Minimalna plača v Avstriji
Information for this page was compiled during December 2025 and early 2026. Most Member States had already transposed the EU minimum wage directive at this point. Those that had not yet fully completed transposition or where the information was not yet publicly available include Bulgaria, Cyprus, Luxemburg, Poland and Portugal. These profiles will be updated consecutively as the information becomes available. Users are invited to contact our experts on minimum wage if they are aware of changes.
Ta profil opisuje, kako so minimalne plače regulirane in določene v Avstriji. Lahko ga beremo kot ozadje za letno serijo Eurofoundovih pregledov določanja minimalne plače. Avstrija nima zakonsko določene minimalne plače; Minimalne plače so določene v kolektivnih pogodbah, skoraj izključno na sektorski ravni.
Zakon o delovni ustavi (Arbeitsverfassungsgesetz §2 (2)/2) določa, da lahko kolektivne pogodbe urejajo 'medsebojne pravice in obveznosti delodajalcev in zaposlenih, ki izhajajo iz delovnega razmerja'. To vključuje obveznost zaposlenega do dela in delodajalčevo obveznost izplačevanja plač ter zagotavljanja oskrbe.
Po tej zakonodaji (§4) imajo zakonske interesne skupine delodajalcev in zaposlenih pravno sposobnost sklepati kolektivne pogodbe, če so neodvisne od svojih pogajalskih partnerjev in so odgovorne za urejanje delovnih pogojev. Neodvisnost od druge strani pomeni, da mora biti mogoče jasno dodeliti organizacijo na stran delodajalcev ali zaposlenih. Tako se kolektivne pogodbe sklepajo med predstavniki delodajalcev in predstavniki zaposlenih, ki imajo sposobnost sklepanja takšnih pogodb. Zakonske interesne skupine, ki imajo pooblastilo sklepati kolektivne pogodbe, vključujejo Zbornico dela (AK) na strani zaposlenih, pa tudi Zvezno gospodarsko zbornico (WKO) in zbornice liberalnih poklicev (npr. zdravnike, pravnike) na strani delodajalcev. Poleg tega pa lahko sposobnost sklepanja kolektivnih pogodb podeli tudi prostovoljnim strokovnim združenjem delodajalcev in zaposlenih ter nekaterim drugim združenjem Zvezni arbitražni urad (Bundeseinigungsamt), stalni tripartitni organ pri Zveznem ministrstvu za delo, socialne zadeve, zdravje, varstvo in varstvo potrošnikov, kot tudi z zakonodajo (kot je na primer Avstrijski zvezni računalniški center). Prostovoljna strokovna združenja imajo pravno prednost pred statutarnimi združenji; tako kolektivne pogodbe na strani zaposlenih podpisuje Avstrijska zveza sindikatov (ÖGB) kot prostovoljna organizacija z prednostjo pred statutarnim AK. V praksi pogajanja vodijo posamezni sektorski članski sindikati (ki jih je sedem) ÖGB.
Kolektivne pogodbe imajo normativni učinek na svojem področju uporabe, saj ustvarjajo zavezujoče zakone za delodajalce in zaposlene, ki jih zajema obseg uporabe (Zakon o ustavi dela §11). Kolektivna pogodba je zavezujoča za vse delodajalce, ki so člani podpisne organizacije, kot tudi za vse zaposlene, ki delajo v obratih teh delodajalcev. To ne glede na to, ali so ti zaposleni člani sindikata ali ne, kar imenujemo učinek nečlana (Außenseiterwirkung) (§12).
Hkrati pa ni primerljivega mehanizma samodejnega podaljšanja za delodajalce, ki niso zajeti s pogodbo, bodisi zato, ker niso povezani z združenjem podpisnikov delodajalcev ali pa kolektivne pogodbe sploh ne obstaja zaradi pomanjkanja združenja delodajalcev, ki bi lahko sklenilo takšno pogodbo. V takih primerih Zakon o delovni ustavi (§18) predvideva tako imenovano odredbo o podaljšanju (Satzungserklärung), s katero lahko Zvezni arbitražni odbor razširi kolektivno pogodbo tako, da vključuje delovna razmerja v bistvu enake narave, ki niso zajeta s pogodbo. Odredbe o podaljšanju imajo enak pravni učinek kot referenčne kolektivne pogodbe. Lahko se izdajo na pisno zahtevo organizacije delodajalcev ali zaposlenih, če ima kolektivna pogodba prevladujoč pomen na ustreznem področju industrijskih odnosov. Delovni pogoji v odredbi o podaljšanju morajo biti v bistvu enaki tistim v kolektivni pogodbi.
Za skupine zaposlenih, za katere kolektivne pogodbe ni mogoče skleniti (bodisi zato, ker na strani delodajalcev ni organizacij, ki bi lahko sklenile kolektivne pogodbe, bodisi ker ni bilo izdane podaljšanje kolektivne pogodbe), se lahko prek Zveznega arbitražnega urada določi tarifa minimalne plače (Mindestlohntarif). Takšne minimalne plače veljajo le za zelo malo skupin zaposlenih, vključno z negovalci v gospodinjstvu, delavci v zasebnih pravnih ustanovah, varuške ali čistilci. Po pravnem mnenju tarifa minimalne plače predstavlja zakonsko določeno minimalno plačo v smislu Direktive o minimalni plači. Tako veljajo zahteve 5. člena Direktive o minimalni plači. Po Zakonu o ustavi dela (ArbVG, člen 23) je treba pri določanju upoštevati 'ustreznost' minimalnih plač; To se nanaša na kolektivno pogodbo (plače) za primerljive dejavnosti ali običajno lokalno plačo. Direktiva o minimalni plači se nanaša tudi na 'ustreznost' minimalnih plač in vključuje posebne referenčne vrednosti. Tako bo treba ustrezni člen 23 Zakona o ustavi dela razlagati v skladu s 5. členom direktive, če ne bo neposredno prenesen.
V javnem sektorju so bile zaradi uporabe Direktive o minimalni plači narejene manjše zakonodajne prilagoditve glede plač: prišlo je do manjše spremembe glede prepovedi diskriminacije. Poleg tega pravni informacijski sistem kaže, da je bila k več zakonom v zvezi z Direktivo o minimalni plači dodana opomba o izvajanju.
V Avstriji je približno 98 % delavcev zajetih v kolektivnih pogodbah (OECD/AIAS ICTWSS). Ta obseg kolektivnega pogajanja je predvsem posledica obveznega članstva podjetij v statutarni delodajalski organizaciji WKO in (kot je omenjeno zgoraj) pravne razširitve kritja kolektivnega pogajanja na zaposlene, ki niso člani sindikata: Po zakonu morajo biti vsa podjetja, katerih dejavnosti spadajo v predstavniško področje WKO, člani zbornice in njenih sektorskih podenot. Kolektivna pogodba je zavezujoča za vse delodajalce, ki so člani podpisne organizacije, kot tudi za vse zaposlene, ki delajo v obratih teh delodajalcev. Vrzeli v kritju so bile v zadnjih letih in desetletjih zaprte (na primer v velikem sektorju socialnega varstva ali zasebnem izobraževalnem sektorju), tako da le zelo malo (večinoma majhnih) sektorjev nima kolektivnih pogodb; med njimi je oglaševalski in komunikacijski sektor za večino Avstrije (za Dunaj obstaja le en regionalni dogovor), prav tako pa ni kolektivnih pogodb za zaposlene v fitnes centrih ali odvetnike v nekaterih regijah. Oktobra 2025 je sindikat preklical kolektivno pogodbo za kolesarske kurirje (ki je bila nekoč prva takšna kolektivna pogodba na svetu), potem ko skoraj tri leta ni bila ponovno pogajana.
Od 1. januarja 2026 so lahko v kolektivne pogodbe vključeni tako imenovani samostojni delavci (freie Dienstnehmer:innen), katerih delovno razmerje je podobno zaposlenim in so pogosto med slabo plačanimi delavci. To se nanaša tudi na delavce v platformni ekonomiji.
Minimalne plače so običajno določene v kolektivnih pogodbah, sklenjenih med ustreznimi delodajalskimi organizacijami (večinoma sektorskimi podskupinami obveznega WKO, občasno pa tudi prostovoljnimi delodajalskimi organizacijami, glej zgoraj) in ustreznimi sektorskimi sindikati.
Kolektivno pogajanje običajno poteka na ravni industrije in je močno usklajeno ter usklajeno znotraj in med sektorji. Praksa 'vzorčnega pogajanja', v kateri kovinarska industrija prevzame vodilno vlogo kot prvi večji sektor, ki vodi pogajanja o plačah v letnem pogajalskem procesu jeseni, je v zadnjih letih nekoliko izgubila na značaju. Rezultati tega sektorskega pogajanja o plačah pa še vedno močno vplivajo na druge sektorje, če jih vzamemo kot vzor. V praksi pa sporazumi s kovinsko industrijo pogosto predstavljajo eno najvišjih povečanj v primerjavi z drugimi (prav tako nizko plačanimi) sektorji zaradi relativne moči sindikatov kovinskih delavcev. Poleg jesenskih pogajanj so spomladanska pogajanja pridobila še večji pomen, saj se pogajajo o dogovorih v več velikih industrijah. Kljub visoki stopnji usklajevanja pogajanj avstrijski sistem kolektivnega pogajanja ni zaznamovan s centralizirano, tripartitno usklajevanjem plač; To se odraža v visoki stopnji neenakosti v plačah med sektorji (glej zgoraj), spolu in statusih zaposlenih ter v prilagodljivosti.
Običajno se kolektivno pogajanje izvaja letno; v posebnih okoliščinah (npr. pandemija COVID-19 ali nestabilna gospodarska situacija zaradi ruske invazije na Ukrajino in posledične energetske krize) pa so bili v nekaterih sektorjih v zadnjih letih sklenjeni polletni sporazumi.
Podpogoji v kolektivnih pogodbah se večinoma nanašajo na plačilo vajencev in običajno razlikujejo med letom vajeništva, pri čemer je najnižje plačilo v prvem in najvišje v zadnjem letu vajeništva. Poleg tega se subminimi pogosto nanašajo na pripravnike ali šolske učence, ki delajo med poletnimi počitnicami (sezonski/poletni pripravniki). Pogosto so tudi odvisne od stopnje vajeništva (na primer prejemanje nadomestila za vajeništvo v drugem letu). Alternativno se lahko stopnje za pripravnike določijo kot odstotek redne minimalne plače (na primer v primeru kolektivne pogodbe Rdečega križa).
Osnovna stopnja je povezana z minimalno plačo v ustrezni kolektivni pogodbi; Bonusi, dopusti in božični dodatki ter drugi dodatki k plači (npr. za nočno/nedeljsko delo ali tako imenovani dodatki za umazanijo, nevarnosti in stisko) ne štejejo v minimalno plačo. Ko veljajo plače po kosni tarifi, skupna prejeta plača ne sme biti nižja od skupno dogovorjene minimalne plače. Po sodni praksi (Vrhovno sodišče) mora minimalna plača ostati popolnoma na prosti razpoložljivosti zaposlenega. 'Kršenje prepovedi izravnavanja naravnih ugodnosti z minimalno plačo je dovoljeno le, če kolektivna pogodba to predvideva in če je spoštovan tudi družbeno-politični namen zagotavljanja preživetja'.
V tarifi minimalne plače za gospodinjske delavce sta določeni dve ločeni minimalni plači; ena za tiste, ki ne živijo v prostorih stranke, druga pa za tiste, ki živijo v prostorih stranke in tam prejemajo tudi nastanitev poleg nastanitve.
Višina osnovne minimalne plače v dogovoru je odvisna od klasifikacije dela (bolj/manj kvalificirano, nižja/višja izobrazba) in dolžine delovne dobe (senioritete).
Sodna praksa (Vrhovno sodišče)opens in new tab (OGH | 9 ObA 92/15t)
Statistični urad Avstrije zagotavlja indeks minimalnih kolektivno dogovorjenih plač, t.i. Tariflohnindex, reprezentativen vzorec kolektivnih pogodb in delovnih pogodb, ki so na enakih pogojih kot kolektivne pogodbe in predpisi o plačah, določeni z zakonom. Indeks se izračunava mesečno in letno ter razlikuje med zaposlitvenimi skupinami (delavci z modrimi ovratniki, belimi ovratniki, javnimi uslužbenci) in sektorji. S tem indeksom je mogoče opazovati razvoj minimalnih plač.
WKO baza kolektivnih pogodbopens in new tab (upravlja WKO, brezplačno)
Baza podatkov kolektivnih pogodb ÖGBopens in new tab (upravlja ÖGB, brezplačno)
Baza kolektivnih pogodb ÖGB Verlagopens in new tab (ki jo vodi ÖGB, vključuje tudi starejše različice kolektivnih pogodb, ki temeljijo na honorarju)
GPA (2023), Pressekonferenz: Der Kollektivvertrag bringt's! Ökonomische Effekte von Kollektivvertragsabschlüssen [Kolektivnaopens in new tab pogodba prinaša! Ekonomski učinki rezultatov kolektivnih pogodb], 20. junij 2023.
Sturn, J. in Picek, O. (2023), Höhere Löhne durch einen höheren Mindestlohnopens in new tab [Višje plače skozi višje minimalne plače], politični povzetek 6/2023, Momentum Institut, oktober 2023.
Titelbach, G./Ertl, M. in Forstner, S. (2024), Effekte einer allgemeinen Lohnuntergrenze für Österreichopens in new tab [Učinki splošne plačne osnove v Avstriji], Wirtschaft und Gesellschaft 50 (2): 19-43, januar 2024.
