Minimalna plača na Norveškem
Information for this page was compiled during December 2025 and early 2026. Most Member States had already transposed the EU minimum wage directive at this point. Those that had not yet fully completed transposition or where the information was not yet publicly available include Bulgaria, Cyprus, Luxemburg, Poland and Portugal. These profiles will be updated consecutively as the information becomes available. Users are invited to contact our experts on minimum wage if they are aware of changes.
Ta profil opisuje, kako so minimalne plače regulirane in določene na Norveškem. Lahko ga beremo kot ozadje za letno serijo Eurofoundovih pregledov določanja minimalne plače. Minimalne plače so določene le v kolektivnih pogodbah, nekatere pa so splošno uporabne.
Do januarja 2026 direktiva EU o minimalni plači (EU 2022/2041) ni bila prenesena v norveško zakonodajo. V času priprave tega profila še ni jasno, ali bo direktiva del sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), ki povezuje Norveško z notranjim trgom. Direktiva ni bila označena kot relevantna za EGP, stališče EFTA pa je, da ne bi smela biti vključena v Sporazum o EGP. Evropska komisija pa je nakazala drugačno stališče. Tako norveška vlada kot socialni partnerji so bili zadržani pri vključitvi direktive, saj se bojijo, da bi to spodkopalo norveški model določanja plač.
Pokritost kolektivnega pogajanja znaša 72 %, ta odstotek vključuje tudi podaljšane pogodbe (Nergaard 2024), vendar z velikimi razlikami med sektorji in industrijami. V javnem sektorju so vsi zaposleni (100 %) vključeni v kolektivne pogodbe. V zasebnem sektorju je pokritost večja v proizvodnji (76 %) kot v storitvah (30–40 %, odvisno od posamezne panoge). Ti odstotki ne vključujejo podaljšanih minimalnih plač. Leta 2022 je bilo ocenjeno, da se je pokritost zasebnega sektorja na splošno povečala za 11-12 % (s približno 46 % na približno 57 %), če upoštevamo učinke podaljšanih kolektivnih pogodb (Nergaard, 2024). Na splošno je pogajalska kritost nižja med zaposlenimi v zasebnem sektorju na obeh koncih plačne strukture, medtem ko so tisti na sredini bolj verjetno zajeti s kolektivno pogodbo. Za slabo plačane delavce, zlasti v zasebnem storitvenem sektorju, nizko pogajalsko kritje nadomesti z uvedbo regulacij minimalne plače v kolektivnih pogodbah na ravni industrije, ki so splošno veljavne. To velja za sektorje, kot so na primer čiščenje, promet, hoteli in restavracije, kmetijski sektor ter predelava rib. Predpisi o minimalni plači v kolektivnih pogodbah imajo običajno tudi normativni učinek, zato jih uporabljajo podjetja, ki niso formalno zavezana sporazumu, na primer v maloprodaji.
Norveško pogajanje o plačah je na centralni ravni zelo usklajeno. V skladu z industrijsko normo (model vodilnega kandidata) proizvodna industrija (industrijski sporazum) začne in postavlja normo za druga pogajalska področja, ki jim sledijo. Glavne pogodbenice tega sporazuma so Norwegian Industries, povezane s Konfederacijo norveških podjetij (NHO), in Fellesforbundet , povezane z Norveško konfederacijo sindikatov (LO). Druga področja pogajanj, tako v zasebnem kot javnem sektorju, začnejo pogajanja takoj, ko ali v nekaj tednih po zaključku pogajanj proizvodne industrije. Norma je letno zvišanje plače, vendar se znotraj vsakega sektorja pogajalke dogovorita o prilagoditvi minimalnih plač. Vendar pa povečanja, ki jih določi proizvodna industrija, običajno kopirajo tudi druga področja pogajanj za modre ovratnike znotraj največje delodajalske organizacije, NHO. Več sindikatov, povezanih z LO, ima slabo plačane člane. Fellesforbundet združuje delavce v hotelih, restavracijah in prometu, Norveški delavski sindikat (Norsk Arbeidsmandsforbund) v čiščenju, Sindikat zaposlenih v trgovini in pisarnah (Handel og Kontor) pa v maloprodaji.
Kolektivne pogodbe se ponovno pogajajo vsako drugo leto, vendar z vmesnimi pogajanji o plačah. Srednjeročna pogajanja se običajno izvajajo na nacionalni ravni med konfederacijama, NHO in LO pa začneta z določanjem norm za preostali trg dela.
Vse konfederacije so se zavezale modelu vodilnega kandidata preko tripartitnih komisij (glej NOU 2023: 30). Tudi nizko plačani sektorji sledijo temu modelu. Delavske sindikalne konfederacije, kot je LO, so sprejele politiko solidarnosti s plačami, kjer se pogajalska moč močnih sindikatov v proizvodnji (z visoko gostoto sindikatov) uporablja za zagotovitev dostojnega povišanja plač za člane šibkejših sindikatov (z nizko gostoto sindikatov) v zasebnih storitvah. To počnejo tako, da zahtevajo zvišanje plač v absolutnih številkah, ne zgolj v odstotkih. Obstajajo tudi drugi mehanizmi za zvišanje najnižjih plač in s tem zagotavljanje, da ti delavci ne zaostajajo za preostalim delom trga dela (Alsos in Nergaard, 2018). Na primer, plače nizko plačanih delavcev so običajno zagotovljene s posebnim nizkoplačnim povečanjem. To se uporablja na področjih pogajanj, kjer je povprečna plača pod določenim pragom (običajno 90 %) v primerjavi s povprečjem proizvodnje (Alsos in Nergaard, 2021). Plače bi lahko bile povezane tudi z ravnijo plač drugih skupin, na primer s povprečno plačo v proizvodnji. To bo zagotovilo dodatno zvišanje plač, če je povprečje podjetja/industrije pod ravnijo, ki jo zagotavlja ta nizka plača, na primer 85 % povprečne plače v proizvodnji (Alsos in Nergaard, 2021).
Alsos, K. in Nergaard, K. (2018), Lönebildningen i de skandinaviska ländernaPDFopens in new tab, Rapport. Stockholm: 6F – fackförbund i samverkan.
Prav tako K. in Nergaard, K. (2021), 'Ali so modeli kolektivnega pogajanja v nordijskih državah sposobni zagotoviti dostojno plačo? Izkušnje iz nizko plačanih industrij', v Dobbins, T. in Prowse, P. (ur.) (2021) The Living Wage: Advancing a Global Movementopens in new tab, Routledge, poglavje 10.
NOU (Norges offentlige utredninger) (2023), Utfordringer for lønnsdannelsen og norsk økonomiopens in new tab, 2023:30.
V različnih kolektivnih pogodbah je zelo raznoliko, kako so minimalne plače urejene, vendar so običajno različne stopnje glede na poklic, veščine, starost in/ali delovno dobo. Na primer, nekateri dogovori imajo ločene stopnje za mlajše od 18 let in/ali različne stopnje glede na delovno dobo, bodisi v podjetju ali poklicu. Te kategorije so skozi čas običajno enake. V industrijskih dogovorih za delavce v modrih ovratnikih običajno obstajajo ločeni plačni predpisi za vajeništva, ki so del formalne izobraževalne poti za te poklice. Običajno prejemajo odstotek minimalne plače, ki se vsako leto zvišuje. Na Norveškem ni tradicije za subminima za delavce, ki imajo težave pri iskanju zaposlitve, na primer za dolgotrajne brezposelne, invalide ali priseljence. Dostop do trga dela je precej zagotovljen s subvencijami za plače, ki jih država zagotavlja delodajalcu.
Minimalna plača, določena s kolektivnimi pogodbami, pokriva izključno plačo, medtem ko se poleg tega izplačujejo tudi druge sestavine, kot sta na primer plačilo za nadure in dopust. Kolektivne pogodbe običajno vključujejo tudi predpise o stroških potovanja ter o prenočišču in prenočišču. Takšni stroški se običajno ne smejo odšteti od minimalne plače. V vsakem primeru ni zakonske definicije 'osnovne stopnje'.
V zvezi z minimalnimi plačami, ki jih zakon podaljšuje, je bilo nekaj razprav o tem, ali so plače lahko nižje od minimalne stopnje, če zaposleni prejema druge vrste dodatkov. Po podatkih norveškega inšpektorata za delo (Arbeidstilsynet) lahko delodajalci plačajo manj od podaljšane minimalne plače, če zaposleni prejema dodatke, ki se štejejo za plačo. Vendar je to pogojeno s pogojem, da se ti dodatki štejejo kot plača po ustrezni zakonodaji glede izračuna dopusta, davkov in socialnih ugodnosti.
Povračil stroškov ne moremo šteti za plačo.
Arbeidstilsynet (undated) Minstelønnopens in new tab, spletna stran. Dostopano 3. januarja 2025.
Tehnični odbor za izračun plač (TBU) socialnim partnerjem in oblastem redno posreduje analize gospodarske situacije. To vključuje raven plač in razvoj plač. Odbor sestavljajo predstavniki vseh sindikatov in konfederacij delodajalcev, pa tudi predstavniki Statističnega urada Norveške, Ministrstva za delo in socialne zadeve, Ministrstva za finance ter Ministrstva za lokalno samoupravo in modernizacijo, ki zastopa vlado v njeni vlogi delodajalca. TBU objavlja poročila tako pred pogajanji o plačah kot tudi po koncu pogajanj. V teh zadnjih poročilih (najnovejša so navedena spodaj) odbor poda povzetek pogajanj in ustreznih rezultatov.
Poročila za zadnjih pet let lahko najdete tukaj:
Arbeids- og inkluderingsdepartementet (2025), Po poravnavi dohodka 2025PDFopens in new tab
Arbeids- og inkluderingsdepartementet (2024), Po poravnavi dohodka 2024PDFopens in new tab
Arbeids- og inkluderingsdepartementet (2023), Po poravnavi dohodka 2023PDFopens in new tab
Arbeids- og inkluderingsdepartementet (2022), Po poravnavi dohodka 2022PDFopens in new tab
Arbeids- og inkluderingsdepartementet (2021), Po poravnavi dohodka 2021PDFopens in new tab
LO (2021) LavlønnsmodellerPDFopens in new tab.
Svarstad in Dapi (2022), Trajno slabo plačani delavci – obseg in značilnosti. Fafo-report 2022:02 (angleški povzetekopens in new tab)
Svarstad, E. (2023), 'Ali sindikati skrbijo za slabo plačane delavce? Dokazi iz Norveške.' Industrial Relations: A Journal of Economy and Society 00 (0): 1–25. https://doi.org/10.1111/irel.12349hopens in new tab
Inšpektorat dela (ud). Minimalna plačaopens in new tab.
