Nizko plačana delovna mesta: Trendi zaposlovanja in vpliv politik minimalne plače

To poročilo preučuje trende zaposlovanja v nizko plačanih delovnih mestih in ali so politike minimalne plače vplivale na zaposlitvene strukture držav članic EU med letoma 2001 in 2024. Medtem ko se večina obstoječih raziskav osredotoča na lokalne učinke zvišanja minimalne plače na raven zaposlenosti, to poročilo zavzema širšo perspektivo in analizira, kako lahko takšne politike vplivajo na porazdelitev zaposlitve med sektorji in poklici. Osnovna enota opazovanja, uporabljena v analizi, je delo (opredeljeno kot kombinacija poklica in sektorja), kar omogoča zajemanje celotne zaposlitvene strukture.

Politika minimalne plače je pridobila pomen po vsej Evropi, zlasti od sredine 2010-ih. Po obdobju zmernega zmerjanja plač po svetovni finančni krizi leta 2008 so številne države članice uvedle znatne zvišanja minimalnih plač. Na ravni EU je ta premik dosegel vrhunec v sprejetju Direktive o minimalni plači leta 2022; direktiva zagotavlja okvir za določitev ustreznih minimalnih plač in širše kritje kolektivnih pogajanj.

Hkrati so trgi dela doživeli pomembne strukturne spremembe, ki jih je povzročilo več dejavnikov, vključno s tehnološkim napredkom, globalizacijo, demografskimi spremembami in institucionalnimi reformami. Empirični dokazi kažejo, da so skupni učinki teh sil privedli do splošnega povečanja delovnih mest v številnih državah članicah, poleg bolj omejenih epizod polarizacije v določenih obdobjih in državah članicah.

Politike minimalne plače delujejo v tem širšem kontekstu in lahko vplivajo na te strukturne dejavnike, kar lahko vpliva ne le na raven plač, temveč tudi na sestavo zaposlitve prek več kanalov, kot so spodbujanje prerazporeditve delovne sile v bolj produktivna podjetja in sektorje ter krepitev spodbud za vlaganje v inovacije in veščine.

• Nizko plačana delovna mesta v Evropi so močno skoncentrirana v omejenem številu sektorjev in poklicev. Med sektorji so slabo plačana delovna mesta najbolj razširjena v storitvah, zlasti v stanovanjskih in prehranskih storitvah, administrativnih in podpornih storitvah, veleprodaji in maloprodaji ter zdravju in socialnem delu. V teh sektorjih so nizko plačana delovna mesta še posebej pogosta v nizko usposobljenih poklicih, kot so čistilci in pomočniki, delavci, osebni delavci, pomočniki pri pripravi hrane in prodajalci.

• Osem največjih slabo plačanih delovnih mest (glede na skupno zaposlenost) je bilo izbranih za to študijo kot predstavniki nizko plačanega segmenta trga dela: prodajalci na drobno, zdravstveni in socialni delavci, osebni delavci v gostinstvu, proizvodni delavci, čistilci poslovnih storitev, trgovci, osebni delavci in pomočniki pri pripravi hrane v gostinstvu. V povprečju med državami članicami je med letoma 2011 in 2024 teh osem delovnih mest naraslo v absolutnih vrednostih (za 11,6 % v zaposlenosti in 7,6 % v opravljenih urah), vendar se je njihov delež v skupni zaposlitvi in opravljenih urah zmanjšal (− 2,5 % in − 5,2 %), kar kaže na počasnejšo rast kot bolje plačana delovna mesta na splošno.

• Trendi se med delovnimi mesti močno razlikujejo. Število delavcev v maloprodaji in proizvodnih delavcev se je zmanjšalo v večini držav članic in obdobij, medtem ko se je za druga delovna mesta, zlasti zdravstvene in socialne delavce ter pomočnike pri pripravi hrane v gostinstvu, število povečalo. Splošni upad deleža zaposlenosti v obdobju 2011–2024 je bil v veliki meri posledica zmanjšanja zaposlenosti delavcev v maloprodaji, ki je bilo skozi čas stabilno in široko razširjeno, ter zaposlovanja osebnih gostinskih delavcev, kar je bil bolj nenaden upad zaradi strukturnih sprememb, povezanih s pandemijo COVID-19.

• Če pogledamo celotno strukturo zaposlovanja, splošni vzorec med letoma 2001 in 2024 kaže na povečanje zaposlovanja, z močno rastjo dobro plačanih delovnih mest. Največje izgube so bile pri srednje plačanih delovnih mestih in ne pri nizko plačanih, kar kaže na izpraznitev srednje plačanih delovnih mest (kar označuje polarizacijo) skupaj z nadgradnjo.

• Spremembe v strukturi zaposlovanja se med državami članicami in skozi čas močno razlikujejo, kljub širokim hitrim zvišanjem minimalnih plač, kar kaže, da so slednje le eden izmed več dejavnikov. Zlasti se zdi, da je zaposlitev v slabo plačanih delovnih mestih tesno povezana z gospodarskimi cikli, saj so med veliko recesijo (2008–2010) in po pandemiji COVID-19 prišlo do ostrih upadov, medtem ko so dobro plačana delovna mesta na splošno bolj odporna.

• Ekonometrična analiza ponuja nekaj dokazov o nadgradnji zaposlitvene strukture, ki je povezana z zvišanjem nacionalnih minimalnih plač. 1 % letno povečanje realne minimalne plače je povezano z zmanjšanjem deleža zaposlenosti v najnižjem kvintilu delovnih mest in plač za približno 0,1 % (najnižje plačana delovna mesta, ki predstavljajo 20 % zaposlenosti) in z rastjo za približno 0,06 % deleža zaposlenosti v zgornjem kvintilu (najbolje plačana delovna mesta, ki predstavljajo 20 % zaposlenosti).

• Čeprav sta se neenakost plač in pojavnost slabo plačanega dela v EU v tem obdobju na splošno zmanjšala, analiza ne ugotavlja sistematične povezave z razvojem minimalne plače. Vendar pa so zvišanja minimalne plače povezana z zmanjšanjem neenakosti plač na spodnjem koncu porazdelitve plač.

• Koncentracija slabo plačanih delovnih mest v omejenem naboru sektorjev in poklicev poudarja potencial ciljno usmerjenih političnih intervencij na teh področjih, ki lahko dosežejo velik delež slabo plačane delovne sile.

• Ocena politik minimalne plače bi morala preseči le skupne učinke na zaposlenost in upoštevati spremembe v sestavi zaposlenih, vključno s premiki med segmenti plač, sektorji, poklici in vrstami pogodb, poleg vpliva na število zaposlenih in opravljene ure.

• Slabo plačana delovna mesta so še posebej ranljiva za gospodarske šoke, strukturne spremembe, ki jih je sprožila pandemija COVID-19, pa so prispevale k trajnemu zmanjšanju deleža zaposlenosti pri nekaterih slabo plačanih delovnih mestih. Zato bi bilo treba politike minimalne plače dopolniti s širšimi proticikličnimi ukrepi za ohranjanje zaposlovanja in dohodka med recesijo ter s strukturnimi politikami, ki podpirajo prehode iz upada slabo plačanih delovnih mest v fazah strukturnih sprememb.

• Politika minimalne plače ne deluje v vakuumu: njeni učinki na zaposlovanje so posredovani z širšim gospodarskim in strukturnim kontekstom, vključno z makroekonomskim ciklom, sociodemografskimi trendi, izpostavljenostjo trgovini in tehnološkim spremembam, institucijami trga dela, sektorsko sestavo in možnostmi za povečanje produktivnosti. Zato bi morala oblikovanje politike prilagoditi tako raven kot hitrost povečanja osnovnim sektorskim in tržnim razmeram dela, z uporabo kazalnikov, ki zajemajo izpostavljenost spremembam minimalne plače med poklici, sektorji, regijami in drugimi relevantnimi dimenzijami.

• Minimalne plače so učinkovito orodje za stiskanje spodnjega dela razdelitve plač, medtem ko so njihovi učinki na širše kazalnike neenakosti šibkejši in bolj specifični za posamezne države. Pričakovanja o tem, kaj lahko politika minimalne plače prinese, je treba temu ustrezno prilagoditi, dopolnilni instrumenti – kot so obdavčitev, prenosi in kolektivno pogajanje – pa ostajajo bistveni za doseganje širših ciljev razdeljevanja.

• Dopolnilne politike bi lahko pomagale podjetjem in delavcem pri prilagajanju na višje minimalne plače. Naložbe v veščine, tehnologijo in organizacijo dela, ki povečujejo produktivnost, lahko podjetjem pomagajo sprejeti višje minimalne plače brez zmanjšanja zaposlenosti, medtem ko lahko aktivne politike trga dela podpirajo delavce pri prehodu iz upadajočih slabo plačanih delovnih mest v bolje plačana delovna mesta.