Kolektivna pogajanja na Slovaškem

Kolektivna pogajanja so za socialne partnerje prostovoljna in potekajo brez vmešavanja države. Dvotirna kolektivna pogajanja potekajo na ravni sektorjev in podjetij, kjer se lahko sklenejo kolektivne pogodbe z več delodajalci in kolektivne pogodbe z enim delodajalcem. Na Slovaškem ni kolektivnih pogajanj na nacionalni ravni. Določbe, dogovorjene v kolektivnih pogodbah z več delodajalci in kolektivnimi pogodbami z enim delodajalcem, so pravno zavezujoče za pogodbene stranke. Za bele in modre ovratnike ni ločenih kolektivnih pogajanj. Kolektivne pogodbe z več delodajalci se lahko razširijo na delodajalce, ki opravljajo primerljive dejavnosti, kot je navedeno v statistični klasifikaciji gospodarskih dejavnosti (NACE). Kolektivne pogodbe veljajo enako za vse zaposlene, ne glede na to, ali so člani sindikata ali ne.

Od gospodarske krize se je pojavil trend decentralizacije pogajanj s ravni sektorja na raven podjetij. Na primer, MPSVR SR je v letih 2011 oziroma 2012 registrirala 27 oziroma 23 novih kolektivnih pogodb z več delodajalci. V letih 2017 in 2018 je bilo registriranih 14 novih pogodb z več delodajalci. Nekateri sporazumi z več delodajalci se sklenejo za več kot eno leto, kar vpliva na število novih pogodb, sklenjenih v zadevnem letu. Na primer, v letih 2019 in 2020 je bilo registriranih 20 oziroma 11 novih sporazumov z več delodajalci. Leta 2022 je bilo registriranih 13 novih sporazumov.

Pokritost pogajanj o plačah

Po podatkih socialnih partnerjev je do 35 % zaposlenih na nacionalni ravni zajetih v kolektivni pogodbi. Glede na evropsko raziskavo podjetij (ECS) iz leta 2013 je bilo približno 30 % zaposlenih zajetih na ravni podjetij, če se upoštevajo vse ravni. Na sektorski in regionalni ravni je pokritost približno 10%. Podobno je na poklicni in medsektorski ravni pokritost prav tako 10-odstotna.

Pokritost kolektivnih pogajanj o plačah zaposlenih iz različnih virov

Odstotek zaposlenih, ki delajo v lokalnih enotah, kjer je več kot 50% zaposlenih zajetih v kolektivni plačni pogodbi, v primerjavi s skupnim številom zaposlenih, ki so sodelovali v raziskavi.

Viri: Eurofound, ECS 2013 in 2019 (vključno z ustanovami zasebnega sektorja z >10 zaposlenimi (kode NACE B–S), z možnostjo več odgovorov); Eurostat [earn_ses10_01], [earn_ses14_01], [earn_ses18_01], raziskava o strukturi plač za leta 2010, 2014 in 2018 (vključno z družbami z >10 zaposlenimi (kode NACE B–S, brez O), z enim odgovorom za vsako lokalno enoto).

Po podatkih KOZ SR je bila skupna pokritost zaposlenih s kolektivnimi pogodbami na Slovaškem v letu 2019 26,4%. V zasebnem sektorju je bila pokritost 15.4%, kar je več od pokritosti, ki jo je ocenil ECS 2019. Skupna zajetost s kolektivnimi pogodbami pa je večja (približno 35 %), ker so zaposleni v več podjetjih, ki niso zajeta v pogodbah podjetij, zajeti v sporazumih z več delodajalci. Od leta 2021, ko je bilo odpravljeno podaljšanje reprezentativnih sporazumov z več delodajalci, se je pokritost zmanjšala. Po podatkih KOZ SR se je število zaposlenih, ki jih zajemajo kolektivne pogodbe, med letoma 2021 in 2022 zmanjšalo za približno 140.000 zaposlenih.

Kolektivna pogajanja potekajo na dveh ravneh: kolektivna pogajanja z enim delodajalcem na ravni podjetja ali obrata in kolektivna pogajanja z več delodajalci v večini sektorjev gospodarstva. Kolektivna pogajanja z več delodajalci in enim delodajalcem imajo pomembno vlogo pri določanju delovnih pogojev, delovnega časa in plač zaposlenih. Medtem ko so kolektivna pogajanja z več delodajalci pomembna, prevladujejo kolektivna pogajanja z enim delodajalcem.

Kolektivna pogajanja obstajajo v zasebnem in javnem sektorju. V javnem sektorju se na primer sklenejo ločene večsektorske kolektivne pogodbe za javne in javne službe. Kolektivna pogodba za javno službo zajema predvsem zaposlene v izobraževalnem (vključno z raziskovalnim) in zdravstvenem sektorju.

Ravni kolektivnih pogajanj, 2022

Artikulacija

Vertikalno usklajevanje obstaja, ker so kolektivna pogajanja na ravni sektorjev in podjetij medsebojno povezana. V kolektivnih pogodbah na ravni podjetja se lahko dogovorijo ugodnejši pogoji zaposlovanja in delovne pogoje, kot so opredeljeni v zadevni kolektivni pogodbi z več delodajalci.

Pogajalski krogi se običajno začnejo nekaj mesecev pred koncem koledarskega leta, ko kolektivne pogodbe običajno potečejo. Vsaka stran lahko začne pogajanja, vendar sindikati običajno naredijo prvi korak tako, da svoj prvi predlog predložijo delodajalcu, vodstvu podjetja ali organizaciji delodajalcev. Predstavniki delodajalcev naj bi se odzvali v 60 dneh. Kolektivna pogajanja so običajno sestavljena iz enega ali več krogov pogajanj. Število je običajno odvisno od zahtev sindikatov in gospodarskih razmer na strani delodajalcev. Na to lahko vpliva tudi slog pogajanj (sporazumno ali konfliktno).

Kolektivna pogajanja so vertikalno usklajena na različnih ravneh pogajanj. Obstaja neposredna povezava med kolektivnimi pogajanji z več delodajalci in enim delodajalcem. Zaradi povezave so krogi pogajanj z več delodajalci običajno pred krogi pogajanj z enim delodajalcem. V skladu z zakonikom o delovnih razmerjih se lahko v kolektivnih pogodbah podjetij dogovorijo le določbe, ki so enake ali ugodnejše za zaposlene od tistih, ki jih določa delovni zakonik ali določbe, dogovorjene v kolektivni pogodbi z več delodajalci. Na primer, dogovoriti se je mogoče o enakem ali višjem povišanju plač. Ni kolektivnih pogajanj ali sporazumov, ki bi določali vzorce. Kolektivna pogajanja v posameznih sektorjih so formalno neodvisna brez formaliziranega horizontalnega usklajevanja.

Razširitev kolektivnih pogodb je dovoljena z zakonom. Kolektivne pogodbe z več delodajalci se lahko razširijo na druge delodajalce v isti panogi ali sektorju v skladu s pravili, določenimi v zakonu št. 2/1991 o kolektivnih pogajanjih, kakor je bil spremenjen. Predlog za podaljšanje lahko predloži kateri koli pogodbeni socialni partner, vendar to običajno storijo sindikati. Predlog se predloži MPSVR SR, z njim pa se ukvarja posebna delovna skupina. Zaradi pogostih sprememb v ureditvi podaljšanj v zvezi s soglasjem delodajalcev, ki jih podaljšanje zadeva, se podaljšanja redko uporabljajo. Na primer, v letih 2005–2006 so bile štiri razširitve, v letu 2009 je bilo pet razširitev in v letih 2010–2013 nobena.

Od leta 2014 je bilo podaljšanje kolektivne pogodbe mogoče brez soglasja delodajalca, ki ga je podaljšanje zadevalo. Nekatera sindikalna združenja, zlasti OZ Kovo, so to možnost izkoristila v svojo korist. Ustavno sodišče je marca 2016 odločilo, da mehanizem podaljšanja ni v skladu z ustavno sprejemljivim duhom zakonodaje. S spremembami zakonodaje je bil 1. septembra 2017 uveden izraz "reprezentativna kolektivna pogodba z več delodajalci". Zdaj je bilo mogoče podaljšati le takšne sporazume, soglasje delodajalcev, ki niso podpisali kolektivne pogodbe, pa ni bilo potrebno. V letih 2019 in 2020 je bilo podaljšanih pet sporazumov z več delodajalci. 1. marca 2021 je bilo odpravljeno podaljšanje zastopniških pogodb (Zakon št. 76/2021, člen II), leta 2022 pa ni bila podaljšana nobena kolektivna pogodba z več delodajalci.

Odstopanja od kolektivnih pogodb z več delodajalci so dovoljena le v korist zaposlenih. Na primer, ni mogoče odstopati od kolektivnih pogodb, da bi se plače izplačale pod ravnjo kolektivne pogodbe. Klavzule o izvzetju se običajno ne uporabljajo v kolektivnih pogodbah, možnosti odpiranja pa so predmet medsebojnega dogovora med pogodbenimi strankami.

Kolektivna pogodba lahko ostane veljavna, razen če je v njej drugače dogovorjeno obdobje veljavnosti nekaterih obveznosti. Če datum veljavnosti ali izteka ni določen v kolektivni pogodbi, velja eno leto. Kolektivne pogodbe podjetij in kolektivne pogodbe z več delodajalci v javnem sektorju so se včasih dogovarjale za eno leto, v zadnjem času pa so bile sklenjene pogodbe z več delodajalci v javnem sektorju za daljše obdobje. Kolektivne pogodbe z več delodajalci v poslovnem sektorju so nekoč veljale dve do tri leta.

Industrijski mir bi moral prevladati v času trajanja kolektivne pogodbe. Vendar mirovne klavzule kot take običajno niso vključene v kolektivne pogodbe. Zakon št. 2/1991 o kolektivnih pogajanjih vsebuje določbo, v skladu s katero lahko kolektivni delovni spor nastane zaradi neizpolnjevanja določb ali pravic, dogovorjenih v obstoječi kolektivni pogodbi (spor o pravicah). V takih primerih lahko socialni partnerji, ki sklepajo pogodbo, uporabijo postopek reševanja delovnih sporov. Za reševanje nastajajočih delovnih sporov so v nekaterih kolektivnih pogodbah podjetij predvideni notranji mehanizmi.

Poleg tedenskega delovnega časa in povišanja plač so skupne teme kolektivnih pogodb pravice delavcev do zastopanja, varnost in zdravje pri delu, pravila o odpuščanju (predvsem odpravnina), dodatki (npr. za nadurno delo, delo na počitnicah ali nočno delo), prožne oblike delovnega časa, ustanovitev socialnega sklada v podjetjih in njegova uporaba ter nediskriminacija in enakost spolov pri delu. Leta 2020 so bili pogoji za delo na domu v času pandemije covida-19 dogovorjeni v kolektivnih pogodbah podjetij.