbe zelo pomembne, saj so bile njihove določbe obvezne za nižje ravni sistema pogajanj (panoga, sektor in podjetje). Teoretično bi morala imeti kolektivna pogajanja na sektorski ravni pomembno vlogo, saj so določbe sektorskih kolektivnih pogodb obvezne (pod posebnimi pravnimi pogoji) za vsa podjetja v zadevnem sektorju. Vendar pa so v praksi sektorska kolektivna pogajanja blokirana. Zato so pomembnejša kolektivna pogajanja na lokalni ravni (na ravni podjetij in skupin podjetij).

Sprejetje novega zakona o socialnem dialogu konec leta 2022 naj bi spremenilo te razmere, in sicer z uvedbo obveznih kolektivnih pogajanj na ravni podjetij in sektorjev ter ponovno uvedbo kolektivnih pogajanj na nacionalni ravni.

Ravni kolektivnih pogajanj, 2022

Artikulacija

Klavzule kolektivnih pogodb, podpisanih na sektorski ravni, so obvezne za vse zaposlene v podjetjih v zadevnem sektorju. Vendar se je do decembra 2022 kolektivna pogodba štela za sektorsko le, če je število zaposlenih v podjetjih, povezanih z organizacijo delodajalcev podpisnico, predstavljalo več kot polovico skupnega števila zaposlenih v zadevnem gospodarskem sektorju. Če ta pogoj ni bil izpolnjen, je bila kolektivna pogodba registrirana kot pogodba na ravni skupine obratov.

Novi zakon o socialnem dialogu ponovno uvaja kolektivna pogajanja na nacionalni ravni. Klavzule nacionalnih kolektivnih pogodb veljajo za vse delavce in morajo biti vključene v kolektivne pogodbe, sklenjene na ravni podjetja ali sektorja.

V skladu z novim zakonom o socialnem dialogu lahko sindikati ali organizacije delodajalcev sprožijo krog pogajanj vsaj 60 dni pred iztekom veljavne kolektivne pogodbe. Kolektivna pogajanja ne smejo trajati več kot 45 dni in ni obvezna sklenitev kolektivne pogodbe.

V javnem sektorju se pogajanja praviloma začnejo v četrtem četrtletju leta, ko vlada sprejme odločitev o minimalni plači za naslednje leto.

Novi zakon o socialnem dialogu zagotavlja okvir za samodejno usklajevanje med različnimi pogajalskimi ravnmi. Klavzule, dogovorjene na najvišji ravni, so minimalne in se samodejno uporabljajo na vseh nižjih ravneh. Poleg tega je oblika vertikalnega usklajevanja zagotovljena z implicitnim usklajevanjem zahtev po plačah s strani sindikalnih zvez in sektorskih zvez delodajalcev, ki so po zakonu upravičene do sodelovanja v kolektivnih pogajanjih na ravni podjetij in celo do sklepanja kolektivnih pogajanj na ravni podjetij v določenih okoliščinah.

Od decembra 2022 se nacionalne kolektivne pogodbe samodejno uporabljajo za vse zaposlene, sektorske kolektivne pogodbe pa se samodejno uporabljajo za vse zaposlene v sektorju. Novi zakon o socialnem dialogu določa tudi, da se tem sporazumom lahko pridružijo organizacije/podjetja delodajalcev in ustrezne sindikalne organizacije, ki niso podpisnice kolektivnih pogodb, sklenjenih na sektorski ravni ali za skupine podjetij.

Med letoma 1999 in 2011 so bili primeri, ko so kolektivne pogodbe na ravni podružnic vključevale odstopanja, ki so podjetjem v gospodarskih in finančnih težavah omogočala plačevanje pod pragom.

Kolektivne pogodbe za industrijo železnih, neželeznih in ognjevzdržnih materialov so na primer določale, da se lahko za določena obdobja "minimalna plača zniža, vendar nikoli pod 80 % prvotno dogovorjene vrednosti".

Od leta 2011 so nekatere kolektivne pogodbe na ravni podjetja vključevale klavzule, ki so podjetjem omogočale, da plačujejo manj od zakonsko določene minimalne plače. To odstopanje je dovoljeno, če družba izvede finančno in ekonomsko analizo, ki pokaže, da je v finančnih težavah.

Po prenehanju veljavnosti kolektivne pogodbe imajo socialni partnerji pravico do podaljšanja za 12 mesecev. Podaljšanje je dovoljeno samo enkrat; Nato so edina razpoložljiva možnost ponovna pogajanja. Tako delodajalci kot sindikati lahko sprožijo kolektivna pogajanja; To je treba storiti vsaj 60 dni pred iztekom veljavne kolektivne pogodbe. Kolektivna pogajanja ne smejo trajati dlje kot 45 dni. Če socialni partnerji v tem časovnem okviru ne morejo doseči soglasja in skleniti kolektivne pogodbe, ima sindikalna organizacija pravico sprožiti delovni spor.

Najpomembnejša vprašanja pri kolektivnih pogajanjih v Romuniji so plače in plačilo za nadure. Vprašanja, kot sta vseživljenjsko učenje in enakost spolov, niso tako pomembna.