Preizobraženi in premalo plačani: Uganka nasprotovanja razlikam med spoloma v plačah in izobraževanju

Plačna razlika med spoloma se je v zadnjih dveh desetletjih zmanjšala, vendar so spremembe postopene, kar kaže na strukturni izziv na trgu dela, saj večja udeležba žensk ni privedla do enakega plačila. Ženske v EU so leta 2023 povprečno zaslužile 12 % manj na uro kot moški, pri čemer so bile razlike v zaslužku večje, če jih merimo skozi tedne, mesece ali leta zaradi razlik v vzorcih delovnega časa. Hkrati pa raste razlika med spoloma v ravni izobrazbe. Ta vrzel gre v nasprotno smer. Mlade ženske so na večini ravni formalnega izobraževanja prekašale mlade moške; večina tistih, ki so leta 2024 diplomirale v vsaki državi članici EU, so bile ženske. Glede na tradicionalno močno korelacijo med izobrazbo in kasnejšimi zaslužki se pojavlja vprašanje: zakaj se plačna vrzel med spoloma zmanjšuje razmeroma zmerno, medtem ko so novejše generacije žensk vse bolj usposobljene kot njihovi moški kolegi? To poročilo opisuje nedavne trende razlike v plačah med spoloma in razlike v izobrazbi, predstavlja nekatere raziskave, ki skušajo pojasniti te razlike, ter preučuje vlogo razlik med spoloma pri izbiri študijskih področij tretje ravni, ki lahko prispevajo k vztrajnosti razlike v plačah.

Načelo, da bi morale ženske in moški prejemati enako plačilo za enako delo, je zapisano v pogodbah EU od leta 1957. Zapiranje spolnih vrzeli na trgu dela je bil prav tako eden glavnih ciljev strategije EU za enakost spolov za obdobje 2020–2025, načrta Evropske komisije za ženske pravice za leto 2025 in Evropskega stebra socialnih pravic. Direktiva o transparentnosti plač iz leta 2023 zavezuje delodajalce, da uporabljajo objektivna in spolno nevtralna merila za določanje ravni plač in napredovanja v karieri, ter zahteva, da večja podjetja poročajo o svojih plačnih razlikah med spoloma in sprejmejo korektivne ukrepe, če razlika med spoloma presega 5 %. Mogoče je zapreti razlike med spoloma. Tudi ob manj podpornem okviru politike na področju izobraževanja so se razlike med spoloma v izobrazbi v zadnjih treh desetletjih zmanjšale, zaprle in nato obrnile.

• Razlika v plačah med spoloma v povprečnih bruto urnih dohodkih na ravni EU se postopoma zmanjšuje – s 15 % v letu 2010 na 12 % v letu 2023.

• Razlike v plačah med spoloma so največje pri dobro plačanih delovnih mestih in med tistimi z višjimi kvalifikacijami. Moški diplomanti v EU zaslužijo 22 % več kot njihove ženske kolegice; Enakovredna vrzel za nediplomirane študente je 11 %.

• Od leta 2010 je delež žensk med diplomantkami presegel delež moških, razlika pa se povečuje. Za tiste, stare od 30 do 34 let, je zdaj razlika v zaključku terciarnega izobraževanja 11 odstotnih točk. Ženske predstavljajo 54 % od 87 milijonov diplomantov terciarnih programov v EU, starih od 15 do 64 let.

• Donosi na trgu dela za izobraževanje so za ženske veliko šibkejši kot za moške. Izobraževalno prilagojene plačne razlike med spoloma so večje v skoraj vsaki državi članici kot neprilagojena plačna vrzel med spoloma, kar odraža boljše izobraževalne dosežke žensk.

• Diplomantke manj verjetno uporabijo svoje kvalifikacije v plačani zaposlitvi. Leta 2023 je bilo v EU-27 4,7 milijona brezposelnih diplomantk osnovne starosti (25–54 let), v primerjavi z 2,2 milijona brezposelnih moških diplomantov.

• Eden od dejavnikov, ki prispeva k razlikam v plačah med spoloma, je poklicna segregacija – koncentracija moških in žensk na določenih delovnih mestih na trgu dela, s plačilnimi kaznimi za žensko prevladujoča delovna mesta, ter podcenjevanjem žensko prevladujočih področij, kot sta oskrba in socialna pomoč.

• Pred poklicno segregacijo pride tudi izobraževalna segregacija. Ženske so premalo zastopane (za 15 % do 20 %) v izobraževalnih področjih, povezanih z bolje plačanimi poklici (npr. inženirstvo ali IKT), in prekomerno zastopane (60 % proti 80 %) na področjih, povezanih z nižjimi od mediane zaslužkov diplomantov (npr. osebne storitve ali socialna pomoč).

• Dejstvo, da ženske predstavljajo vse večji delež zaposlitve v bolj kvalificiranih poklicih in bolje plačanih delovnih mestih, je znak napredka k enakosti spolov. Vendar pa je opozorilo, da so razlike v plačah med spoloma največje pri visoko usposobljenih in dobro plačanih delovnih mestih. S tem, ko delodajalce sili, da so posebej glede razlik med spoloma v plačah in sprejmejo ustrezne ukrepe, ima Direktiva EU o plačni transparentnosti pomembno vlogo pri zmanjševanju teh razlik. Enako velja za direktivo o spolnem ravnovesju v upravnih odborih podjetij, katere cilji naj bi bili doseženi v letu 2026.

• Poklicna segregacija – eden glavnih vzrokov plačnih vrzeli – je druga stran izobraževalne segregacije. Številne pobude si prizadevajo nasloviti premalo zastopanost žensk v bolje plačanih poklicih, povezanih z naravoslovjem, tehnologijo, inženirstvom in matematiko. Skupni podatki – o vpisu v ustrezne izobraževalne programe ali o poklicu v zaposlovanju – nakazujejo, da za zdaj obstaja malo dokazov o uspehu. Ženski deleži se spreminjajo le postopoma, v najboljšem primeru. Odločevalci bi morali nasloviti izvor teh razlik v zgodnjem izobraževanju, namesto da čakajo z njihovo odpravo v kasnejših fazah.

• Politika zaposlovanja je bila uspešna pri zvišanju skupnih stopenj zaposlenosti proti glavnim ciljem (78 % stopnja zaposlenosti med tistimi, starimi od 20 do 64 let do leta 2030), predvsem zaradi naraščajočega števila zaposlenih žensk. V kontekstu razmeroma nizke brezposelnosti bi politika lahko ciljala na velik nabor brezposelnih diplomantk za reševanje pomanjkanja veščin na področjih, kot sta zdravstvo in informacijsko-komunikacijska tehnologija.