Temeljni izzivi: Stanovanjske težave mladih v Evropi

Evropa doživlja krizo nedostopnih stanovanj. Od leta 2010 so se povprečne prodajne cene v EU zvišale za 55,4 %, najemnine pa za 26,7 %, kar presega rast dohodkov za mnoge skupine. Ta povprečja prikrivajo resnost problema, ki ga doživljajo nekatere regije in določene skupine. Na primer, v nekaterih državah članicah EU so se cene več kot potrojile. Znotraj držav članic so trendi cen in najemnin zelo neenakomerni med regijami in stopnjami urbanizacije. Običajno so podražitve stanovanj v urbanih središčih daleč presegle povprečne trende. Veliko mladih v Evropi to krizo dostopnosti doživlja še posebej intenzivno. Njihove zaposlitvene dohodke so razmeroma nizke in pogosteje so v začasni ali negotovi zaposlitvi kot starejši ljudje. Pogosto imajo težave pri najemu doma, kjer bi se odločili živeti. Če želijo kupiti dom, bodo morda težko varčevali za polog ali se kvalificirali za hipotekarni kredit. Mladi se še naprej selijo v urbana območja, kjer so zaposlitvene možnosti koncentrirane, a stanovanja so najmanj dostopna. S temi ovirami se soočajo v ključnem obdobju svojega življenja, medtem ko prehajajo v samostojno odraslo življenje in sprejemajo odločitve o izobrazbi, karieri, odnosih in oblikovanju družine. Zanje je trenutna kriza dostopnosti stanovanj v Evropi temeljni problem.

Problem nedostopnih stanovanj ni nov. V nekaterih evropskih regijah in mestih so stroški bivanja dolgotrajen izziv za mnoge skupine. Vendar pa je v zadnjih letih težava postala bolj razširjena in prizadene večji del prebivalstva. Visoke cene energije, pomanjkanje delovne sile, okoljski predpisi, prostorski predpisi in pomanjkanje zemljišč so omejili gradbeno dejavnost. Prav tako se je povečala uporaba stanovanj kot naložbenega sredstva. To pomeni, da posamezniki in družine tekmujejo z vlagatelji na vse bolj napetem trgu nepremičnin. Čeprav EU nima neposrednih pristojnosti na področju stanovanj, ima pomemben vpliv z ustreznimi smernicami, zakonodajo in financiranjem. Ker se je stanovanjska kriza v Evropi zaostrovala, je Evropska komisija prvič odgovorila tako, da je stanovanja vključila kot ločen del portfelja komisarja. Dan Jørgensen, novi komisar za energijo in stanovanja, je zadolžen za podporo državam članicam pri reševanju vzrokov pomanjkanja stanovanj ter zagotavljanju javnih in zasebnih sredstev za vlaganje v dostopna in trajnostna stanovanja. Drugi organi EU, vključno z Evropskim parlamentom in Evropsko investicijsko banko, prav tako sprejemajo izziv odkrivanja vzrokov stanovanjske krize, iskanja rešitev in zagotavljanja sredstev.

• Trenutna kriza dostopnosti stanovanj v EU ima še posebej izrazite posledice na mlajše starostne skupine.

• V več državah članicah se povprečna starost, pri kateri mladostnik zapusti starševski dom, povečuje. Veliko mladih, vključno z zaposlenimi, si ne more privoščiti samostojnega življenja.

• Hkrati se brezdomstvo povečuje v številnih državah članicah. Mladi v mestih so med skupinami, ki so še posebej prizadete.

• Za mlade, ki dosežejo samostojno življenje, se izzivi nadaljujejo. Mladi, zlasti tisti v mlajši skupini, stari od 18 do 29 let, imajo večjo verjetnost, da zaostajajo s plačili stanovanj in komunalnih storitev. Mladi prav tako pogosteje poročajo, da bodo morda morali zapustiti svoj dom, ker si ga ne morejo več privoščiti.

• Mladi, ki živijo neodvisno od staršev, porabijo občutno več svojih dohodkov za stanovanja in so bolj verjetno preobremenjeni s stroški bivanja v primerjavi z drugimi starostnimi skupinami.

• Kljub temu, da porabijo večji del svojih dohodkov za stanovanja, mladi običajno živijo v slabše kakovostnih bivališčih.

• Med geografskimi regijami obstajajo pomembne razlike v dostopnosti nepremičnin, ki so trenutno na voljo za prodajo ali najem.

• Po vsej EU je zelo malo nepremičnin, ki so na voljo za najem v urbanih območjih, za mladega človeka s povprečno plačo mogoče šteti za dostopnega. To še posebej velja za prestolnice in priljubljene turistične destinacije.

• V Bolgariji, na Irskem, Poljskem, Portugalskem in v Španiji ter v delih Avstrije in Italije je stopnja nedostopnosti na najemniškem trgu takšna, da bi bilo v mnogih območjih za najem standardnega dvosobnega stanovanja potrebnih več kot 80 % mediane plače.

• Možen odgovor na izziv dostopnosti bi bil zmanjšanje obsega in poskus najema manjše nepremičnine. Vendar pa to lahko prinese izzive glede ustreznosti, cena na kvadratni meter pa je višja za manjše nepremičnine.

• Po vsej Evropi stanovanjska kriza mnoge mlade odrasle postavlja v situacijo, ko ne morejo doseči želene bivalne ureditve (na primer, da živijo sami ali s partnerjem), kar vodi do pomembnih neskladij med dejanskimi in želenimi bivalnimi razmerami mladih.

• Podatki iz raziskav iz štirih držav članic (Češka, Nizozemska, Španija in Švedska) kažejo, da veliko več ljudi živi pri prijateljih, sorodnikih ali starših, kot bi si to želeli. Veliko manj jih živi s partnerji ali sami, kot si to želi.

• Neizpolnjene stanovanjske preference so povezane z vrsto negativnih izidov. Med njimi so nezmožnost samostojnega življenja, nezmožnost slediti izbrani karieri, negativni vplivi na duševno zdravje in odločitev za odlašanje z rojstvom otrok.

• Za popolno razumevanje in reševanje krize dostopnosti stanovanj je pomembno upoštevati tako kvantitativne podatke o izzivih stanovanj mladih kot tudi kvalitativne podatke o njihovih preferencah in načinu, kako se znajdejo v sistemu stanovanjskih politik.

• Odločevalci naj se izogibajo razvoju razdrobljenega političnega okolja, kjer se politike izvajajo delno z nasprotujočimi si cilji.

• Ko gre za financiranje stanovanjskih pobud, so revolving skladi, ki ponovno uporabljajo kapital za stanovanja, učinkovit način financiranja projektov.

• Kar zadeva ustvarjanje novih stanovanjskih priložnosti za mlade (kot so dostopni 'začetni domovi'), imajo rešitve na strani ponudbe več potenciala kot denarne in davčne koristi na strani povpraševanja.

• Vlade bi morale zagotoviti nevtralnost glede mandata v fiskalni politiki ter enakovredno obravnavati lastništvo in najem.

• Za reševanje pomanjkanja stanovanj je nujno povečati število razpoložljivih stanovanj. Obstoječi nabor praznih in premalo izkoriščenih stavb ponuja precejšen neizkoriščeni potencial na tem področju, čeprav pogosto zahteva obsežne prenove.

• Politike za regulacijo najemnin in povečanje varnosti najema morajo upoštevati tako notranje (obstoječe najemnike) kot tudi zunanje (nove ali potencialne najemnike, pogosto mlade), kot tudi ponudnike stanovanj.

• Mladi lahko aktivno sodelujejo pri oblikovanju politik – ne le pri oblikovanju novih ali revidiranih stanovanjskih politik, temveč tudi pri razvoju inovativnih stanovanjskih konceptov, kot je sodelovalno stanovanje.