Onkraj 1,5°C: Postavljanje ljudi v središče politike

Nedavno poročilo Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) z naslovom Omejevanje prekoračitev: Premagovanje presežka 1,5 °C in poti do vrnitveopens in new tab je pritegnilo pozornost zaradi šokantnih zaključkov: globalni ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov niso bili dovolj hitri, segrevanje pa naj bi v naslednjih nekaj letih preseglo 1,5 °C nad predindustrijskimi ravni. Tudi v najbolj optimistični situaciji – kjer je vsak nacionalni podnebni načrt v celoti izveden in so izpolnjeni vsi dodatni cilji neto ničelne emisije – je pričakovani vrh segrevanja okoli 1,8 °C.

Noben scenarij nad 1,5 °C ni lahko sprejeti: morska gladina narašča hitreje; večja verjetnost kolapsa ekosistemov, vključno s koralnimi grebeni, bolj ekstremno vročino in gozdni požari; ter globoke spremembe v kriosferi (ledene plošče, morski led, ledeniki, permafrost in sneg). Ledeniki bi lahko do leta 2100 izgubili več kot četrtino svoje mase, dvignili morsko gladino za 9 do 12,5 cm in trajno spremenili razpoložljivost vode v celotnih regijah. Nekatere majhne otoške države v razvoju (SIDS) in nizko ležeča obalna mesta se soočajo s delno ali popolno potopitvijo. Brez učinkovite prilagoditve bi se lahko svetovna proizvodnja hrane do leta 2050 zmanjšala za do 14 %. Pogostejši in intenzivnejši vročinski valovi, več bolezni, povezanih s prehrano, ter večje tveganje za prenašanje patogenov bodo povzročili bolezni in smrt. Tveganje prečkanja nepopravljivih prelomnic v ledenih ploščah Zahodne Antarktike in Grenlandije, Atlantski meridionalni prevratni cirkulaciji (sistem tokov, ki premika toplo površinsko vodo proti severu in hladno globoko proti jugu, kar ima ključno vlogo pri uravnavanju podnebja) in amazonskem deževnem gozdu, povečuje. To so pragovi, ki bi trajno preoblikovali svet.

Skušnjava je, da to beremo kot prečkanje točke brez vrnitve, kjer ni mogoče ničesar storiti in je edina možnost človeštva, da se preda neizogibnemu.

To branje je napačno in upiranje temu je pomembno.

Ker je preseganje praga 1,5 °C zdaj neizogibno, je premik fokusa neizogiben. Cilj mora biti zdaj omejiti dvig temperatur, zagotoviti, da ostanejo nad pragom čim krajši čas, in jih čim prej spet znižati. Poročilo UNEP to ne opisuje kot odstop, temveč kot 'omejeno agencijo'. Logika je preprosta in neusmiljena. Nižji kot je vrh, manjše je tveganje. Krajši kot je presežek, manjša je možnost presežka nepopravljivih pragov. Čim prej se emisije zmanjšajo, več prihodnjih izgub in škode se lahko izognemo. Osrednja operativna lekcija poročila je, da zmanjševanja in prilagajanja ni več mogoče zaporedno določati: sta medsebojno podporna stebra, ki morata napredovati skupaj.

Za Evropejce podnebna pretiravanja niso več le napoved. Žgoče poletje 2026 je pokazalo, da so njegove posledice že del vsakdanjega življenja. Čeprav je EU do leta 2050 sprejela zakonodajo za ogljično nevtralnost, trenutne projekcije kažejo, da bo cilj do leta 2030 za 55 % zmanjšanje ravni iz leta 1990 komaj zgreščen, dodatnih 6,5 odstotne točke predvidenega zmanjšanja pa bo odvisno od načrtovanih ukrepov, ki še niso sprejeti v zakonodaji.

Medtem ko se oblikovalci politik spopadajo s to novo realnostjo, oblikovanje politik rutinsko podcenjuje pomemben dejavnik, kar še povečuje nujnost, ki jo poudarja UNEP. Instrumenti podnebne politike so pogosto zasnovani za državljana, ki ne obstaja: nekoga, ki je popolnoma obveščen, neobremenjen z motnjami ali tesnobo, sposoben sprejeti začetne stroške in sposoben krmariti po birokraciji.

Po vsej EU se 84 % državljanov strinja, da človeška dejavnost povzroča podnebne spremembe, 94 % pa prepoznava nujno potrebo po prilagajanju. Pogosto pa državljani, ki načeloma gojijo okoljske vrednote in podpirajo okoljske cilje, teh ne pretvorijo v vsakodnevne odločitve glede energije, mobilnosti, hrane in potrošnje.

Eurofoundova raziskovalna naloga Kartiranje zelene vedenjske javne politike v EU pojasnjuje, zakaj in kaj bi oblikovalci politik dejansko lahko izkoristili v kontekstu omejene agencije. Čeprav je možnih veliko intervencij, tri temeljne lekcije postavljajo temelje za zeleno vedenjsko javno politiko.

Naj bodo skupna prepričanja vidna: podpora kolektivnemu delovanju je najpomembnejša, ko jo prepoznajo in delijo drugi. To je morda najcenejši razpoložljiv vzvod. Kolektivna pro-okoljska motivacija znotraj skupine napoveduje večjo pripravljenost vlagati v obnovljive vire energije in sprejeti politike obnovljivih virov, učinek pa je močnejši med tistimi, ki se močno identificirajo s skupino. To velja na vseh ravneh, od občine do države in državljanstva EU. Ljudje so tudi bolj pripravljeni spremeniti svoje vedenje, ko verjamejo, da drugi, zlasti tisti, ki so bolje situirani, spreminjajo svoje. Kljub temu sistematično podcenjujejo, koliko so drugi pripravljeni prispevati. Ena študija je pokazala, da so mladi, ko so spoznali, da so podcenjevali stopnjo podnebne zaskrbljenosti med starejšimi generacijami, pridobili močnejše prepričanje v kolektivno delovanje; če jim raje povemo o generacijskih razlikah v vzrokih in vplivih, so bili le še bolj zaskrbljeni. Lekcija je, da so natančne informacije o naših sosedih, skupnostih in skupinah bolj motivirale kot dodatne informacije o podnebju.

Ne osredotočajte se zgolj na negativno, temveč izpostavite tudi pozitivne korake, ki se sprejemajo. Skrb se veliko zanesljiveje prevede v dejanja, ko ljudje verjamejo, da dejanje vpliva tako na njihova lastna življenja kot na življenja drugih. To pomeni, da je treba skrb združiti z agencijo in učinkovitostjo. Poleg tega dokazi kažejo, da je učinkovitost vlade – zaupanje v sposobnost države, da dejansko zmanjša emisije – pomembnejša od osebne učinkovitosti pri oblikovanju podnebnih stališč. To je neposredno izvedljiva ugotovitev za oblikovalce politik: vidno izpolnjevanje podnebne zaveze ni zgolj dobra uprava, temveč samo vedenjska intervencija.

Izberite glasnika previdno ter varujte in negujte zaupanje v dokaze, oblikovalca pravil in izvajalca. Ta lekcija ni nova za oblikovalce politik; vendar so dokazi pokazali, da so za pravični zeleni prehod pomembni vsaj trije ključni sistemi zaupanja. Zaupanje v znanstvenike in okoljske organizacije kaže najmočnejšo povezavo s pro-okoljskim vedenjem, medtem ko je zaupanje v institucije na splošno manj pomembno in le šibko povezano z vedenjem v zasebnem sektorju, kot je poraba energije v gospodinjstvih. Zaupanje v vlado počne nekaj drugačnega: ne spreminja vedenja neposredno, temveč napoveduje, ali bodo državljani sprejeli politike, namenjene vplivu na njihovo vedenje, kot so spodbude (nežne spremembe oblikovanja, ki usmerjajo vedenje brez prepovedi možnosti ali sprememb gospodarskih spodbud) in privzete (samodejne možnosti, ki nastanejo, če oseba ne stori ničesar). Brez tega sprejemanja zelena vedenjska politika nima legitimnosti. In zaupanje v posamezne akterje, ki izvajajo projekt – na primer razvijalca ali občino – napoveduje njegovo lokalno sprejetje.

Zaupanje v dokaze, zaupanje v oblikovalca pravil in zaupanje v izvajalca niso zamenljivi, državljani pa morda ne zaupajo vedno v vseh treh. V praksi to pomeni, da morajo oblikovalci politik vedeti, komu zaupajo, komu in na čem področju zaupajo. Neuspehi so dobro dokumentirani: v enem shemi EU za podporo energetski učinkovitosti so se promocijski materiali, ki so jih predstavljali politiki, obrnili proti meni, ker je bilo javno zaupanje nizko, medtem ko so socialni uradniki, ki so že imeli odnose s ciljnimi gospodinjstvi, lahko informacije posredovali bolj uspešno.

Prekoračitev podnebja se lahko razume kot zožitev prostora za ukrepanje. Vendar pa bi jo bilo treba razumeti kot nasprotno. UNEP-ov okvir je, da se izognemo vsakemu delčku stopnje, vsako leto, za katerega se prekoračitve skrajšajo, in vsaka naložba v odpornost ohranja prihodnje možnosti. Prekoračitev ni razlog za znižanje ambicij; je razlog za njihovo povečanje.

Je tudi izjava o oblikovanju politik. Če je vsako leto in vsaka desetinka stopnje pomembna, potem je hitrost, s katero se politika spremeni v dejanske spremembe, pomembnejša kot prej. Tu si vedenjska javna politika pridobi svoje mesto, ne kot alternativa regulaciji, cenam in investicijam, temveč kot plast, ki določa, ali bodo ti instrumenti uspeli. Oblikovanje za ljudi, kot so v resnici, ni mehkejši cilj kot cilji glede emisij. To je del tega, kar cilje naredi dosegljive, pravičnejše, bolj dostopne in bolj izvedljive v procesu.