Desetletje nizkih plač: Delavci socialnih storitev še vedno zaslužijo približno petino manj od povprečja

Delo na področju socialnih storitev je mogoče razdeliti na dejavnosti socialnega varstva brez nastanitve (npr. oskrba na domu, predšolska vzgoja in varstvo)) in stanovanjsko varstvo. Več kot dve tretjini delavcev socialnih služb zagotavlja dolgotrajno oskrbo, večina preostalih pa je vključena v predšolsko vzgojo in varstvo. Največja rast je bila zabeležena v dejavnostih socialnega varstva brez nastanitve, kar odraža spremembe politike v državah članicah, kot je sprememba politike, da bi starejšim omogočili, da dlje živijo doma namesto v oskrbi na domu. To je v skladu z evropskim stebrom socialnih pravic, ki poudarja vlogo oskrbe na domu in storitev v skupnosti. Kar zadeva demografsko skupino delovne sile, je več kot tretjina (38 %) zaposlenih v socialnih storitvah stara 50 let ali več, kar je 4,6 odstotne točke več kot leta 2014. Nekaj več kot štiri petine (81 %) delavcev v socialnih storitvah je žensk, kar je za 1,5 odstotne točke manj kot leta 2014, po obdobju dosledno visokih stopenj žensk, zaposlenih v tem sektorju od leta 2008 (najzgodnejše leto, za katero so na voljo podatki).

V državah članicah je bila v zadnjem desetletju povprečna plača delavcev socialnih storitev približno 20 % nižja od povprečne plače v gospodarstvih držav članic kot celoti. Ta razlika v plačilu se je med letoma 2014 in 2018 nekoliko zmanjšala, vendar se je med letoma 2018 in 2022 spet povečala (slika 1). Nasprotno pa je v zdravstvu plača dosledno in vse bolj nad povprečno nacionalno plačo – za 11,2 % v letu 2014, 17,3 % v letu 2018 in 20,9 % v letu 2022.

Zato ni presenetljivo, da je leta 2024 v povprečju 37 % delavcev v socialnih storitvah menilo, da niso ustrezno plačani glede na prizadevanja in dosežke na svojem delovnem mestu, v primerjavi s 26 % delavcev v sektorjih, ki niso socialne storitve. (Te ugotovitve temeljijo na Eurofoundova analiza podatkov iz evropske raziskave o delovnih razmerah (EWCS) za leto 2024 za 23 držav članic, v katerih je bilo anketiranih več kot 20 delavcev socialnih storitev. Države z manjšimi vzorci socialnih delavcev (Ciper, Grčija, Madžarska in Slovaška) so bile izključene iz analize zaradi zanesljivosti.)

Plače med delavci v socialnih storitvah se razlikujejo glede na podsektor, poklic/poklic in državo. Delavci v stanovanjski oskrbi so v povprečju bolje plačani kot delavci v socialnem varstvu brez nastanitve (zaslužijo 18,7 % manj od povprečja v gospodarstvih držav članic kot celote v primerjavi z 22,7 % manj), čeprav se je plača v prvih znižala, v drugih pa od leta 2018 do leta 2022 povečala. Najslabše plačani so delavci v poklicih, ki zahtevajo malo ali nič formalne izobrazbe. Ti vključujejo – odvisno od države – (socialne) negovalce ali pomočnike, skrbnike otrok in pomočne medicinske sestre.

Delavci s poklicnimi kvalifikacijami so pogosto plačani več v drugih sektorjih kot v socialnih storitvah. Leta 2022 so na primer zdravstveni delavci (ki so bolje plačani od povprečja v gospodarstvih držav članic kot celoti) zaslužili 15 % več od povprečja socialnih storitev, vendar 60 % nad povprečjem drugje. Prejšnje raziskave Eurofounda so pokazale tudi, da so medicinske sestre z enakimi izkušnjami in profilom bolje plačane v zdravstvenem varstvu kot pri dolgotrajni oskrbi. Najbolje plačani delavci socialnih storitev so terapevti, specializirane medicinske sestre in socialni delavci. Vendar pa so slabše plačani kot razmeroma dobro plačani strokovnjaki v drugih sektorjih in/ali pa so takšni dobro plačani strokovnjaki bolj razširjeni v drugih sektorjih kot v socialnih storitvah. To dokazuje dejstvo, da je razlika med srednjo plačo (tj. "srednjo številko") vseh delavcev v socialnih storitvah in plačo vseh drugih delavcev manjša od razlike v povprečni plači; slednjo v drugih sektorjih bolj kot v socialnih storitvah spodbuja skupina bolje plačanih delavcev.

Podatki enotnega evropskega neba iz leta 2018 kažejo, da so plače socialnih delavcev nižje od povprečja v vseh državah članicah in za več kot 10 % v vseh tretjih državah: na Nizozemskem, v Avstriji in Luksemburgu (slika 2). Vse tri so med državami, v katerih je pokritost s sporazumi socialnih partnerjev največja.

Za večino držav članic se podatki enotnega evropskega neba nanašajo samo na delavce, ki so zaposleni pri izvajalcih oskrbe z najmanj 10 zaposlenimi. Medtem ko večina ponudnikov zaposluje manj kot 10 zaposlenih – tako v dejavnostih socialnega varstva brez nastanitve (85 %) kot v stanovanjski oskrbi (51 %) – tisti z vsaj 10 zaposlenimi zaposlujejo večino delovne sile: 91 % oziroma 98 % (na podlagi Eurofoundove analize Eurostatove strukturne poslovne statistike iz leta 2022). Ena skupina delavcev, ki je ti podatki na splošno ne zajamejo, sonegovalci v gospodinjstvu, vključno z negovalci, ki živijo v gospodinjstvu oseb, ki jim zagotavljajo oskrbo). Pogosto imajo najnižjo plačo in najslabše delovne pogoje.

Socialni delavci pogosteje kot drugi delavci živijo v gospodinjstvih, ki imajo težave s preživetjem: 31 % v primerjavi s 25 %, kažejo podatki EWCS 2024. Delo s krajšim delovnim časom je v socialnih storitvah veliko pogostejše kot v večini drugih sektorjev. Socialni delavci zato delajo manj plačanih ur na mesec, kar pomeni, da je razlika v povprečni mesečni plači v primerjavi z drugimi delavci celo večja od vrzeli v urni plači. Številni delavci socialnih služb lahko prevzamejo delo s krajšim delovnim časom le zaradi lastnih obveznosti oskrbe, na primer za otroke ali starejše sorodnike. Boljši dostop do storitev otroškega varstva in dolgotrajne oskrbe za te delavce bi jim lahko omogočil, da delajo dlje in tako zaslužijo več.

Ali je plačilo primerno ali ne, je odvisno od tega, koliko morajo ljudje zaslužiti za kritje svojih stroškov. Stanovanjski stroški so ključnega pomena. Če so plače za oskrbo določene na nacionalni ravni, lahko to povzroči posebne težave za delavce, ki živijo na območjih z visokimi stanovanjskimi stroški, zlasti v velikih mestih, in nimajo dostopa do socialnih stanovanj. Prispeva lahko tudi k pomanjkanju delovne sile v socialnih storitvah. Stanovanjske politike lahko pomagajo, zlasti če so namenjene povečanju ponudbe z novo gradnjo, zmanjšanju prostih stanovanj, obnovi nepremičnin in boljšemu povezovanju stanovanjskega sklada z delom in storitvami. Drugi ukrepi politike, ki lahko pomagajo, poleg izboljšanja plač in zmanjšanja stanovanjskih stroškov, vključujejo zmanjšanje stroškov energije, otroškega varstva, izobraževanja, prevoza in zdravstvenega varstva.

Delež socialnih delavcev, ki so v raziskavi EWCS leta 2024 navedli "plače in zaslužke zaposlenih" kot eno od treh najpomembnejših področij, na katerih bi želeli izboljšave, je zagotovo visok in znaša 68,8 %, vendar je le nekoliko višji kot med drugimi delavci (68,6 %). To pa odraža mnenja dejanskih delavcev socialnih storitev in ne mnenj delavcev, ki so se odločili, da ne bodo delali v sektorju ali so ga zapustili. Plačilo je zato lahko še pomembnejši dejavnik pri privabljanju delavcev, kot kaže ta delež. Plače socialnih delavcev so pogosto enake minimalni plači ali tik nad njo. Zvišanje splošne minimalne plače tako izboljšuje plačilne pogoje, vključno z dvigom plač nad minimalno.

Oblikovalci politik bi si morali prizadevati za izboljšanje delovnih pogojev, ki presegajo samo plačilo, da bi pritegnili in obdržali delavce. Ukrepi za odpravo pomanjkanja delovne sile, kot so finančne spodbude za delo po upokojitveni starosti ali kampanje zaposlovanja, so omejeno učinkoviti, če jih ne spremlja izboljšanje delovnih pogojev.

Zdravje in varnost pri delu, vključno z duševnim zdravjem, je poudarjeno kot eno od področij, na katerih potrebuje izboljšave več socialnih delavcev (30,9 %) kot drugih delavcev (23,4 %). Očitno je treba obravnavati fizična tveganja, značilna za ta sektor (kot so dvigovanje ljudi in delo z nalezljivimi snovmi brez zadostne zaščite), vendar sektor resnično izstopa zaradi tveganj za duševno zdravje, ki jih predstavljajo delavci, na primer zaradi neugodnega vedenja na delovnem mestu in čustvene izčrpanosti zaradi dela. Večji vpliv delavcev na njihove delovne urnike lahko pomaga ublažiti druga vprašanja, s katerimi se srečujejo delavci socialnih služb.

Izboljšanje delovnih pogojev pa je lahko izziv. Za dejavnosti socialnega dela, ki potekajo na domu uporabnika storitev, je delovno mesto tisto domače okolje, ki ga je težko urediti. Hitra rast delovne sile na domu povečuje nujnost reševanja tega izziva. Nekatere ukrepe za izboljšanje delovnih pogojev je prav tako težko uskladiti z zagotavljanjem želene ureditve za prožno oskrbo. Boljše osebje je lahko del rešitve za izboljšanje nekaterih delovnih pogojev, kot so tisti, ki se nanašajo na zdravje in varnost pri delu, vključno z duševnim zdravjem. Da pa bi pritegnili in obdržali potrebne delavce, je treba najprej izboljšati splošne delovne pogoje.

Prav tako je ključnega pomena, da se obravnavavključitev žensk v ta slabo plačan sektor, vključno z izpodbijanjem stereotipov o oskrbi že od malih nog. Dejstvo, da so ženske preveč zastopane v sektorju socialnih storitev, pomeni tudi, da so ženske nesorazmerno prizadete zaradi težav z duševnim zdravjem , ki jih prinaša delo v socialnih storitvah. Tudi zaradi hitre rasti sektorja je treba temu vprašanju nameniti več pozornosti, saj slabo duševno zdravje povzroča znatne denarne in nedenarne stroške za prizadete posameznike in družbo kot celoto.

Eurofoundov projekt o dolgotrajni oskrbi, zdravstvenem varstvu in predšolski vzgoji in varstvu za leto 2026 bo raziskal te sektorje z vidika delovnih pogojev ter dostopa ljudi do socialnih storitev in njihove kakovosti.