Strukturne spremembe na trgih dela EU: generacija sprememb na področju zaposlovanja

Evropska unija se sooča z velikimi socialnimi, geopolitičnimi in gospodarskimi izzivi, vključno z upadanjem rasti produktivnosti in nastajajočimi konkurenčnimi grožnjami pomembnim industrijam. V nedavnem Kompasu za konkurenčnost, ki ga je pripravila Evropska komisija, je poudarjeno, da evropska industrijska struktura sama po sebi zavira rast, saj v njej prevladujejo tradicionalni sektorji z razmeroma nizkimi ravnmi naložb v raziskave in razvoj ter omejenimi možnostmi za hitro rast.

Ena od ugotovitev tega poročila je, da EU ni uspela prenesti generacije poklicnega napredovanja v izboljšanje produktivnosti. Prihajajoča pobuda za združitev znanj in spretnosti bo osredotočena na učenje odraslih in vseživljenjsko učenje, ustvarjanje znanj in spretnosti, ki bodo primerna za prihodnost, in čezmejno prenosljivost znanj in spretnosti ter privabljanje in zaposlovanje kvalificiranih delavcev iz tujine. To bi lahko prispevalo k izkoriščanju obilja talentov EU za povečanje mobilnosti, spodbujanje inovacij in usmerjanje trajnostne rasti.

• Strukturne spremembe na trgih dela sodobnih, razvitih gospodarstev so se od leta 1995 do leta 2024 v vseh državah članicah EU pokazale na podoben način, čeprav z različno intenzivnostjo. V vseh 27 državah članicah se je povečal delež zaposlenosti v storitvah, zmanjšal pa se je delež zaposlenosti v proizvodnji, kmetijstvu in ekstraktivni industriji.

• Gradbeništvo je edini širok sektor, v katerem se je trend deleža zaposlenosti v zadnjih dveh desetletjih razlikoval med državami članicami. V večini držav članic se je njegov delež zmanjšal. Leta 2024 je bilo v EU skoraj dva milijona manj gradbenih delavcev kot pred svetovno gospodarsko krizo (pred letom 2007).

• Stopnja strukturnih sprememb na trgih dela EU, merjena s stopnjo prerazporeditve delovnih mest v širših sektorjih, se od svetovne gospodarske krize zmanjšuje. Podobni trendi v daljših časovnih obdobjih so bili opaženi na trgu dela v ZDA in Združenem kraljestvu.

• Najmočnejši dejavnik sprememb na trgih dela EU je napredovanje poklicev. To se je zgodilo v vseh širših sektorjih. Delež poklicnih zaposlenih se je v EU v obdobju 1995–2023 podvojil, in sicer z 11 % na 22 % v 12 državah članicah, za katere so na voljo podatki.

• Na trgih dela razvitih gospodarstev je veliko dejavnikov strukturnih sprememb. Tehnološke spremembe, zlasti informatizacija in digitalizacija, so najpogosteje omenjena gonila povpraševanja, vendar štejejo trgovinske institucije in institucije trga dela ter dejavniki na strani ponudbe, vključno z migracijami in večjo udeležbo žensk na trgu dela. Kombinacija teh dejavnikov se med državami članicami razlikuje, kar vodi do različnih vzorcev premikov zaposlovanja na nacionalni ravni.

• Več kot dve tretjini neto novih delovnih mest v EU, ustvarjenih v zadnjih treh desetletjih, so prevzele ženske, kar je prispevalo k zmanjšanju razlik v zaposlenosti med spoloma.

• Rast zaposlovanja se je okrepila na dobro plačanih delovnih mestih in oslabila na slabo plačanih delovnih mestih. Na skupni ravni EU so se premiki zaposlovanja v obdobju po svetovni gospodarski krizi (2011–2024) spremenili iz asimetrično polarizirajoče v obdobje po svetovni gospodarski krizi (2011–2024).

• Delovna mesta v najvišjem kvintilu po plačah so v obdobju 2019–2024 predstavljala vso neto rast zaposlenosti v EU.

• Poklicno napredovanje, ki je posledica vse večje stopnje izobrazbe in naraščajočega deleža delavcev, izobraženih na terciarni ravni, ni spremljalo povečanje rasti produktivnosti v EU. Rast produktivnosti se od leta 1995 vztrajno upočasnjuje.

• V EU obstajajo znatne razlike v rasti produktivnosti. Za razliko od držav članic, ki so pristopile k EU pred letom 2004 in v katerih se je rast produktivnosti v zadnjih desetletjih ustavila, so države članice, ki so pristopile po letu 2004, priča povečanju produktivnosti zaradi nenehnega prehoda na storitvene dejavnosti in stalne moči v proizvodnji. V državah članicah po letu 2004 strukturne spremembe – gibanje delavcev med sektorji – pozitivno prispevajo k rasti produktivnosti, kar kaže na prerazporeditev delovne sile v bolj produktivne sektorje.

• Vse večje razlike v produktivnosti med Združenimi državami in EU so predvsem posledica hitrejše rasti proizvodnje v zasebnih storitvenih sektorjih. To je posledica večjih naložb in učinkovitejšega vzvoda IKT v sektorjih, kot so maloprodaja, finančne storitve, informacijske in komunikacijske storitve ter strokovne, znanstvene in tehnične storitve v Združenih državah.

• Uvedba novih tehnologij na delovnem mestu je sovpadala s povečanjem stopnje zaposlenosti in dodajanjem skoraj 30 milijonov delavcev k številu zaposlenih v EU v zadnjih treh desetletjih. EU je (ponovno) postala trg dela z visoko udeležbo. Zato bi morala biti politika manj osredotočena na spektr tehnološke brezposelnosti in bolj na povečanje ponudbe, zlasti na premagovanje ovir za udeležbo na trgu dela med trenutno premalo zastopanimi skupinami. Privlačnost dela z izboljšanjem kakovosti delovnih mest – ustvarjanje stabilnih in dostojnih delovnih mest – prispeva k temu rezultatu.

• EU nima sektorske gonilne sile za ponovno rast produktivnosti. Predelovalne dejavnosti in zasebne storitve so to vlogo opravljale do leta 2008, vendar so od leta 2011 le malo prispevale k rasti proizvodnje. Sektorska osredotočenost poročila gospoda Draghija in opredelitev specializacij z velikim potencialom rasti v EU – na primer čiste tehnologije, visokozmogljivostno računalništvo in proizvodnja naprednih materialov – določata potencialne gonilne sile.

• EU ne prinaša koristi, ki bi jih morala imeti od izboljšav človeškega kapitala. Večina neto povečanja zaposlenosti v EU v zadnjih treh desetletjih je bila na dobro plačanih in kakovostnih delovnih mestih. Vendar to ni privedlo do izboljšanja produktivnosti.

• Velik del zmanjšanja rasti produktivnosti v EU je povezan s tem, kako se proizvodni dejavniki združujejo, da se ustvarijo bolj ali kakovostnejši proizvodi ali storitve (skupna faktorska produktivnost). To kaže, da bi lahko spremembe v organizaciji in upravljanju dela pomagale izkoristiti nove generacije delavcev z višjo stopnjo izobrazbe in usposabljanja ter z dostopom do vse bolj naprednih digitalnih tehnologij. Države članice imajo v sodelovanju s socialnimi partnerji v zvezi s tem pomembno vlogo, in sicer z reformami javnih naložb in izobraževanja ter politikami zaposlovanja, ki dajejo prednost trajnostni rasti, ki temelji na inovacijah.