Minimalne plače v letu 2025: letni pregled

Direktiva (EU) 2022/2041 o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: direktiva o minimalni plači), sprejeta leta 2022, zagotavlja skupni okvir za določanje ustreznih (zakonskih) minimalnih plač, spodbuja kolektivna pogajanja o določanju plač in izboljšuje učinkovit dostop delavcev do njihovih pravic do zaščite v obliki minimalne plače, kadar je to določeno v nacionalni zakonodaji in/ali kolektivnih pogodbah. Države članice so morale direktivo prenesti v svoje nacionalne predpise do 15. novembra 2024. Večina držav je (vsaj delno) zaključila ta proces do konca leta 2024. Danska je leta 2023 (ob podpori Švedske) pri Sodišču Evropske unije vložila tožbo za razglasitev popolne ali delne ničnosti direktive. Odločitev o tej zahtevi se pričakuje leta 2025.

Minimalne plače v letu 2025

• Bruto nacionalne minimalne plače so se med januarjem 2024 in januarjem 2025 zvišale v 21 od 22 držav članic, ki imajo nacionalno minimalno plačo, pri čemer je Ciper edina izjema, kjer je stopnja ostala nespremenjena. Znatno so se povečale v večini držav članic srednje in vzhodne Evrope: za skoraj 23 % v Romuniji, 15 % na Hrvaškem in v Bolgariji, 12 % v Litvi, 10 % na Češkem in Poljskem, 9 % na Madžarskem in Slovaškem ter 8 % v Estoniji.

• Čeprav so bila ta povečanja v skladu z umirjanjem ravni inflacije nižja od prejšnjega leta, so bila še vedno precejšnja in so v večini držav povečala kupno moč prejemnikov minimalne plače. Minimalne plače so se realno zvišale v večini držav, v nekaterih državah (Nemčija, Luksemburg, Francija, Slovenija in Belgija) so ostale večinoma stabilne, na Cipru pa so se znižale.

• Vloga inflacije pri znatnem dvigu minimalne plače se je letos zmanjšala. Namesto tega se zdi, da je direktiva o minimalni plači nastajajoči strukturni dejavnik, ki vpliva na ta povečanja, saj vse več držav povezuje zvišanje minimalne plače s podobnimi pragovi, navedenimi kot primeri v direktivi.

• Razpoložljivi podatki kažejo, da so minimalne plače le v nekaj državah dosegle 60 % mediane plače ali 50 % povprečne plače. Kljub temu se je Kaitzov indeks (razmerje med minimalno plačo in mediano ali povprečno plačo) v zadnjih dveh desetletjih v večini držav članic povečal, kar pomeni, da so se nacionalne minimalne plače v tem obdobju povečale bolj kot mediana in povprečne plače.

• Davčni sistemi in sistemi socialnih prejemkov lahko privedejo do znatnih razlik med bruto minimalno plačo in dejansko plačo (neto minimalna plača). Leta 2024 se je davčna stopnja za zaposlene (vključno z dohodnino in prispevki za socialno zavarovanje zaposlenih) gibala od približno 5 % v Belgiji in Estoniji do skoraj 40 % v Romuniji.

Prenos direktive

• Primerjalna analiza razpoložljivih (osnutkov) uredb kaže, da prenos direktive ni privedel do večjih sprememb v sistemih in metodah, ki se uporabljajo za določanje zakonsko določenih minimalnih plač. Pravne prilagoditve so bile običajno manjše in dopolnjevale obstoječe nacionalne prakse.

• Večina držav z zakonsko določenimi minimalnimi plačami je elemente iz člena 5(2)(a) do (d) direktive vključila kot samostojna merila in dopolnjuje merila, ki jih morajo nacionalni organi za določanje plač upoštevati v skladu z nacionalno zakonodajo.

• Kar zadeva okvirne referenčne vrednosti, ki naj bi jih oblikovalci plač uporabili za oceno ustreznosti zakonsko določenih minimalnih plač (člen 5(3) direktive), je večina držav v svoje predpise vključila posebne odstotke, ki temeljijo na povprečnih ali medianih plačah. Te vrednosti lahko nekoliko odstopajo od primerov iz direktive, in sicer od 46 % povprečne plače v Latviji do 55 % predvidenih povprečnih plač na Poljskem (v skladu z osnutkom zakona). Nekatere države, kot so Irska, Nizozemska in Romunija, so sprejele prožnejše pristope, ki omogočajo, da se vrednosti sčasoma spreminjajo ali spadajo v določen razpon. V nekaterih državah članicah, kot sta Hrvaška in Portugalska, na podlagi osnutkov uredb še ni jasno, katere okvirne referenčne vrednosti se bodo uporabljale. Drugi se sklicujejo na različne okvirne vrednosti (na primer Slovenija) ali sploh ne (na primer Luksemburg) in navajajo svoje posebne mehanizme posodabljanja.

• Več držav je okvirne (ciljne) vrednosti vključilo v merila, ki jih morajo upoštevati tisti, ki določajo plače, medtem ko se druge nanje sklicujejo izključno v okviru ocenjevanja ustreznosti zakonsko določenih minimalnih plač, kot je določeno v direktivi.

• Večina držav z zakonsko določenimi minimalnimi plačami ni bistveno spremenila svojega formalnega pristopa k vključevanju socialnih partnerjev v določanje in posodabljanje ravni minimalne plače, saj je to že razširjena praksa. Vendar pa so nekateri uvedli regulativne izboljšave, da bi pojasnili ali okrepili posebne vidike te vključenosti.

Prejemniki minimalne plače in njihova sposobnost, da si privoščijo stanovanje

• Delež delavcev, ki prejemajo minimalno plačo, se med državami članicami razlikuje, in sicer od več kot 10 % na Portugalskem, Slovaškem in Poljskem do manj kot 3 % na Češkem, v Belgiji in na Nizozemskem. Kljub temu večina držav članic kaže trend naraščanja, kar je skladno z dejstvom, da so minimalne plače v zadnjih 15 letih rasle hitreje od povprečja in mediane plač.

• Leta 2024 so stanovanjski stroški v EU naraščali hitreje kot splošna inflacija. Glede na analizo Eurofounda, ki temelji na najnovejših podatkih iz statističnih podatkov Evropske unije o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC 2023), so bili prejemniki minimalne plače nesorazmerno prizadeti, saj stanovanja predstavljajo večji delež njihovega razpoložljivega dohodka (v povprečju 34,8 % v primerjavi s 26,2 % za osebe z višjimi dohodki). Med enoodraslimi gospodinjstvi so tudi tisti, ki prejemajo minimalno plačo, pogosteje dojemali stanovanjske stroške kot veliko breme (35,6 % v primerjavi z 21,7 %).

• Mladi prejemniki minimalne plače (stari od 16 do 34 let, študenti, katerih primarna dejavnost je bila izobraževanje) imajo v številnih državah bistveno večjo verjetnost, da bodo živeli s starši kot njihovi bolje plačani vrstniki (48,9 % v primerjavi z 29,1 %). To kaže, da so lahko sedanje ravni minimalne plače ovira za neodvisno življenje mladih delavcev, saj jim preprečujejo, da bi se preselili iz družinskih domov in omejujejo njihovo stanovanjsko mobilnost.

• Direktiva EU o minimalni plači postaja pomemben dejavnik pri določanju zakonsko določene minimalne plače, pri čemer prenos v večini držav večinoma napreduje v skladu s predvidenim načrtom. Vendar pa vsi vidiki niso bili (ali morajo biti) vključeni v nacionalne predpise. Nacionalni organi za določanje plač, vključno s socialnimi partnerji in posvetovalnimi organi, bodo morali spoštovati in izvajati duh direktive v praksi.

• Ker se minimalne plače povečujejo glede na povprečne/povprečne plače, več zaposlenih zasluži plače, ki so v mnogih državah blizu minimalne ravni. To povečuje pomen dopolnilnih politik, kot so stanovanjske politike, davčne olajšave ali ugodnosti, ki izboljšujejo finančni položaj prejemnikov minimalne plače.

• Visoki stanovanjski stroški nesorazmerno vplivajo na prejemnike minimalne plače, saj omejujejo njihovo mobilnost in splošno kakovost življenja ter lahko omejujejo njihove gospodarske priložnosti. Glede na relativne stanovanjske stroške in pri ocenjevanju ustreznosti minimalnih plač lahko določalci plač upoštevajo relativne stanovanjske stroške v prihodnjih letih pri ocenjevanju ustreznosti minimalnih plač in zlasti med postopki kolektivnih pogajanj.