Minimalna plača v Litvi

Kolektivne pogodbe lahko določajo višje stopnje minimalne plače (člen 141, odst. 4 Zakona o delu), vendar ta določba v praksi še ni bila uporabljena.

Delovni zakonik prepoveduje izplačilo minimalne plače za usposobljeno delovno silo od 1. julija 2017. Ta prepoved je povečala število delavcev, ki so plačali več od minimalne plače, in temu ustrezno zmanjšala število tistih, ki so prejemali minimalno plačo, in manj (člen 141, odst. 2 delovnega zakonika). Treba je poudariti, da Zakon o delu pravno gledano ne določa (absolutno ali relativno) višjega zneska, ki se izplačuje usposobljenim delavcem v primerjavi z nekvalificiranimi. Praktično bi razlike (ali širša razlika) v plačah za usposobljeno in nekvalificirano delo lahko ostale težava, saj je že najmanjša razlika pravno upravičena.

Velike spremembe v regulaciji minimalne plače so se zgodile, ko je 1. julija 2017 začel veljati novi delovni zakonik. Nova pravila, ki jih je uvedla ta sprememba, so naslednja:

1. Uvedena je bila določba, po kateri se minimalna plača lahko izplačuje le nekvalificiranim delavcem.

2. Ukinitev zakonske možnosti določanja nižjih stopenj (člen 187, odst. 1, prejšnjega delovnega zakonika je predvideval takšno možnost: 'Vlada Republike Litve lahko na predlog Tripartitnega sveta določi različne minimalne urne in mesečne plače za različne sektorje gospodarstva, regije ali skupine delavcev').

3. Parlament Republike Litve ni več vključen v določanje minimalne plače. Pred 1. julijem 2017 je imel parlament pravico določiti višino minimalne urne in mesečne minimalne plače za prihajajoče finančno leto do konca svoje spomladanske seje pod pogojem, da vlada na priporočilo Trojnega sveta ne določi minimalne plače do 1. junija tekočega leta, ali če ni bilo ustreznega priporočila Sveta (člen 187, odst. 1 Delovnega zakonika, veljavno do 1. julija 2017).

4. Dodana je bila dodatna prilagodljivost, saj je vlada od 1. julija 2017 upravičena spremeniti rok za predložitev zaključka/priporočila Sveta: 'Tripartitni svet mora svoj sklep Vladi predložiti vsako leto, do 15. junija ali drugega datuma , kot zahteva Vlada' (člen 141, odst. 3). V prejšnjem delovnem zakoniku vlada ni mogla določiti minimalne plače po 1. juniju, saj je bila pravica do določanja takšne plače, kot je bilo omenjeno zgoraj, prenesena na parlament (187. člen, odst. 1).

5. Delovni zakonik, ki je veljal do 1. julija 2017, je določal jasne kriterije za določitev minimalne plače le, če je bila pristojnost za odobritev minimalne plače podeljena parlamentu Republike Litve. Parlament je bil pooblaščen za odobritev minimalne plače, ob upoštevanju 'povprečne letne stopnje inflacije v preteklem letu (merjene z nacionalnim indeksom cen življenjskih potrebščin) in vpliva drugih dejavnikov, ki vplivajo na raven in razvoj povprečnih plač v javnem in zasebnem sektorju' (člen 187, odstavek 1 Zakona o delu).

Najnovejše spremembe Zakona o delu so bile sprejete v zvezi s prenosom Direktive EU o minimalni plači in se nanašajo na določitev meril za določitev ravni minimalne plače v samem zakoniku, v členu 141(3), ki je začel veljati 25. oktobra 2024.

• Delovni zakonik: Delovni zakonik Republike Litve št. XII-2603 (14 09 2016)opens in new tab

• Spremembe Zakona o delu, potrjene z zakonom št. XIV-3034 (17.10.2024)opens in new tab

• Vladna resolucija št. 700 o minimalni plači, ki velja v letu 2026 (16, 10, 2025)opens in new tab

Glavni akterji, vključeni v določanje minimalne plače, so naslednji:

• Vlada Republike Litve.

• Trojni svet in Vlada Republike Litve (člen 141 Zakona o delu), ki ga sestavljata sedem predstavnikov delavcev (sindikatov), sedem predstavnikov delodajalcev (organizacije delodajalcev) in sedem predstavnikov vlade. Enakost članstva je osnovno načelo. Vlada svoje predstavnike delegira z resolucijo (člen 185, odst. 1 Zakona o delu). Sindikati in delodajalske organizacije morajo za delegiranje svojih predstavnikov izpolnjevati devet kriterijev, določenih v Zakonu o delu (člen 185, odst. 2). Med njimi: članstvo v mednarodnih zvezah; imeti člane ali predstavnike v različnih regijah ali panogah; biti aktiven vsaj tri leta; Sindikati morajo organizirati vsaj 0,5 % delovne sile; Delodajalske organizacije morajo zastopati podjetja, ki zaposlujejo vsaj 3 % vseh zaposlenih. Ministrstvo za socialno varnost in delo ocenjuje skladnost socialnih partnerjev s temi kriteriji. Trenutno trije sindikati in šest delodajalskih organizacij izpolnjujejo kriterije in so zastopani v svetu.

• Banka Litve, ki sodeluje s svojim strokovnim znanjem in pomočjo Trojnemu svetu (na primer, zaprosila je za pomoč na sestanku 21. septembra 2017, ko se je Svet strinjal, da bo v prihodnje upošteval priporočila in izračune banke pri obravnavi sklepa o določanju minimalne plače).

• Ministrstvo za finance Republike Litve, ki objavlja scenarije gospodarskega razvoja, ki se upoštevajo, ko vlada odobri minimalno plačo.

• Državna podatkovna agencija, ki objavlja kazalnike gospodarskega razvoja države, ki se upoštevajo, ko vlada odobri minimalno plačo.

• Trenutni seznam članov Tripartitnega svetaopens in new tab

Tripartitni svet sprejema odločitev o zvišanju minimalne plače na podlagi priporočil Banke Litve, vendar se lahko v praksi ta odkloni – kot leta 2023, ko je banka predlagala zvišanje za 13,4 %, vendar je Trojni svet podprl vladno predlagano formulo, povezano z davčno reformo (povečanje za 10 % skupaj z višico davčno oproščenega dohodka), TEAI).

Tripartitni svet mora svoje mnenje predložiti vladi do 15. junija vsako leto ali do katerega koli drugega datuma, ki ga zahteva vlada (člen 141, odst. 3, Delovni zakonik).

Nazadnje vlada z resolucijo določi prilagoditev minimalne plače. Vlada določa minimalno plačo na podlagi priporočil Trojnega sveta in ob upoštevanju kazalnikov in trendov gospodarskega razvoja države. V teoriji bi se končna odločitev o višini minimalne plače lahko razlikovala od priporočila Tripartitnega sveta. V praksi pa se to nikoli ne zgodi, saj so vladni predstavniki tudi člani samega Trojnega sveta, kar neposredno prispeva k vsebini priporočil, predstavljenih vladi. Bili so primeri, ko je vlada določala minimalno plačo, ko Tripartitni svet ni dosegel dogovora.

Kot je bilo omenjeno zgoraj, so bile spremembe Zakona o delu (člen 141(3)) sprejete v zvezi s prenosom Direktive EU o minimalni plači in je začela veljati 25. oktobra 2024. Ti amandmaji so predvsem povezani s kriteriji, ki se nanašajo na določanje minimalne plače, ne pa s samim postopkom. Vendar je pomembno poudariti, da s temi spremembami Zakonik dela posredno zavezuje Trojni svet Republike Litve, da pri pripravi priporočila, ki se začne od leta 2026, obravnava vsa merila, neposredno navedena v členu 141(3) tega zakonika, pri ocenjevanju in določanju ustreznosti minimalne mesečne plače.

Novi Delovni zakonik določa, da mora minimalno plačo odobriti vlada na priporočilo Trojnega sveta in ob upoštevanju razvojnih kazalnikov ter trendov nacionalnega gospodarstva (člen 141, odst. 3 Delovnega zakonika). Tako kriterij letne inflacije (v izračunu nacionalnega indeksa cen življenjskih potrebščin) kot tak v litovski zakonodaji ne obstaja več. Na svoji seji 21. septembra 2017 se je Tripartitni svet dogovoril o formuli za določitev minimalne plače. Po formuli mora biti mesečna minimalna plača najmanj 45 % in največ 50 % povprečne plače ter mora biti usklajena s povprečjem razmerja med minimalno plačo in povprečno plačo četrtine držav članic EU z najvišjim razmerjem med minimalno plačo in povprečno plačo (na podlagi podatkov v zadnjih treh letih, ki jih je objavil Eurostat). Hkrati je Tripartitni svet zaprosil za pomoč Banko Litve pri določanju metodologije izračuna minimalne plače in se strinjal, da bo v prihodnje upošteval priporočila in izračune banke pri odločanju o določitvi minimalne plače.

Spremembe Zakona o delu (člen 141(3)), ki so začele veljati 25. oktobra 2024, določajo, da mora vlada pri odobritvi minimalne plače upoštevati ne le priporočila Tripartitnega sveta ter razvojne kazalnike in trende gospodarstva države, temveč tudi - scenarij gospodarskega razvoja, ki ga je objavilo Ministrstvo za finance Republike Litve, ter kazalnike gospodarstva države razvoj, kot ga je objavila Državna agencija za statistiko, ob upoštevanju kriterijev, kot so kupna moč glede življenjskih stroškov, skupna raven plač in njihova razporeditev, hitrost rasti rasti plač ter dolgoročne ravni in razvoj produktivnosti dela. Treba je poudariti, da bodo te spremembe 141. člena Zakona o delu veljale za pogajanja in odobritev minimalne urne in mesečne plače za leto 2026 in naprej.

• Zapisnik zasedanja Trojnega sveta Republike Litve (21. september 2017), vprašanje 3PDFopens in new tab

Minimalna plača je določena na podlagi posodobljenih projekcij Ministrstva za finance za povprečno plačo (AW): načrtovane in predvidene bruto mesečne povprečne plače v nacionalnem gospodarstvu, brez dodatkov in bonusov. Na primer, pri izračunu minimalne plače za leto 2026 v letu 2025 je bila načrtovana in predvidena bruto mesečna povprečna plača za leto 2026 enaka €2.428,35. Ta številka izhaja iz AW za leto 2024 (2.223,00 €) minus 6,6 % deleža, ki predstavlja dodatke in bonuse (2.076,28 €), in je prilagojena z napovedmi rasti AW Ministrstva za finance (rast AW 8,5 % v letu 2025 in 7,3 % v letu 2026), kar daje projekcijo za leto 2026 v višini 2.417,22 € (2.076,2×8 � 1.085 × 1.073). To se nato pomnoži s 50 %, saj je povprečno razmerje najvišje AW do minimalne plače med zgornjo četrtino držav članic EU že tri zaporedna leta preseglo dogovorjeno maksimalno 50 % in doseglo 51 % (2.417,22 € × 0,50 = 1.209 €). Za dosego minimalne plače v višini 1.209 € v letu 2027 ali naslednjih letih je vlada predlagala zvišanje minimalne plače za 11,1 % od leta 2026, kar bi doseglo 1.153 €. Zato bo razmerje med minimalno plačo in povprečno plačo v letu 2026 doseglo sredino ciljnega razpona (47,7 %), v letu 2027 ali naslednjih pa bo razmerje v Litvi doseglo želeno raven 50. Poleg tega je bil v letu 2025 ob odobritvi minimalne plače za leto 2026 upoštevan tudi prag tveganja za revščino. Po preliminarnih ocenah, ob upoštevanju največje veljavne olajšave za neobdavčljivi dohodek v letu 2025, se bo neto dohodek delavcev z minimalno plačo (po obdavčitvi) prihodnje leto povečal za 59 € in dosegel 836 €. Ta znesek presega predhodno predvideno mejo tveganja za revščino za leto 2026, ki naj bi znašala med 786 in 799 € na osebo. 1

Vsi zaposleni, ki delajo na podlagi zaposlitvenih pogodb, ne glede na to, ali so zasebni ali javni, so vključeni v minimalno plačo. Minimalna plača je najnižja dovoljena plača za nekvalificirano delo ('nekvalifikuotas darbas'). Nekvalificirano delo je opredeljeno kot delo, za katerega ni potrebna posebna kvalifikacija ali strokovna sposobnost (člen 141, odst. 2 Delovnega zakonika).

Nacionalna (javna) kolektivna pogodba določa osnovno stopnjo uradne plače, ki velja za zaposlene v javnem sektorju in državne uslužbence, ter se dogaja letno.

V zakonih, predpisih ali drugih kolektivnih pogodbah ni predvidenih nobenih drugih razlik glede minimalne plače. Prav tako so te spremembe možne, kot je omenjeno zgoraj, le v kolektivnih pogodbah, ki določajo višje minimalne plače (člen 141, odst. 4 Zakona o delu), vendar ta določba Zakona o delu še ni bila uporabljena v praksi.

V skladu s členom 141 ('Minimalna plača') Zakona o delu vlada odobrava minimalno urno in minimalno mesečno plačo. Kolektivne pogodbe lahko določajo stopnje, višje od minimalne urne in mesečne plače (člen 141, odst. 4 Zakona o delu).

Delovni zakonik ne določa določenega števila ur za mesečno tarifo.

Vendar pa se sorazmerno nižje plače (vključno z minimalno plačo) lahko izplačajo le, če zaposleni dela s krajšim delovnim časom (manj kot običajni delovni čas, člen 40 ('Dogovor o delu s krajšim delovnim časom'), odstavek 6 Zakona o delu), tj.

• manj kot 40 ur na teden v povprečju; ali

• manj kot 38 ur na teden, če je za zaposlenega upravičen krajši delovni čas (člen 112, odst. 4 Zakona o delu). 2

146. člen, odstavek 1 Zakona o delu ('Pogoji, kraj in postopek izplačila nadomestila') določa naslednje: 'Nadomestilo mora biti zaposlenemu izplačano vsaj dvakrat na mesec ali – na zahtevo zaposlenega – enkrat na mesec". Zato zaposleni prejmejo 24 ali 12 minimalnih plač na leto.

34. člen, odstavek 3 Zakona o delu ('Pogoji nepogrešljive pogodbe o zaposlitvi') določa, da 'v pogodbi o zaposlovanju stranke določijo mesečno plačilo (mesečno plačo) ali delovno uro (urno postavko), ki ne sme biti nižje od minimalne mesečne plače ali minimalne urne postavke, ki jo odobri vlada. Stranke v pogodbi o zaposlitvi se lahko dogovorijo tudi o dodatnem plačilu, dodatkih, bonusih ali drugih dodatnih plačilih v skladu z različnimi sistemi nagrajevanja'. Zato Zakon o delu postavlja posredne pogoje v različnih sistemih nagrajevanja, določenih v kolektivnih pogodbah ali drugih lokalnih dokumentih, ki veljajo v določenih podjetjih, za določitev 13. ali 14. plače (vključno z minimalno plačo). Vendar to ni običajna praksa v Litvi, prav tako zakon (Delovni zakonik) sam ne zahteva dodatnih mesečnih plačil.

34. člen, odstavek 3 Zakona o delu ('Pogoji nepogrešljive pogodbe o zaposlitvi') določa, da 'v pogodbi o zaposlovanju stranke določijo mesečno plačilo (mesečno plačo) ali delovno uro (urno postavko), ki ne sme biti nižje od minimalne mesečne plače ali minimalne urne postavke, ki jo odobri vlada. Stranke v pogodbi o zaposlitvi se lahko dogovorijo tudi o dodatnem plačilu, dodatkih, bonusih ali drugih dodatnih plačilih v skladu z različnimi sistemi nagrajevanja. Zato se minimalna plača šteje le kot 'osnovna' stopnja in po zakonu ne vključuje bonusov ali nadomestil za nadure.

Med letnim dopustom ima delavec pravico le do povprečne plače (člen 130, odst. 1 Zakona o delu); Dodatni dopusti niso zagotovljeni.

Člen 139, odstavek 2 Zakona o delu ('Koncept plačila') določa, da plača zaposlenega vključuje: (1) osnovno (tarifno) plačilo (urno postavko ali mesečno plačo, ali fiksni del plače); (2) dodatni del plače, dogovorjeno med strankama ali izplačano v skladu z delovno zakonodajo ali sistemom plačevanja, ki velja na delovnem mestu; 3) bonus za pridobljene kvalifikacije; (4) bonuse za dodatno delo ali opravljanje dodatnih nalog ali nalog; (5) bonusi za opravljeno delo, določeni z dogovorom med strankami ali izplačani v skladu z določbami delovnega prava ali sistemom plačevanja, ki velja na delovnem mestu; (6) bonusi, podeljeni na pobudo delodajalca za spodbujanje dobrega dela zaposlenega ali za nagrajevanje njegove uspešnosti ali podjetja, oddelka ali skupine zaposlenih.

Zato sestavin 2-6 ni mogoče vključiti v minimalno plačo in jih je treba plačati dodatno.

143. člen, odstavek 3 Delovnega zakonika (»Delovni standard«) določa, da kadar zaposleni (za katerega veljajo kosne tarife) ne izpolnjuje delovnih norm brez lastne krivde, je plačan za dejansko opravljeno delo. V tem primeru mesečna plača ne sme biti nižja od 2/3 njegove/njene povprečne plače in ne sme biti nižja od minimalne plače. Če je zaposleni kriv zaradi neizpolnjevanja delovnih standardov, je plačan za dejansko opravljeno delo (člen 143, odst. 4).

Člen 143, odstavek 1 Zakona o delu določa, da 'če je za zaposlenega določen obseg delovne funkcije (delovni standard) [...], mora delodajalec zagotoviti delovne pogoje, potrebne za izpolnjevanje delovnega standarda'. Utemeljeno zahtevo zaposlenega po napačno določeni delovni uri oziroma normi obravnavajo organi za delovne spore. Delodajalec mora dokazati, da je bila plača določena v skladu s poklicnimi tveganji, vključenim časom in okoliščinami delovnega mesta.

736. člen, odstavek 1 Zakonika o civilnem postopku Republike Litve ('Velikost odbitkov od dolžnikovega dohodka ali drugega dohodka') določa, da se odtegni del dolžnikovega dohodka ter druge enakovredne izplačila in dodatki v okviru minimalne plače, ki jo določi vlada, v skladu z izvršljivim instrumentom, da so zneski, ki so predmet izvršbe, v celoti izterjani, Odbitki se izvajajo od dela dolžnikovega plače in enakovrednih plačil ali ugodnosti, kot sledi:

1. Od deleža, ki ne presega minimalne mesečne plače (MMW), se odšteje 10 % po enem ali več izvršilnih dokumentih; vendar pa, kadar se izvrševanje nanaša na preživnino, ki je plačana v periodičnih plačilih, odškodninah za škodo, povzročeno zaradi poškodbe, drugih zdravstvenih težav ali izgube življenja hranilca, se odšteje 30 %, razen če je v samem izvršilnem dokumentu določeno drugače ali ga določa zakon ali sodišče;

2. Od deleža, ki presega MMW, vendar ne dvakrat MMW, se 30 % odšteje po enem ali več izvršilnih dokumentih; vendar pa, kadar se izvrševanje nanaša na preživnino, ki se plačuje v periodičnih izplačilih, odškodnini za škodo, ki jo povzročijo poškodbe, druge zdravstvene okvare ali odvzem življenja hranilcu, se odšteje 50 %, razen če zakon ali sodišče določa drugače;

3. Od deleža, ki presega dvakratnik MMW, se 50 % odšteje po enem ali več izvršilnih dokumentih, razen če zakon ali sodišče ne določa drugače.

Ni rednih poročil o določanju minimalne plače.

• Baumann A. (2025), Kaj pojasnjuje razlike v rasti minimalne plače med državami članicami EU? Journal of Economics and Statistics, 245(1–2): 7–44, De Gruyter.

• Bogužas Ž., Imbrasas D., itd. al. (2024), Anatomija inflacijskega šoka v Litvi: vzroki, posledice in poslediceopens in new tab. Občasne serije člankov, Banka Litve

• Bruzdeilynaitė, G., Subačienė, R. (2022), Darbo užmokesčio ir jam įtaką darančių veiksnių vertinimas Lietuvojeopens in new tab. Teorija in praksa računovodstva št. 25, Vilna.

• Danilevičienė, I. (2019), Darbo apmokėjimo, užimtumo ir produktyvumo sąveika. Doktorska disertacija, Tehnična univerza Vilnius Gediminas, Litovski center za družbene raziskave. DOI: 10.20334/2019-014-M

• Dobrovolskas I. (2024), Nuo naujųjų metų minimali alga į rankas augs 75 eurais. LRT.lt, 1. januar. Na voljo na: https://www.lrt.lt/naujienos/verslas/4/2161223/nuo-naujuju-metu-minimali-alga-i-rankas-augs-75-eurais

• Diliuvienė, L., Tamašauskienė, Z. (2019), Pajamų nelygybės kitimą lemiančių veiksnių poveikio empirinių tyrimų analizėopens in new tab. Socialiniai tyrimai. Univerza v Vilni, letn. 42, št. 2, str. 74-84.

• Garcia-Louzao J., Tarasonis L. (2022), Vpliv minimalne plače na plače in zaposlitev: dokazi iz LitvePDFopens in new tab. Serija delovnih dokumentov, št. 103.

• Garcia-Louzao J., Tarasonis L. (2023), Vpliv minimalne plače na plače in zaposlitev: dokazi iz Litve. Revija za primerjalno ekonomijo. Zvezek 51, številka 2, str. 592-609

• Garcia-Louzao J., Ruggieri A. (2023), Konkurenca na trgu dela in neenakostopens in new tab, CESifo delovni dokument št. 10829, december 2023

• Grencíkova, A., Navickas, V., Spankova, J. in Krajco, K. (2022), Primerjava minimalnih plač v državah EU v kontekstu vpliva zaposlovanjaopens in new tab. Akademska revija Transformations in Business & Economics, letn. 21, številka 3, str. 212-223.

• Gruževskis, B., Miežienė R., Krutulienė, S. (2019), Aktyvios įtraukties koncepcija ir trajektorijos: Lietuvos atvejisopens in new tab. Filosofija. Sociologija. Litovska akademija znanosti, št. 4, str. 305-316.

• Guogis, A., Svirbutaitė-Krutkienė, G. (2020), Gerovės valstybės sampratos ir matavimų problemosopens in new tab. Socialinis darbas. Patirtis ir metodai. Univerza Mykolas Romeris, 25 (1).

• Mundeikis, J. (2020). Glede MMW 2021: Tehnično poročiloPDFopens in new tab. [Dėl 2021m. MMA nustatymo. Techninis raportas], Lithuanian-Economy.net, 15. september 2020.

• Petrylaitė D. (2024) Socialni in zaposlitveni politični trendi v Evropski uniji ter njihov vpliv na litovsko socialno pravoopens in new tab.

• Serzane M., Askoldavičiute V. (2022), Preiskava dejavnikov, ki določajo litovski javni dolg do tujih državopens in new tab, 28. junij 2022.

• Statkus, J., Tamašauskienė, Z. (2020), Funkcinio pajamų pasiskirstymo kitimo poveikio bendrajai paklausai empirinių tyrimų analizėopens in new tab. Socialiniai tyrimai. Vol 43, št. 2, str. 15-25.

• Timinskaitė, A., Ramanauskaitė, A., Rudžionienė, K. (2023), Študije — Poslovanje — Družba: sedanji in prihodnji vpogledi (članek DOI: 10.52320/svv.v1iVIII.293).opens in new tab Studijos – verslas – visuomenė: dabartis ir ateities įžvalgos. Zvezek 1(VIII), str. 154-166.

• Volodzkienė, L. (2019), Lietuvos įmonių ir įstaigų darbuotojų ir darbdavių tyrimo ataskaitaPDFopens in new tab. Univerza Mykolas Romeris, Vilna.

• Zajankauskaitė, J. (2023), Darbo užmokesčio augimo spurtas Lietuvoje tęsiasi (duomenų komentaras).opens in new tab Lietuvos bankas, Vilna.