Samozaposlitev v EU: Kakovost delovnih mest in razvoj na področju socialne zaščite

Pandemija covida-19 je dala nov zagon razpravi o dostopu samozaposlenih oseb do socialne zaščite, saj je razkrila vrzeli pri formalnem in dejanskem kritju ter njegovi ustreznosti. Leta 2021 so v 19 državah članicah obstajale vrzeli v formalnem kritju pri vsaj eni skupini samozaposlenih oseb na vsaj enem področju socialne zaščite. Vrzeli so najpogostejše pri denarnih nadomestilih za brezposelnost (16,8 milijona ljudi ali več kot polovica od približno 28 milijonov samozaposlenih oseb v EU je brez kritja), sledijo nadomestila za čas bolezni (5,3 milijona ljudi je brez kritja) ter nadomestila, povezana z nezgodami pri delu in poklicnimi boleznimi (4,2 milijona ljudi je brez kritja).

Pomanjkanje pokritosti s socialno zaščito je prispevalo k temu, da so samozaposleni med pandemijo utrpeli večje finančne izgube kot zaposleni. To se je zgodilo kljub doslej največjim ukrepom držav, da bi tudi samozaposlenim osebam ponudile dohodkovno podporo in boljši dostop do socialne zaščite. To je bilo potrebno zaradi neobstoja (ali nezadostne) pokritosti samozaposlenih oseb s sistemi, ki temeljijo na prispevkih. Številne od teh pobud so bile začasne, vendar so kljub temu ponovno sprožile razpravo o obsegu pokritosti samozaposlenih oseb s socialno zaščito. Ta razprava se je okrepila že pred pandemijo, predvsem zaradi pojava oblik samozaposlitve, ki imajo enake značilnosti kot odvisna zaposlitev, zlasti v platformnem gospodarstvu, pa tudi zaradi pogostejšega spreminjanja statusa ter vse pogostejšega kombiniranja zaposlitve in samozaposlitve.

Medtem ko večina samozaposlenih oseb dela v dobrih delovnih razmerah ter ima avtonomijo in dober potencial za zaslužek, se politična razprava vse bolj osredotoča na najranljivejše, zlasti na osebe z navidezno samozaposlitvijo.

Politični okvir

Za odpravo vrzeli pri socialni zaščiti je Svet Evropske unije leta 2019 sprejel priporočilo o dostopu delavcev in samozaposlenih oseb do socialne zaščite. Pomemben je tudi predlog Evropske komisije iz decembra 2021 za direktivo o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu, katere namen je pojasniti zaposlitveni status platformnih delavcev z vzpostavitvijo pravnih meril za razlikovanje med statusom zaposlenega in samozaposlenega. Poleg tega so bile leta 2022 sprejete smernice, ki pojasnjujejo uporabo konkurenčnega prava EU za kolektivna pogajanja samozaposlenih oseb brez zaposlenih.

Ključne ugotovitve

· Delež samozaposlenih oseb v EU se od začetka 21. stoletja ni povečal, med letoma 2010 in 2022 pa se je zmanjšal s 15,4 na 13,7 %. To zmanjšanje je bilo predvsem posledica upada samozaposlitve med moškimi ter neravnovesja med umikom starejših samozaposlenih oseb s trga dela in ustvarjanjem novih samozaposlitev.

· Podatki iz evropske telefonske raziskave o delovnih razmerah iz leta 2021 kažejo, da je med pandemijo 18 % samozaposlenih oseb z zaposlenimi in 13 % samozaposlenih oseb brez zaposlenih imelo več kot eno zaposlitev.

· Leta 2021 je bilo med samozaposlenimi osebami brez zaposlenih 9 % takih, ki so bile odvisne od le nekaj strank, pri vodenju svojega poslovanja pa so imele malo ali nič avtonomije, zaradi česar jih je bilo mogoče opredeliti kot ekonomsko odvisne. Ekonomska odvisnost pri samozaposlenih ženskah brez zaposlenih je bila v primerjavi z moškimi kolegi več kot dvakrat verjetnejša.

· Podatki iz evropske telefonske raziskave o delovnih razmerah potrjujejo, da je pri odvisnih samozaposlenih osebah manj verjetno, da bi bile avtonomne pri tem, kako in kdaj opravljajo svoje delo. V tem pogledu so v podobnem položaju kot zaposleni. Za to skupino delavcev je bilo najmanj verjetno, da se bodo usposabljali na delovnem mestu, najmanj verjetno, da bodo menili, da njihova zaposlitev ponuja dobre poklicne možnosti, in najbolj verjetno, da bodo opravljali stresno delo (delo z več zahtevami kot viri).

· Podatki iz evropske telefonske raziskave o delovnih razmerah kažejo, da je bilo v primerjavi z zaposlenimi pri ekonomsko odvisnih samozaposlenih osebah dvakrat verjetneje, da bodo navedle, da težko shajajo. Take razlike deloma izhajajo iz velikega deleža samozaposlitve v sektorjih, ki jih je pandemija najbolj prizadela. Vendar so tudi posledica razlik pri pokritosti s socialno zaščito in ukrepih pomoči zaradi pandemije, saj so bili samozaposleni kljub visokemu deležu upravičencev do takih ukrepov pomoči med njimi prekomerno zastopani v močno prizadetih sektorjih.

· Za odzive držav na pandemijo sta bili značilni uvedba dohodkovne zaščite in razširitev dostopa samozaposlenih oseb do socialne zaščite. Vendar so bila merila glede upravičenosti v večini primerov bolj omejevalna, ravni podpore pa nižje od ravni podpore za zaposlene. Ukrepi za dohodkovno podporo za samozaposlene osebe so bili v splošnem uvedeni pozneje in postopno odpravljeni prej kot ukrepi za zaposlene. Pri samozaposlenih osebah je bilo zato verjetneje, da se bodo oprle na osebno premoženje, družinske člane ali socialno pomoč.

· Po podatkih Evropske družboslovne raziskave je finančna negotovost pri samozaposlenih osebah (zlasti pa samozaposlenih osebah brez zaposlenih) prispevala k manjšemu zadovoljstvu z življenjem kot pri zaposlenih, pri čemer se je stanje v času brez pandemije obrnilo. Poleg tega se je pri samozaposlenih osebah bolj poslabšalo duševno zdravje.

· Kar zadeva zdravje in počutje, so bile med samozaposlenimi najbolj prikrajšane ekonomsko odvisne samozaposlene osebe. Nadpovprečne rezultate so dosegle pri vsaj šestih kategorijah zdravstvenih težav, zlasti izčrpanosti in tveganju za depresijo. Še posebej hudo so bile prizadete ekonomsko odvisne samozaposlene ženske brez zaposlenih.

· Samozaposlene osebe nimajo formalnega (obveznega) kritja za brezposelnost v 11 državah članicah, za bolezen v petih državah članicah, za nezgode pri delu pa v 14 državah članicah. Dejansko kritje je nizko, saj imajo številne samozaposlene osebe nizke ali priložnostne dohodke in zato niso upravičene do nadomestil, kadar pa so, nadomestila pogosto niso zadostna zaradi nizkih prispevkov.

· Izkušnje s pandemijo so pripomogle k uvrstitvi vključevanja večjega števila samozaposlenih oseb v sisteme socialne zaščite na dnevni red politike. Devet držav je v zadnjih šestih letih razširilo pokritost (širše skupine) samozaposlenih oseb z nekaterimi nadomestili, takšne ukrepe pa načrtuje še šest držav.

· Dostop do socialne zaščite je bil izboljšan tudi s spremembami meril, ki se uporabljajo za določitev statusa samozaposlitve. V nekaterih državah se zdaj kategorija „tretjih delavcev“ nanaša na tiste, katerih položaj se giblje med zaposlitvijo in samozaposlitvijo. V drugih primerih so zakonodajne spremembe in sodna praksa spremenile merila za razlikovanje med statusom zaposlenega in samozaposlenega, pogosto v okviru platformnega dela.

Smernice politike

· Za nekatere vrste samozaposlitve so značilni nizki in priložnostni dohodki ter velika finančna negotovost, pogosto v kombinaciji s slabimi delovnimi razmerami in možnostmi. Za te delavce je treba vzpostaviti ustrezno varnostno mrežo za omilitev tveganj, povezanih s samozaposlitvijo. Za to bo morda potreben močen in trajnosten sistem, ki bo (delno) temeljil na prispevkih in upošteval posebno naravo samozaposlitve.

· Meje med samozaposlitvijo in zaposlitvijo so vse bolj zabrisane. Številne samozaposlene osebe, zlasti tiste, ki so odvisne od ene ali manjšega števila strank ter katerih avtonomija in sposobnost določanja cen sta omejeni, se znajdejo v položaju, ki je podoben zaposlitvi. Ta trend, ki je okrepljen z rastjo platformnega dela, pomeni, da je treba pojasniti merila za določitev zaposlitvenega statusa. Priložnosti za zlorabo statusa samozaposlitve je treba preprečiti z obravnavanjem navidezne samozaposlitve.

· Države članice so že začele širiti dostop samozaposlenih oseb do socialne zaščite. Vendar še vedno obstajajo razlike med skupinami samozaposlenih oseb ter med samozaposlenimi in zaposlenimi. To bi bilo treba obravnavati tako, da se zagotovi ne le formalno, temveč tudi dejansko in ustrezno kritje ter hkrati preprečijo odvračilni dejavniki za ustvarjanje visokokakovostne samozaposlitve. Tudi večja preglednost in poenostavitev bi lahko povečali stopnje vključenosti.

· Spoznanja, pridobljena na podlagi izkušenj s pandemijo, bi bilo treba uporabiti za izboljšanje sistemov socialne zaščite in načrtovanje morebitnih prihodnjih izrednih ukrepov za dohodkovno podporo. To vključuje pomembnost ustreznih meril glede upravičenosti, odprave ozkih grl pri razdeljevanju sredstev, zgodnjega izvajanja podpornih ukrepov ter zadostnega ozaveščanja in preglednosti.