Zaposlovanje in delovni pogoji najbolj ranljivih delavcev: Reševanje stalnega političnega izziva

V zadnjih dveh desetletjih so trgi dela v Evropski uniji (EU) doživeli pomembno preobrazbo, ki jo zaznamuje širitev nestandardnega zaposlovanja in prilagodljivih delovnih ureditev. Čeprav so polne, stalne pogodbe še vedno prevladujoča oblika zaposlitve, so nestandardne ureditve, kot so pogodbe s krajšim delovnim časom in začasne pogodbe, vse pogostejše.

Nestandardna zaposlitev sama po sebi ne pomeni ranljivosti delavca. Lahko prinese koristi tako delodajalcem kot delavcem, vključno z večjo produktivnostjo in boljšim ravnovesjem med delom in zasebnim življenjem. Vendar pa ranljivost nastane, kadar je nestandardna zaposlitev neprostovoljna ali ko se prekrije več nestandardnih značilnosti, kot so prisilno delo s krajšim delovnim časom in začasni status.

To poročilo preučuje ranljivost z vidika zaposlitve. Ranljivost pri zaposlovanju je opredeljena kot večdimenzionalen pojav, ki zajema nezadostnost dohodka, negotovost zaposlitve in pomanjkanje delovnih pravic. Razlikuje se od širšega pojma kakovosti zaposlitve, ki zajema dimenzije, kot so zaslužek, a vključuje tudi dimenzije, kot so intenzivnost dela, fizično okolje in drugi vidiki delovnega življenja.

Poročilo analizira trende razširjenosti ranljivosti zaposlitve po EU-27 med letoma 2009 in 2021 ter preučuje, kako ranljivost vpliva na različne vidike delovnega življenja. Poleg tega ocenjuje relevantne politične in zakonodajne razvojne ukrepe, usmerjene v zmanjšanje ranljivosti ter podporo prehodu na varnejše in trajnostnejše oblike zaposlovanja.

EU rešuje nestandardno in negotovo zaposlitev s političnimi in zakonodajnimi akti.

Načelo 5 Evropskega stebra socialnih pravic poudarja pravico delavcev do poštenega in enakega obravnavanja glede delovnih pogojev, dostopa do socialne zaščite in usposabljanja, ne glede na vrsto in trajanje delovnega razmerja. Zagovarja preprečevanje zlorab netipičnih pogodb in spodbuja prehod na odprte oblike zaposlitve.

Decembra 2025 je Evropska komisija izdala načrt za kakovostna delovna mesta. Načrt poudarja pomen, da podjetja v EU ostanejo konkurenčna ob ohranjanju visokih delovnih standardov; Za dosego tega je potreben jasen, sorazmeren in inovacijam prijazen regulativni okvir, pri čemer imajo socialni partnerji ključno vlogo pri iskanju praktičnih rešitev.

Kar zadeva obstoječe zakonodajne ukrepe EU, je ključni pravni instrument, sprejet leta 2019, Direktiva o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih. Pomembna sta tudi Direktiva o platformnem delu in Direktiva o razporejeni delavci, čeprav te oblike dela in ustrezne politične ukrepe v tem poročilu niso izrecno obravnavane. Mnoga leta pred sprejetjem Direktive o transparentnih in predvidljivih delovnih pogojih so si Direktiva o delu s krajšim delovnim časom, Direktiva o pogodbah za določen čas in Direktiva o začasnem agencijskem delu ciljale zmanjšati tveganja negotovosti z zagotavljanjem, da imajo delavci s krajšim delovnim časom, začasni in agencijski delavci enake pravice in enako obravnavo kot delavci na pogodbah za polni delovni čas in na nedoločen čas.

• Ranljivost za zaposlovanje se je po vsej EU povečala po finančni krizi 2007–2008, kar je povzročilo povečanje prisilnega začasnega in skrajšanega delovnega časa, vendar se od leta 2016 zmanjšuje in je zdaj pod predkrizno raven.

• Leta 2021 sta Španija in Nizozemska pokazali najvišje stopnje ranljivosti, medtem ko so države članice srednje in vzhodne Evrope poročale o najnižji. Narava ranljivosti za zaposlitev se med državami članicami bistveno razlikuje. Nezadostnost dohodkov je prevladujoča dimenzija v celinskih državah članicah ter državah članicah srednje in vzhodne Evrope, medtem ko je negotovost zaposlovanja bolj razširjena v sredozemskih in nordijskih državah članicah. Pomanjkanje delovnih pravic je prispevalo najmanjši delež k ranljivosti pri zaposlovanju v večini držav članic, največji delež pa je bil v Grčiji.

• Ženske, mladi delavci, migranti, Romi, osebe z invalidnostmi in LGBT+ posamezniki (lezbijke, geji, biseksualne in transspolne osebe ter druge spolne in spolne manjšine) imajo večjo verjetnost, da bodo doživeli ranljivo zaposlitev. Dokazi kažejo, da se te skupine soočajo z ovirami, vključno s stereotipi ali predsodki, težavami pri usklajevanju delovnega življenja in družinskih obveznosti (zlasti žensk) ter težavami pri pravnih predpisih in priznavanju kvalifikacij in veščin (zlasti migrantskih delavcev).

• Ranljivost pri zaposlovanju ne pomeni samodejno slabih delovnih pogojev. Zaposleni, ki doživljajo ranljivost v eni sami dimenziji, imajo mešane rezultate v svojem delovnem življenju, saj so na nekaterih področjih boljši od neranljivih zaposlenih, medtem ko se v drugih soočajo s slabostmi. Prav kopičenje več ranljivosti dosledno vodi do negativnih rezultatov, kot so slabše zaposlitvene možnosti, omejen dostop do usposabljanj in razvojnih priložnosti, zmanjšana avtonomija pri sprejemanju odločitev, nižja udeležba v organizaciji, manj ugodni delovni čas, nepredvidljivi zaslužki in omejen dostop do različnih plačilnih komponent.

• Večina kazalnikov fizičnega zdravja ni pokazala pomembnih razlik med ranljivimi in neranljivimi zaposlenimi. Delavci, ki doživljajo večdimenzionalno ranljivost, kažejo višje stopnje tesnobe in depresije kot neranljivi zaposleni, vendar manj verjetno poročajo o stresu, povezanem z delom.

• EU in nacionalna politika ter zakonodaja si prizadevajo ponuditi tako prilagodljivost kot zaščito. Po eni strani podpirajo prilagodljivost, ki jo delodajalci in delavci potrebujejo za prilagajanje zaposlovanja nihanjam v gospodarskem kontekstu in osebnim potrebam. Po drugi strani pa uvajajo ukrepe za zagotavljanje enakega obravnavanja delavcev na standardnih in nestandardnih pogodbah, za spodbujanje ustvarjanja in prehod na bolj kakovostna delovna mesta ter preprečevanje uporabe nestandardnih zaposlitev na načine, ki bi lahko ogrozili pravice delavcev ali varnost zaposlitve.

• Politični ukrepi so se osredotočali na (1) zagotavljanje večje pogodbene gotovosti glede delovnih ur in delovnih pogojev za delavce na nestandardnih pogodbah, (2) spodbujanje prenosov iz zaposlitve za določen čas v neomejeno zaposlitev ter preprečevanje zlorabe začasnih pogodb, (3) regulacijo pogodb z ničelnim številom ur in zmanjšanje uporabe drugih negotovih pogodb ter (4) spodbujanje in omogočanje delavcem v prisilnem delu s krajšim delovnim časom, da delajo dodatne ure. Veliko pobud na teh področjih je nastalo ali je bilo okrepljenih kot posledica zakonodaje EU. Ker je bilo veliko sprememb uvedenih šele pred kratkim, manjka ocena njihovega vpliva na ravnovesje med prilagodljivostjo in zaščito na trgu dela.

• Ranljivost je večdimenzionalen pojav in zahteva integrirane politične odzive, ki naslavljajo delovno, individualne in intersekcijske dejavnike, ki prispevajo k ranljivosti delavca.

• Nestandardna zaposlitev sama po sebi ne pomeni ranljivosti. Politike morajo nuditi prilagodljivost in zaščito ter preprečevati zlorabe netipičnega dela, ki spodkopavajo delovne standarde.

• Zakonodaja EU je okrepila pravice delavcev na nestandardnih pogodbah, vendar sama zakonodaja ne more rešiti vprašanj, kot je neenak dostop do usposabljanja, kar lahko še dodatno poveča ranljivost.

• Učinkovita regulacija temelji na trdnem izvajanju nadzora, vključno z zadostno zmogljivostjo inšpekcij, dostopnimi postopki za pritožbe in rednim spremljanjem skladnosti.

• Digitalizacija in umetna inteligenca preoblikujeta delo, kar zahteva nenehen pregled regulativnih okvirov za zaščito kakovosti delovnih mest in hkrati omogočanje inovacij. Načrt za kakovostna delovna mesta in posvetovanje o Zakonu o kakovostnih delovnih mestih med drugim prispevata k temu procesu, ki bo zahteval aktivno sodelovanje socialnih partnerjev.

• Čeprav to ni neposredno obravnavano v tem poročilu, je treba diskriminacijo in prikrajšanost, povezano z osebnimi značilnostmi, odpraviti z zakonodajo, politiko in ozaveščanjem, da se zagotovi enak dostop do kakovostnih delovnih mest.