Neskončen delovni dan v prilagodljivi Evropi

Eden od petih delavcev v Evropski uniji poroča, da ga večkrat mesečno kontaktirajo zaradi delovnih razlogov izven delovnega časa. Če se to upošteva na delovno silo EU konec leta 2024, to ustreza približno 39,4 milijona delavcev. Redni stiki izven delovnega časa so posledica dolgoročne preobrazbe delovne kulture, ki se je zgodila vzporedno z naraščajočo digitalizacijo dela. Delovni dan se za večje število delavcev razteza onkraj pogodbeno dogovorjenega delovnega časa, nekateri pa to doživljajo tako pogosto, da je kot čakanje.

Prihajajoče poročilo Eurofounda z naslovom Delo kadarkoli in kjerkoli v EU po pandemiji: Učinki na kakovost delovnega časa analizira ta pojav na podlagi novih podatkov, zbranih v Evropski raziskavi delovnih pogojev (EWCS) leta 2024.

Analiza podatkov jasno kaže, da je pogostost stikov z delavcem izven delovnega časa neposredno in sorazmerno povezana z njegovo stopnjo stresa. Med vsakodnevnimi stiki jih 6 od 10 (59 %) poroča, da doživljajo stres na delovnem mestu vedno ali skoraj ves čas. Na nasprotnem koncu lestvice, med tistimi, ki niso bili nikoli kontaktirani izven delovnega časa, ta delež pade na 17 %. Stalna razpoložljivost ni nevtralna značilnost sodobnega delovnega življenja: prinaša dokazljive stroške v obliki duševnega napora in povečanih konfliktov med delom in zasebnim življenjem.

Kateri so vzroki za te stike izven delovnega časa? Ugotovitve EWCS 2024 kažejo, da je najbližji dejavnik obseg obremenitve. Ko zaposleni nimajo dovolj časa za opravljanje nalog med običajnim delovnim časom, je verjetno, da se delo razlije preko pogodbenega časa, delavci pa bodo pogosteje kontaktirani izven delovnega dne.

Prilagodljivi delovni dogovori in uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) so prav tako dejavniki, vendar delujejo različno. Prilagodljivost je povezana z več stiki izven delovnega časa. Med zaposlenimi s prilagodljivim začetkom in koncem jih 64 % poroča, da jih vsaj občasno kontaktirajo izven delovnega časa, v primerjavi s 49 % tistih s standardnim urnikom. Podoben vzorec se pojavlja tudi glede na delovno lokacijo: 63 % delavcev na daljavo poroča o takšnem stiku, v primerjavi s 48 % zaposlenih, ki delajo izključno v prostorih svojega delodajalca. Ti podatki kažejo, da lahko prilagodljivost časa ali kraja poveča pričakovanja glede razpoložljivosti zaposlenih.

Uporaba IKT je dejavnik, ki povezuje delovna mesta. Med zaposlenimi, ki nikoli ne uporabljajo IKT na delovnem mestu, 59 % poroča, da jih nikoli niso kontaktirali izven delovnega časa, v primerjavi s 38 % uporabnikov IKT. Toda tudi med zaposlenimi, ki delajo izključno pri delodajalcu, so uporabniki IKT pogosteje kontaktirani izven delovnega časa kot tisti, ki jih ne uporabljajo. To kaže, da je digitalna povezljivost, ne zgolj delo na daljavo, ključni mehanizem, preko katerega se razpoložljivost zaposlenega razteza tudi v nedelovnem času.

Med vsemi poklicnimi skupinami je najverjetneje kontaktiranih vodstveno osebje, sledijo mu storitveni in prodajni delavci. Po sektorjih imata izobraževanje in zdravstvo najvišje stopnje.

V poskusu, da bi delavcem omogočili izklop ob koncu delovnega dne, se je 13 držav članic odločilo urediti pravico do odklopa – pravico, da ne odgovarjajo na stike izven delovnega časa brez negativnih posledic: Belgija, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Portugalska, Slovaška, Slovenija in Španija. Obstoječe regulativno okolje pa je daleč od homogenega. V nekaterih državah članicah (Belgija, Francija in Španija) pravica velja za celotno delovno silo zasebnega sektorja; v drugih (Ciper, Grčija, Italija in Slovaška) je omejena izključno na delo na daljavo. Njegova pravna narava se prav tako razlikuje: od tega, da delavci niso dolžni odgovarjati (Bolgarija in Hrvaška) na aktivno dolžnost delodajalca, da med počitkom ne vzpostavijo stikov (Portugalska in Slovenija), do izrecne pravice do prekinitve elektronske delovne komunikacije (Grčija in Irska).

Vloga družbenega dialoga predstavlja še eno pomembno os diferenciacije. V Belgiji, Franciji, Luksemburgu in Španiji ima kolektivno pogajanje, tako na sektorski kot podjetniški ravni, osrednjo vlogo pri opredeljevanju in izvajanju pravice. V državah, kot so Hrvaška, Grčija in Portugalska, pa niso vzpostavljeni posebni postopki za njegovo uporabo.

Podatki kažejo, da zakonodaja kaj spremeni, čeprav ne linearno, niti ni dovolj sama po sebi. Kot je prikazano na sliki 1, ima Francija, ki ima na tem področju dolgo regulacijo, eno najnižjih ravni stikov izven delovnega časa v EU, saj 17 % delavcev poroča, da so bili kontaktirani. Irska ima novejši, a že konsolidiran kodeks ravnanja o pravici do odklopa, in 21 % njenih delavcev poroča, da so bili kontaktirani. Nizozemska in Švedska, ki nimata posebne nacionalne regulacije, sodita med države z najvišjim deležem delavcev, ki so kontaktirani izven delovnega časa, saj jih 31 % pravi, da jih kontaktirajo večkrat na mesec.

Zakonodaja pa ne pojasni vsega. Nordijske države in Nizozemska imajo tradicijo bolj prilagodljivih načinov organizacije delovnega časa, zato je stik izven delovnega časa lahko bolj 'normalen' v primerjavi z drugimi deli EU.

Slika, ki izhaja iz EWCS 2024, je slika strukturne napetosti v središču sodobnih delovnih ureditev. Stiki izven delovnega časa so razširjena značilnost evropskega delovnega življenja, oblikovana z delovno obremenitvijo, prilagodljivostjo delovnih ureditev, poklicno vlogo, sektorjem, kulturo delovnega okolja in nacionalnim institucionalnim kontekstom. Ker se prilagodljivo in delo na daljavo še naprej širita, se postavlja vprašanje, kateri pristop bi bil najbolj učinkovit pri resničnem omejevanju dela izven delovnega časa.

Slika © Rychko Yevhen/Adobe Stock